Vsi vemo, kako je, če kak tujec reče vsaj dober dan v slovenščini. Popolnoma smo navdušeni. Velja tudi obratno. Že če tri stavke poveš v njihovem jeziku, je čisto druga zgodba, razlaga prikupna in zgovorna celjska maturantka Pia Jelena Džakulin z Gimnazije Celje - Center, ki zase lahko že povsem mirno reče, da je poliglotka. Poleg maternega jezika slovenščine govori angleško, nemško, srbsko, hrvaško in špansko, med drugim se pa bolj intenzivno začenja učiti tudi italijansko in francosko.
Njen cilj pa ni le to, da bi sama znala za začetek vsaj deset tujih jezikov, temveč da bi tuje jezike - vsaj na osnovnem komunikacijskem nivoju - približala tudi drugim. In sploh ne zgolj vrstnikom, temveč širokemu krogu ljudi; od tistih, ki so na oddelkih z demenco, do tistih, ki so v vrtcih. In sicer s svojim priročnikom, ki je že prestal preizkusno fazo.
Namesto binga učenje jezika
Ker zakaj bi moral biti čisto vsak dan v denimo domovih upokojencev povsem enak. "Enaka jutranja rutina, vse enako celo na sprehodu. Ista potka, isti ptič, isti kakec. In možgani nimajo izziva. Lahko bi se babica in vnuk skupaj učila francoščine. Lahko bi se igrala, da sta v kavarni in da v francoščini naročita kavo z rogljičkom. Sto scenarijev si lahko izmislita in skupaj počneta nekaj novega," z navdušenjem opisuje Pia in niza številne načine zabavnega učenja jezikov.
"Pri delavnicah francoščine bi se lahko 'uštimali' v tiste ljubke rokavičke z biserčki pa baretke, si naredili zraven še tematsko zabavico. To bi bilo nekaj novega, ne bingo, ne vedno enak sprehod ob Savinji. Potem pa bi se z novim znanjem lahko pohvalili pred svojimi otroki, vnuki, ko bi ti prišli na obisk. Tudi v vrtcih bi lahko počeli marsikaj," ocenjuje, potem ko je obiskovala seminar za demenco in prostovoljno delala v vrtcu. "Si predstavljate, kako bi šokirali svojo mamo, ko bi ji po kitajsko napisali 'rad te imam' ali zrecitirali pesmico v korejščini," nadaljuje. Ideje ima tudi za osnovnošolce, ki imajo v zadnjem triletju obvezne izbirne vsebine. Ena od teh bi namreč lahko bila tudi poliglotstvo. "Tam bi se lahko naučili osnov petih jezikov, njihove uporabe v nekaj različnih situacijah, na primer na železniški postaji, v kavarni, trgovini, in bi se ob tem lahko zelo zabavali."
S tujimi jeziki od nekdaj
Prvi sinonim, ki se pojavi ob besedah Celje in poliglot, je svetovna popotnica, pisateljica in poliglotka Alma M. Karlin (1889-1950), ki si je, podobno kot Pia, naredila svoje slovarje oziroma povzetke za učenje tujih jezikov. Vendar Pia navdiha za jezike ni črpala od nje. Pri njej se je vse zgodilo spontano. "Že kot majhna sem bila veliko časa pri babici in dedku. Dedek, ki je Srb, vendar je moje celo življenje živel v Sloveniji, me je želel poučiti o svojih koreninah, kulturi, tradicijah, hrani in jeziku. Tako je na neki točki ob najinem pogovoru od mene začel pričakovati odgovore v srbščini in bil je dovolj potrpežljiv ter nežen, da sem se imela pogum truditi in spraševati, česar nisem vedela," opisuje.
Bistvo komunikacije je, da se zmeniš, zato ne kompliciraj
Tudi mami in ati sta imela svojo taktiko. "Mami nama je z bratom večkrat omogočila gledanje znanih risank v več jezikih. Ati pa je gledal filme v nemščini in se zraven smejal. Četudi takrat nisem razumela vseh šal in izrazov, sem ga za vse povprašala. Bilo je bolj zanimivo, kot pa da bi sedela v svoji sobi. Obenem je bilo moji mami zelo pomembno, da se z bratom naučiva čim več jezikov, zato naju je vpisovala v vse možne tečaje in poletne šole. In še dobro. Ker če otrok do tretjega leta ne sliši nekih zvokov, jih kasneje ne zna ponoviti. Tako jaz nikoli ne bom mogla ponoviti in slišati vseh deset različnih o-jev, kolikor jih ima kitajščina."
Pia se je na svojih potovanjih po Kitajski naučila nekaj kitajščine in po nekaj izrazov v drugih azijskih jezikih. "Na naši šoli, kjer ravnatelj Gregor Deleja z osebjem skrbi za celovit razvoj dijakov, velja nenapisano pravilo, da če imaš interes in najdeš dovolj sozainteresiranih, bo poskusil po svojih najboljših močeh poiskati profesorja oziroma vodjo delavnice s tega področja."
Cilj niti ni, da en jezik obvladaš, nato greš na drugega, nadaljuje, "ker potem nikoli ne boš prišel do drugega. Tudi jaz nikoli ne bom znala vsega, niti angleščine ne. Niti ni namen, da se naučiš vse naenkrat, ker boš izgubil voljo. Zakaj bi moralo biti nekaj šele takrat, ko je perfektno, dovolj dobro? Takoj ga moraš uporabljati aktivno. In sam pri sebi razčistiti - da, napake bom delal. V srednji šoli je morda to hudo, ker misliš, da te bodo sošolci imeli za butastega, če se zmotiš. Zato so mnogi raje tiho."
Tudi sama v svoje znanje dolgo časa ni imela dovolj zaupanja. Preskok se je zgodil na tečaju španščine v Španiji. "Pred odhodom na tečaj sem si naredila sto strani izpiskov, izpisala milijon nepravilnih glagolov, vse to ponavljala na letalu. Ko pa sem prišla tja malo bolj zgodaj in sem hotela priti še do morja, ki naj bi bilo v bližini hotela, pa prvi trenutek mimoidočim sploh nisem znala postaviti preprostega vprašanja Donde el mar. (kje je morje). Toliko poezije, okrasnih pridevnikov in ne vem še česa sem imela v glavi in preveč sem se obremenjevala s tvorjenjem kompleksnega vprašanja. Potem sem si rekla, čakaj malo, bistvo komunikacije je, da se zmeniš, zato ne kompliciraj in uporabi le bistveno vprašanje. Takrat mi je kliknilo, da ti ni treba znati jezika na nivoju C1, da lahko začneš komunicirati z ljudmi."
Njen priročnik, ki ga želi izdati, bo zato vseboval le uporabno znanje. "Po Španiji in ob svojih 'neuporabnih' zapiskih sem se zamislila. Začela sem delati po svojem sistemu, kjer vključiš osnovno besedišče, osnovna vprašanja, pač osnove o jeziku, na katerih lahko gradiš naprej. Naredila sem si mapico, in ko sem si jo natisnila, so me tudi drugi prosili zanjo." Nekaj njenih vrstnikov je že preizkusilo njen testni poliglotski priročnik, sedaj ga na podlagi odzivov še dopolnjuje, nato pa bo na voljo tudi nam, ostalim.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
