Bonbon
Maroko je zelo raznolika država. Na skrajnem severozahodu Afrike vsaj pozimi ni vroče. V hribih, ki segajo tudi 4000 metrov visoko, vedno zapade sneg. Daleč pod zasneženimi vrhovi pa se razprostira puščava. Tu se začne Sahara, s slikovitimi peščenimi sipinami in oazami datljevih palm. Med puščavo in Atlantskim oceanom se razprostira polpuščavska pokrajina s skromnim rastlinjem. Prav tu na jugozahodu uspeva posebno arganovo drevo (argania spinosa). To je ena redkih še živečih starih drevesnih vrst, izvira iz terciarne dobe, uspeva pa le v tem delu Maroka.
Posladek za koze
Arganova drevesa so na prvi pogled podobna oljkam. Le njihovi listi so manjši, veje pa posejane s trni. Plodovi so podobni olivam, toda teknejo le živalim. Predvsem kozam. Te se za zelenorumenimi posladki vzpenjajo več metrov visoko v krošnje dreves. Prav koze na drevju so pritegnile mojo pozornost na poti med obalnima mestoma Agadir in Essauira. Iz avtobusa mi jih nikakor ni uspelo fotografirati, sem pa v tolažbo od zgovornih domačinov izvedel za skrivnost arganovih dreves. Ta se je odstrla že kar med prvim postankom v vasi, obkroženi z dragocenimi drevesi.
Arganovo drevo uspešno preživi dolga sušna obdobja in ekstremne poletne temperature, ki segajo tudi do 50 stopinj Celzija. Rastline lahko dočakajo starost prek dvesto let, polno rodnost pa dočakajo šele pol stoletja stara drevesa. Sistem močnih razvejenih korenin preprečuje erozijo in upočasnjuje širjenje puščave. Drevo je vsestransko uporabno. Z listjem in sadeži se hranijo koze, ovce in kamele. Iz sadežev tukaj živeči Berberi že stoletja stiskajo olje. Glini podobno maso, ki ostane po stiskanju olja, namenijo za krmo živali, trde lupine pa uporabljajo za kurjavo.
Nekoč so Berberi pridobivali olje iz sadežev, ki so jih prebavile koze. Tako so si prihranili težavno obiranje na bodečih vejah, hkrati pa so koze prebavile mehkejšo zunanjo lupino. Tako "olupljene" oreške je bilo treba le še pobrati in streti njihovo trdo lupino. Danes so za komercialno pridelavo koze izključili iz tega procesa. Predvsem zaradi hitrejšega postopka in morebitnega vonja. Poleg tega živali lomijo veje in objedajo mlade poganjke, s čimer lahko celo uničijo drevo. Dozorele sadeže obirajo poleti. Z dreves jih sklatijo z dolgimi palicami, posušijo, odstranijo zgornjo lupino, čemur sledita še trenje in luščenje. Večina opravil poteka ročno, le olje marsikje že hladno stiskajo strojno. Ekstra deviško olje, pridobljeno iz praženih semen, je namenjeno kulinariki, iz nepraženih pa pridobivajo negovalno olje. Zaradi svojih kvalitet, majhnih količin in zamudne pridelave je olje eno najdražjih na svetu. Nič čudnega, da mu kuharski mojstri pravijo tudi tekoče zlato. Cena hladno stiskanega arganovega olja je že v Maroku zelo različna in se začne pri okoli dvajsetih evrih za liter, na evropskih tržiščih pa hitro doseže ceno krepko preko sto evrov. Olje je mogoče kupiti tudi pri nas. Pri nakupu je treba paziti, da dobimo stoodstotno arganovo olje, saj ga nekateri proizvajalci mešajo z drugimi olji. Arganovo olje je svetle rdečkaste barve, posebnega, rahlo sladkobnega okusa. Olje dodajajo različnim jedem šele na koncu kuhanja, saj ga ni priporočljivo segrevati. Pogosto ga uporabljajo za pripravo solat, dobro pa se poda tudi k mesnim in zelenjavnim jedem, nekaj kapljic pa sodi v vsako juho. Ker ima olje prav poseben okus, ni dobro dodajati premočnih začimb. A njegov okus po oreških ni po volji vsakomur. Po odprtju steklenice je olje priporočljivo hraniti v hladilniku in ga porabiti čim prej. Tudi zato je naprodaj v manjših steklenicah.
Olje za vse potrebe
Arganovo olje vsebuje več kot 80 odstotkov mono- in polinenasičenih maščobnih kislin. Zanj je značilna visoka vsebnost vitamina E. Vsebuje ga dvakrat več kot olivno olje. Kot antioksidant nevtralizira proste radikale, ugodno deluje pri kardiovaskularnih obolenjih, izboljšuje možganske zmogljivosti, pozitivno deluje na jetra in prebavo, visoka vsebnost linolenske kisline pa pomaga pri uravnavanju holesterola v krvi.
Z arganovim oljem so trgovali že Feničani, zapisi o njegovi zdravilnosti pa segajo več stoletij nazaj. Omenjali so ga mnogi zdravniki, ki so ga uporabljali za notranje in zunanje zdravljenje. Domačini se radi sladkajo z izvrstno sladico amlou. Pripravljajo jo iz zmletih mandljev, medu in arganovega olja. Jed običajno uživajo za zajtrk, pri čemer v gosto zmes pomakajo kruh. Takšen zajtrk daje energijo in moč, menda pa je tudi preizkušen afrodiziak. Danes ga je tako kot olje mogoče kupiti na vsaki večji maroški tržnici. Tu pa se uporabnost arganovega olja še zdaleč ne konča. Berberke so olje že od nekdaj uporabljale tudi za nego kože in kot zdravilo. Danes iz arganovih plodov izdelujejo celo paleto kozmetičnih izdelkov, od mila do olj za masažo in za zdravljenje različnih težav s kožo. Pomaga pri razpokanih ustnicah, suhi koži in lajša težave zaradi aken. Olje pomlajuje in koži vrača elastičnost. Za nego in masažo ga uporabljajo v najboljših wellness središčih po svetu, saj se dobro vpija in ne pušča mastnih sledi. Je tudi naravni lasni utrjevalec: na lasišču ga pustimo pol ure ali dlje in umijemo s šamponom. Za nego nohtov je dovolj, če jih za četrt ure potopimo v mešanico arganovega olja in limoninega soka v enakem razmerju.
Rešiteljica dragocenih dreves
Arganovim drevesom je zaradi suše in pretirane sečnje že grozilo izumrtje. V zadnjem stoletju je izginila kar tretjina dragocenih dreves. Njihove pomembnosti so se zavedli tudi pri Unescu, kjer so leta 1998 arganova drevesa razglasili za svetovno dediščino človeštva. Danes je v Maroku okoli 20 milijonov arganovih dreves, ki rastejo na površini okoli 800 tisoč hektarov. Kljub sajenju novih dreves se njihovo skupno število žal še vedno zmanjšuje. Projekte za ohranjanje dreves in pridelavo arganovega olja podpirajo tudi mednarodne organizacije.
Zasluge za preživetje arganovih dreves gredo v veliki meri Charrouf Zoubidi, ki je leta 1984 doktorirala iz preučevanja te neobičajne rastline. Opozorila je na izginjanje endemičnih dreves, ki so bila za domačine dolga stoletja glavni vir preživetja. Zoubidi je pomagala pri ustanovitvi prvega ženskega združenja za pridelavo arganovega olja, ki je začelo delovati leta 1999. Pri tem so imeli ključno vlogo tudi tuji donatorji in podpora maroške vlade, saj v tradicionalni moški skupnosti nihče ni verjel, da bo ženskam uspelo. Mnogi moški so bili na začetku skeptični do teh ženskih kooperacij. Ženske naj bi ostajale doma, ne pa služile denar.
Berberske ženske so olje že od nekdaj pridelovale same, danes pa jim je delo olajšano, saj v ženskih lokalnih združenjih poskrbijo za promocijo in prodajo. Združenja so pomembna za domačinke, saj jim zaposlitev omogoča finančno neodvisnost. To je še posebno pomembno za ženske, ki so zaradi različnih okoliščin ostale same. V združenjih skrbijo tudi za izobraževanje in priučevanje žensk, ki bi se jim želele pridružiti.
Nekatere tovrstne organizacije je mogoče obiskati. Šele med dobrovoljnimi domačinkami spoznaš, kako zamudno je njihovo delo. Olje stiskajo iz semen, ki se skrivajo v trdih lupinah. Te trejo ročno s kamni. Tako je za liter olja potrebnih tudi do dvajset ur dela, pri čemer strejo okoli petdeset kilogramov oreščkov. Iz oluščenih jedrc olje ponekod še vedno stiskajo ročno. Večji pridelovalci si pomagajo s stroji, ki so v pomoč tudi pri lupljenju sadežev in filtriranju olja. Arganovo olje zaradi svojih kvalitet postaja vedno bolj iskano in danes ga je mogoče kupiti v večini trgovin z zdravo hrano.
