Jana Javornik
V oddaji Odbita do bita na Valu 202 smo z avtorjema razmišljali o robotih, robotizaciji in prihodnosti, ki jo predstavljajo. Roboti so za mnoge še vedno predmet znanstvene fantastike, stripov in filmske industrije. Terminatorja, Robocopa, Wall-E, J.A.R.V.I.S nas pozna večina. A že dolgo niso več le filmski junaki, ampak tudi pomočniki pri njihovem nastajanju. Pomislite na prizore, kjer morajo biti posnetki mirni in se premikati po prizoru. Kaj je boljšega od robotskega snemalca? To je le ena od nalog, ki so jo prevzeli pri snemanju filma Gravity leta 2013 in s tem omogočili boljši nadzor gibanja. Film, zasnovan na računalniški animaciji, je postavil nove standarde filmske industrije in ponuja enega najbolj realističnih prikazov breztežnosti vesolja. Ekipa je namreč uporabljala robotske roke, izvirno zasnovane za tovarniško avtomatizacijo sestavljanja, varjenja in barvanja avtomobilov. V filmu so varilne pištole in drugo orodje zamenjale kamere, luči, rekviziti; upravljale so celo z glavnima igralcema, ko se prevračata po vesolju. Tako so nastali izjemni posnetki strmoglavljenja v prostranost vesolja.
Nadine, Kime, Bella, Frida niso znanstvena fantastika
Ameca, Sophia, Peppa, Atlas, Serena so le nekateri bolj znanih sodobnih humanoidnih robotov. Nadine, ki prepoznava govor in odgovarja, 'dela' kot receptorka. Kime je točaj, ki v eni uri napolni do 300 kozarcev in jih strankam tudi zaračuna. Digit se je te dni zaposlil v Amazonu in s svojimi nazaj obrnjenimi koleni in učenjem prenašanja škatel postal predmet posmeha; namesto desetih porabi vsaj 50 korakov in pri tem opravlja bizarne poteze, ki bi človeka stale službe. Neki londonski lokal je ob pomanjkanju delavcev zaposlil Bello, Finna in Ollie, robote, ki naenkrat dostavijo po pet pladnjev s hrano in pijačo; Bella s tabo tudi poklepeta v desetih jezikih. Ekipi UKC Maribor se je pridružila Frida.
Japonci so kmalu dojeli, da uvajanje in sprejemanje naprednih digitalnih tehnologij zahteva naložbe v ljudi, ne le v nakup opreme
Japonska, najhitreje starajoča se država, razvija tehnologije, ki med drugim omogočajo udobnejšo dolgoživost (agetech) in digitalno vključenost starih (gerontehnologijo). Razvija Družbo 5.0, v kateri tehnologija podpira človeka, in temu prilagaja sisteme, med njimi izobraževalnega. Kmalu so namreč dojeli, da uvajanje in sprejemanje naprednih digitalnih tehnologij zahteva naložbe v ljudi, ne le v nakup opreme. Za razliko od na primer Velike Britanije, kjer je leta 2021-22, kot kaže raziskava centra za digitalne prihodnosti na trgu dela (Digit), med dva tisoč podjetji le 36 % vlagalo v umetno inteligenco, strojno učenje in digitalne tehnologije in jih je le 10 % razmišljalo o tovrstnih naložbah v prihodnjih dveh letih. Raziskava je odkrila veliko digitalno vrzel med podjetji - in med tistimi podjetji, ki že vlagajo v digitalne tehnologije, jih bo 62 % naložbe še pospešilo.
Velika Britanija ni izjema. Raziskave poslovnih okolij, na primer Digital Capital and Superstar Firms iz leta 2020, potrjujejo veliko in še poglabljajočo se vrzel med digitalnimi 'superzvezdami' – podjetji, ki vlagajo, uvajajo in uporabljajo napredne digitalne tehnologije - ter organizacijami, ki jih niso in jih niti ne nameravajo kmalu uvesti.
Je odsotnost vlaganj v nove tehnologije problem kadrov? Kot ugotavlja Digit, večina britanskih delodajalcev zelo težko najde zaposlene s potrebnimi znanji in spretnostmi, skoraj tretjina se jih sooča z izzivi zadržanja kadra. Le peščica jih vlaga v formalno usposabljanje zaposlenih. V nasprotju s strahovi o izgubi delovnih mest in zlorabah, zlasti pretiranega nadzora nad zaposlenimi, so uporabniki digitalnih tehnologij v zadnjih petih letih odprli več delovnih mest in izkazujejo bolj pozitiven odnos glede prihodnosti dela kot podjetja, ki teh tehnologij ne uvajajo. Poročajo, da digitalizacija in avtomatizacija procesov povečujeta produktivnost, proizvodnjo in tržne deleže in s tem zmožnosti dodatnega zaposlovanja.
A take naložbe so drage, kar večino podjetij odvrača.
To naj bi bil recept za katastrofo, ki jo je leta 1986 s teorijo sprejemanja in uvajanja tehnologij napovedal Fred Davis z MIT: zaposleni v podjetjih, ki ne vlagajo dovolj v usposabljanje in v razvoj spretnosti zaposlenih, vedno težje uporabljajo visoko zmogljive sisteme in tehnologije. To vodi v pomanjkanje kadrov, ki zmorejo učinkovito uporabljati nove tehnologije, zaradi česar več kot polovica takih podjetij še zniža tehnološke nadgradnje. To poveča prej omenjeno vrzel in upočasni širjenje naprednih tehnologij. Namreč, kljub zmogljivostim se podjetjem, ki tehnologij ne uvajajo, te ne zdijo uporabne; medtem s širitvijo velikih podjetij narašča povpraševanje po novih znanjih in spretnostih, kar zvišuje ceno zaposlenih in dodatno draži uvajanje novih tehnologij.
Digitalne superzvezde vlagajo v ljudi
Ta preprosta teorija nakazuje, zakaj so politike subvencioniranja podjetij (na primer za nakup IKT-opreme) stroškovno manj učinkovite spodbude digitalne transformacije. Za ilustracijo poglejmo britanski program Help to Grow: Digital iz leta 2021, s katerim naj bi 100.000 malim in srednjim podjetjem subvencionirali nakup programske opreme. Do leta 2023 so prejeli manj kot tisoč prijav, ker program ni financiral tudi usposabljanja zaposlenih za uporabo te opreme.
Četudi je malo empiričnih dokazov, se zdijo naložbe v ljudi manjkajoči element učinkovitejše digitalne transformacije. Digitalne superzvezde, tudi slovenske, intenzivno iščejo kadre širom sveta, ker ustrezno izobraženega kadra preprosto ni dovolj. Slovenija ima zaradi oddaljenosti od industrije 4.0 še večji izziv. Mnogi nacionalni dokumenti so sicer polni grandioznih idej in imaginarno postavljenih ter v danih pogojih nedosegljivih ciljev. A mrtve črke na papirju so del slovenske politične kulture, tehnokratski pogoj za črpanje evropskih sredstev, ki jih nihče več ne jemlje resno.
Ne stroji, ljudje odločamo o prihodnosti digitalizacije
Sveta pomagavka, kako oddaljene so odločevalske elite od nove realnosti? Naraščajoča koncentracija novih tehnologij v majhnem številu podjetij mora skrbeti oblikovalke javnih politik vsaj zaradi posledic koncentracije moči na trg dela, na ekonomsko neenakost in družbeno blaginjo. Pomislite na Muska in preostanek posadke megamilijarderjev, ki se tolčejo po prsih v nizki orbiti okoli Zemlje in za sabo puščajo kaos (spomnimo samo na ukrajinsko odvisnost od SpaceX internetnih storitev in Muskovo odločitev geopolitičnih razsežnosti).
Kot da bi bili roboti in umetna inteligenca še vedno pretežno le znanstvena fantastika, Slovenija razmišlja o uvajanju obveznega predmeta računalništva v osnovne in srednje šole. Namesto ustvarjanja pogojev dolgoročne sodobne prilagoditve izobraževalnega ekosistema, ki vključuje rekonceptualizacijo vseživljenjskega učenja in med drugim digitalne veščine in vsebine etike vključujejo vsi relevantni predmeti, se ustavlja pri prastarih konceptih razumevanja in organiziranja dela in izobraževanja. Medtem ko se ob vrata zaletava avtomatski robotski sesalnik, se otroci igrajo z robotskimi psi, domove upravljamo s pametnimi telefoni, pametni hladilniki spremljajo vsebino, avtonomna vozila prevzemajo nadzor nad našo vožnjo, robotske ribe požirajo mikroplastiko, prijave za delo odbirajo algoritmi, nas spremljajo pametne ure, nadzirajo pametne zapestnice in nas v UKC Maribor pozdravlja Frida.
Izumitelji kolesa ob pogledu nanj (verjetno) niso rekli: nekoliko grobo je in iz kamna je, ampak tak naj ostane na veke vekov! Izboljšali so ga. Isto logiko potrebujemo danes. Ljudje, ne stroji, odločamo o prihodnosti digitalizacije, robotizacije in avtomatizacije. Razumevanje kritične soodvisnosti uporabe naprednih tehnologij in ljudi ter vlaganje tudi v človeško inteligenco bo ključno za oblikovanje pametnejših javnih politik. Ne vemo, kako inteligenta je (lahko) umetna inteligenca. Zato je nujno, da odločevalske elite razumejo nove tehnološke procese in trende ter se začnejo resneje ukvarjati s tveganji in etičnimi dilemami, ki jih ti že sprožajo.
