Ni ostala v smučariji po tekmovalni karieri, a Manja Koklič Cigit je kljub temu zvesta polovici Zlatih lisic. Leta 1975 je prvič tekmovala na njej, zdaj pa Mariborčanka že 27. leto v organizacijskem odboru tekem za svetovni pokal deklet skrbi za nastanitev tekmovalnih ekip pod Pohorjem. Tudi leta 1975 se je Zlata lisica selila iz Maribora, ne v Kranjsko Goro, temveč na Jahorino nad Sarajevom, kjer je to bila sploh prva tekma v alpskem smučanju na tako visokem nivoju. Leta 1984 so tam v odličnih snežnih razmerah vzorno izpeljali še nekaj več, olimpijske igre, in tako kot nekaj let prej svetovni pokal tudi te s pomočjo Pohorcev.
Komaj štirinajst let je štela, ko je debitirala na Lisici. "Tisto leto so v Sarajevu odprli hotel Bristol in v njem smo tudi mi spali. To je bilo za nas zelo nobel, ker drugače smo vedno prenočevali, kjer se je pač dalo." Pet let je tekmovala na Lisičinih tekmah. "Naslednje leto sta bili tekmi spet v Mariboru, še na zgornji fiski, nato je prišla selitev v Kranjsko Goro, potem pa dve leti spet v Mariboru, eno leto še zgoraj, naslednje že spodaj."
Če si padel, si padel v gozd
Prva njena Lisica ji je najbolj ostala v spominu. "Imela sem enajst sekund zaostanka, zmagala pa je Annemarie Moser-Pröll. Bila sem ravno predzadnja, ampak dobro (smeh). Povsod je bilo zanimivo, domače tekme pa so bile vedno nekaj posebnega, ker je bilo že takrat tukaj največ ljudi. Tudi proga je bila težka, zgoraj je malo visela, pa koli so bili debeli. To je res bilo nekaj posebnega. Tudi v tistih časih snega ni bilo vedno dovolj. V takem bi me že skoraj tekmovale (skozi okno se ozre na nekaj novozapadlih centimetrov snega pod Pohorjem, op. p.). Sneg so spuščali po žlebovih, ga zmetali na progo, steptali in proga je bila tu. Ničesar, nobenih zaščitnih ograj ni bilo, če si padel, si pač padel v gozd," se tekem v smehu spominja branikovka.
V jugoslovanski reprezentanci so bile takrat še Nuša Tome, Bojana Dornig, Barbara Pikon, Andreja Urh, Andreja Jezernik. "Anja Zavadlav je prišla v ekipo malo kasneje, ko sem se poškodovala in nehala tekmovati. Vozila sem smuk in veleslalom, ker Štajerci smo bili vedno bolj smukači. Očitno tako je." Zakaj? "Slalomistov v Mariboru ni kaj dosti, pretežno so bile v ospredju hitre discipline. Verjetno smo malo bolj trdoglavi, ne vem. Sem generacija Andreja Rečnika, skupaj sva še tekmovala."
"Nobenih zaščitnih ograj ni bilo, če si padel, si pač padel v gozd"
Štoparica za Korošice
Kaj pa treningi, so jih večino opravili kar na Pohorju? "Ogromno smo trenirali v Kranjski Gori, poleti smo včasih vadili na ledeniku na Okrešlju. Ker se je na Okrešlju sneg že zgodaj topil, smo se zaradi boljših pogojev selili na Češko kočo in tudi v Kaprun smo hodili, kam drugam pa ne kaj dosti. Nismo imeli veliko sredstev."
Veliko otrok so za smučarijo navdušili starši. Kdo je njo? "Moja mama sploh ni smučala, sicer zna malo smučati, ampak to je bolj tako ... Oče je bil včasih telovadec, mi pa smo imeli v osnovni šoli obvezni tečaj smučanja. Imam starejšega brata, v tretjem razredu so šli na tečaj. Na vsak način sem hotela zraven, starši so se dogovorili, rekli so nam, da sem talent. Prišla sem k Braniku in ostala. Iz moje generacije sta bili v klubu Tjaša Klanjšček in Darja Črnko, Ilka Čerpes in Reka Pečarič sta malo starejši, ampak smo skupaj trenirale." So se pa kar "fajn klale", šlo je tudi za reprezentanco ... "Tudi, ja, na domačih tekmah je bila vedno ena od nas prva. Razen če so bile tekme na Koroškem, tam pa je vedno zmagala ena njihova. Ja, takrat se je čas ročno meril."
V Mavrovu pa kar naravnost
Bila je stalna reprezentantka, le na prvi Zlati lisici je vozila po zaslugi legendarnega Dušana Senčarja. "Prvo leto so me dodali zraven, ker je Senčar zahteval, da gre v Sarajevo veliko Mariborčanov, tekmovalk in delavcev na Zlati lisici, ki so tam pripravili kompletno tekmo." Tudi balkanskega prvenstva v Mavrovu ne bo nikoli pozabila. "Proga za smuk je bila postavljena kar naravnost, tako, kot je potekalo smučišče. Eden njihovih je rekel: 'Kdor zna smučati, zna tudi zavirati.'" Leta 1980 se je poškodovala v smuku evropskega pokala v Franciji. Padla je v prepad. "Malo je šla hrbtenica, zato sem bila tam kar dolgo v bolnici. Potem je bilo konec, rekli so, da ne smem več smučati, jaz pa sem hotela še, zato so mi doma skrili smuči. Potem sem začela malo akrobatsko smučati, ker mama ni vedela, kaj v akrobatskem smučanju pomeni hot dog. Rekla je: 'To pa lahko, samo da smuka ne voziš.' Ko je videla, kaj je to, se je program ponovil - spet smuči stran. Dve leti sem ostala s fanti. Bojan Gerič, Marjan Podlesnik, Oskar Virag in Dušan Senčar so se s tem ukvarjali v Mariboru. Pri Koblarjevem zalivu smo naredili skakalnico in se metali v Dravo. Pa na fiski smo imeli skakalnico, prosti slog smo tudi trenirali. Potem ko sem si leta 1983 poškodovala koleno, pa je bilo zame res konec."
"Toti koli so prišli prehitro"
Pravi, da se njeni časi rezultatsko ne dajo primerjati z današnjimi. "Takrat si bil zadovoljen že, če si prišel med prvih trideset. Bila sem najboljša Jugoslovanka na tekmi, mislim, da okoli 30. mesta, pa je to bilo nekaj. Drugi so imeli boljše pogoje. Imela sem ene smuči za slalom, ene za veleslalom in ene za smuk, kasneje smo dobili malo več parov." Bila je državna prvakinja v veleslalomu in smuku, slalom pa je vozila, ker ga je morala. "To je bilo bolj tako, toti koli so mi prehitro prišli naproti (smeh). Anja Zavadlav in Bojana Dornig pa sta bili najboljši prav v slalomu, ki so ga ogromno trenirali."
Še vedno smuča? "Zdaj ko se je treba testirati, ne. Na stari fiski sem zadnjič smučala predlani, žal pa mi je predvsem Bolfenka. Proga ves čas visi, na njej smo ogromno trenirali slalom in veleslalom. Še vedno imam rada te klasične proge. Dogovarjala sem se že, da bi šla malo po slovenskih smučiščih, na primer na Soriško planino." Še se srečuje z nekdanjimi tekmovalkami, z Majdo Ankele, Ilko Čerpes in Jožico Črešnar še najbolj pogosto.
Našli so jo v Orlu
V recepciji hotela Orel, kjer je delala, so jo našli in jo povabili v organizacijski odbor Zlate lisice. "Gospod Areh, takratni direktor hotela Slavija, je to prej delal, ker pa je bil že malo starejši, je iskal nekoga, da bi sam lahko izpregel. Tako sem prevzela jaz in zdaj to delam že 27 let." V Mariboru so bili takrat le trije primerni hoteli, Orel, Slavija in Habakuk, tako da so tekmovalke spale tudi na Ptuju, televizijci pa pri Mariči v Pesnici. "Eno leto je bilo tam še v redu, potem pa so rekli, da ne bi več. Takrat je bilo 70 do 80 tekmovalk, kot danes, ni pa bilo zraven toliko trenerjev, serviserjev in drugih. Zdaj so na eno tekmovalko trije. Potem so se odpirali novi hoteli, malo so se spreminjale tudi zahteve, tako da smo tudi mi rasli s tem."
Če bi tekma ostala na Pohorju, bi smučarkam vrata odprli hoteli Arena, Draš, Tabor, Bajt, Bau, Inn na Dobravi, City in Pohorska kavarna, kjer bi bili novinarji. "Z vsemi temi dobro sodelujemo, cene so v redu, dajo nam prostore za smuči, konferenčne dvorane. Za enega serviserja mora biti zagotovljenih 15 kvadratnih metrov. Vse mora biti varovano in v skladu s protokoli Fisa. Tudi dvorana Tabor nam je dala prostore, ker jih ima hotel Tabor premalo za smuči. Vsakič je kaj novega, zdaj nas je še korona presenetila, hotelirji bodo imeli zaradi strogih omejitev več dela." Ampak ne mariborski, temveč kranjskogorski. "Lani smo šest dni čakali, prepričani, da bo tekma v Mariboru, ker je kazalo dobro. Kranjska Gora je bila zaradi počitnic čisto polna, zato smo se na hitro povezali z Bledom. Takoj po odločitvi za selitev sem se odpeljala tja. Neke kontakte sem seveda imela že od prej. Ker pa se je takrat že začela gripa, je bilo preklicanih kar nekaj rezervacij, tako da smo ljudi kar sproti pošiljali v Kranjsko Goro. Ekipe pa so bile na Bledu," se je lanske selitve spomnila Manja Koklič Cigit. Tokrat je situacija povsem drugačna, zaradi covida je bila Kranjska Gora prazna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
