Partnerstva praviloma začenjamo z željo, da bi trajala večno. Toda življenje prinese marsikaj in tudi nekoč neločljivo povezano lahko gre na neki točki narazen. Predano razmerje seveda poskušamo rešiti, a če ne gre, lahko sebi in partnerju le z ločitvijo omogočimo neko drugo srečno, izpolnjujočo prihodnost. Kar pa je zmeraj lažje reči kot narediti. Še posebej v tako tradicionalnem okolju, kot je naše. Zato je novi svojevrstni priročnik dr. Veronike Podgoršek Ljubezen po ljubezni balzam za rane vseh, ki so se znašli sredi razhajanja. In to na najrazličnejših stopnjah, od odločitve za ločitev do pravnih postopkov, priprave otrok, ločenega starševstva, začenjanja na novo. V vseh pogledih namreč detabuizira tisto, kar je v številnih življenjih še kako prisotna stvarnost.
Te dni nas že marsikje spominjajo na božične praznike in prihod novega leta. Med delanjem inventur pa neredko žal ugotovimo tudi, da ob partnerju nismo več srečni. Kako prebroditi te težke trenutke?
Praktično nemogoče, dokler je stanje nespremenjeno. Mnogi se, da zamaskirajo občutke žalosti, zato pogosto poslužujejo najrazličnejših obrambnih mehanizmov, kot so zatekanje v šport, delo, prijateljstvo, k hišnim ljubljenčkom, alkoholu, aferam …
V življenju je veliko padcev. Kaj z njimi naredimo, pa je odvisno samo od nas.
Vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni.
Ostajamo zaradi tistega večnega upanja na bolje.
Najpomembnejša spoznanja:
• Ločitve so dejstvo. Stare so toliko kot človeštvo. Zato se zaradi razhoda nima smisla obtoževati, raje se naučimo kaj koristnega.
• Razhod ne pomeni, da je kaj narobe. Pomeni le, da skupaj ne delujemo in zato nismo tisto, kar bi lahko bili. S partnerjem se razlikujemo in v našem razhajanju ni objektivne resnice niti očitnega krivca.
• Ločitev ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi in na kar nimamo vpliva. Kako bo potekala, je odvisno v prvi vrsti od nas.
• Otroci bodo sprejeli razvezo, kot jo bomo mi. Če bomo negativno naravnani, jih lahko prepričujemo o čemer koli, pa ne bomo ničesar dosegli.
• Z veliko večino težav, ki se pri ločitvi pojavijo z otroki oziroma v starševstvu, se srečujejo tudi v družinah, ki ostajajo skupaj. Le da se v njihovo morebitno nefunkcionalnost, problematičnost, škodljivost nihče ne vtika.
• Otrok tudi po ločitvi potrebuje očeta in mamo, saj se ne moreta nadomestiti. Odtegovanje stikov zato škodi predvsem njemu. Za dober odnos z njim pa je odgovoren vsak sam.
• Ločitev nas lahko še bolj poveže z otroki. Marsikateri starš se povsem zbudi in na novo opredeli v starševski vlogi.
