Nemara mnogi prav zato pozabijo popiti svojo obvezno dnevno količino vode, brez katere so ogrožene vse funkcije našega organizma. Žeja nas opozarja, da so zaradi pomanjkanja tekočine ogrožene vitalne funkcije našega organizma - z drugimi besedami: H20 je tista formula, ki pomeni življenje.
Z združitvijo treh atomov - dveh atomov vodika in enega atoma kisika - dobimo H20, kemijsko formulo vode, sestavnega dela vsakega živega organizma, pri čemer celo njeno rahlo pomanjkanje vpliva na funkcije vseh telesnih organov. Kar 70 odstotkov človekovega organizma sestavlja voda, prisotna je v prav vseh organih in tkivih, od celic, mišic do kože in krvi. Voda je hkrati sestavni del različnih snovi v telesu in deluje kot raztopina za večino hranilnih snovi (mineralov, vitaminov, ki se topijo v vodi, aminokisline, glukoze itd.). Voda je nujna tudi za ohranjanje količine krvi in drugih telesnih tekočin, ohranjanje krvnega tlaka v priporočenih mejah, za zamenjavo snovi v organizmu in nasploh za potek vseh fizioloških procesov in biokemijskih reakcij v telesu. Organizem je treba ves čas oskrbovati z vodo, da bi lahko normalno opravljal vse življenjske funkcije, saj jo izgubljamo z znojenjem, dihanjem in izločanjem seča in blata.
Žeja - znak za preplah
Organizem nas z žejo opozori, da mu primanjkuje vode. Če ga hočemo vsak dan oskrbeti z zadostno količino vode (tekočine), pa se ne bi smeli opirati le na to znamenje, saj je takrat, ko čutimo, da smo žejni, že rahlo dehidriran. Zato velja osnovno pravilo - poskrbeti moramo, da se občutek žeje sploh ne pojavi. Povedano drugače: ne zadošča piti le takrat, ko smo žejni, marveč je treba tekočine uživati redno, v majhnih količinah, ves dan. To pravilo še zlasti velja za majhne otroke in starejše ljudi: pri prvih mehanizem žeje še ni povsem razvit, pri drugih pa je oslabljen.
Če količina zaužite tekočine ne nadomesti izgube, ki jo povzroči normalno delovanje organizma, se poveča vsebnost soli v plazmi. Takšno spremembo takoj zaznajo posebni možganski receptorji - osmoreceptorji. Ko količina soli, nakopičenih v plazmi, preseže določeno mejo, hipotalamus s tem seznani možgansko skorjo, ta pa sporočilo prevede v občutek žeje oziroma potrebe po vodi. Sočasno hipofiza (žleza, ki ureja proizvodnjo hormonov) to sporočilo pošlje ledvicam, te pa jo razumejo kot naročilo, naj varčujejo s tekočino. Hipofiza se hkrati sama odzove s povečanim izločanjem hormona vazopesina oziroma antidiuretičnega hormona (ADH), ki ledvicam omogoča vnovično vsrkanje vode in izločanje močno koncentriranega seča. A to še ni vse. Medtem usta prek receptorjev sline pošljejo signal možganski skorji, da je sluznica v ustni votlini suha. Takšen signal prejme zato, ker žleze slinavke ne morejo iz plazme prevzeti zadostne količine vode, da bi lahko izločile slino. Zato nastane občutek žeje, v bistvu zadnja faza cele vrste mehanizmov, ki se je sprožila že ob prvem signalu dehidracije.
Takoj ko nadomestimo tekočino in organizem postopno vsrkava vodo, se tudi kri počasi redči, dokler se ne normalizira osmotski tlak. Takrat hipotalamus preneha pošiljati sporočila možganski skorji, receptorji volumna v desnem srčnem preddvoru pa zaznajo, da se je povečala prostornina krvi (zaradi večje količine tekočine v organizmu), in s tem takoj seznanijo hipofizo, ki zato takoj ustavi izločanje ADH. Šele takrat izgine občutek žeje.
Kdaj in kako piti?
Žeja ni zmeraj enaka. Obstajata dve vrsti simptomov, odvisno od tega, ali je žeja posledica povečane koncentracije snovi, raztopljenih v telesnih tekočinah (osmotska žeja), ali pa posledica hipovolemije oziroma zmanjšanja skupne prostornine telesnih tekočin (volumetrijska žeja).
Vsak dan izgubimo 500 do 1500 mililitrov tekočine z uriniranjem, 400 do 600 mililitrov z dihanjem, 100 mililitrov in več z znojenjem (odvisno od telesne aktivnosti in zunanje temperature) ter 500 do 1000 mililitrov z izparevanjem skozi kožo. Ob znojenju poleg tekočine izgubimo tudi precej soli, nujnih za normalno delovanje organizma: natrijeve, klorove, kalijeve in magnezijeve. Izguba natrija in klora nam ne povzroča posebnih težav, saj sta v znatnih količinah v živilih, ki jih vsak dan uživamo - pomanjkanje kalija in magnezija (manj zastopana v živilih) pa lahko močno škoduje delovanju mišično-kostnega sistema in srčne mišice. Celo minimalne spremembe v koncentraciji teh dveh soli lahko ogrozijo energetsko in metabolično ravnotežje organizma. Zato je po večji izgubi tekočine zaradi znojenja priporočljivo popiti nekaj, kar po zaslugi posebne sestave omogoči obnovitev hidro-elektrolitskega ravnotežja organizma.
Na dan potrebujemo okoli 30 do 40 mililitrov tekočine na kilogram telesne teže, dobimo pa jo lahko z zaužitvijo ustrezne količine tekočine (najmanj 1,5 litra), hrane (1 liter) in z endogeno proizvodnjo vode s procesi oksidacije (300 mililitrov). Ljudje, ki imajo na dnevnem jedilniku več sadja in zelenjave, bogatih z vodo, bodo redkeje in manj čutili žejo kot ljudje, katerih prehrana temelji zlasti na živilih, bogatih z beljakovinami in natrijem, za predelavo in izrabo katerih je potrebne veliko vode.
Opisani procesi v organizmu dovolj povedo o tem, kako pomembno je redno in pravilno vnašanje tekočine v organizem. Osnovno pravilo je v bistvu čisto enostavno: piti je treba pogosto in z manjšimi požirki, nikoli pa ne hitro. Izogibati se je treba hladni vodi, ker lahko povzroči kongestijo (nabiranje krvi v žilah kakega organa), še zlasti ob visokih temperaturah zraka. Hladna voda poleg tega (čeprav takoj zbudi občutek osvežitve) poveča znojenje, ki zato spet povzroči žejo in potrebo po novem vnašanju tekočine. Pregnati je treba tudi predsodek, da pitje med uživanjem obroka škoduje prebavi. Nasprotno, manjše količine vode spodbujajo izločanje želodčnih sokov in popitje do pol litra vode med obrokom ne spremeni trajanja prebave. Pitje vode med obrokom nima nobenih kontraindikacij, nasprotno, olajša nam potek nekaterih izredno pomembnih funkcij organizma, denimo predelavo natrija, dobljenega s slano hrano, ali pravilno delovanje prebavnega aparata in ledvic.
