Tri leta so navijači čakali – in končno dočakali. Če je bila ob desetkrat manjšem številu okužb pred dvema letoma Planica preložena, lani ob trikrat manjšem pa zaprta, letos trum navijačev ni več ustavil nihče. Že v četrtek jih je bilo 12.000, v petek 13.000, v soboto 20.000 in tudi v nedeljo podobno. Drugega ob sončnem vremenu in zgodovinsko uspešni domači zračni floti v zraku niti ni bilo pričakovati, pa čeprav so se vstopnice podražile za deset evrov - na 33.

"Inflacija" je udarila tudi po pivu; pet evrov je bila v "jurčkih" cena heinekena, štiri evre domačega laškega ali uniona. A to ni preprečilo, da absolutno najbolj priljubljena pijača na prireditvi ne bi tekla v potokih. Ker varnostniki ob vhodu skrbno pregledajo nahrbtnike, imajo navijači dve možnosti; ali se skrbno okrepčajo še pred prihodom na prizorišče ali se s težavo prebijejo do šanka. A eden od navijačev nam je pojasnil še tretjo možnost, ki pa se sliši tako neverjetna kot četverna slovenska zmaga: "Že mesec dni prej smo obiskali Planico in si zakopali steklenico v zemljo." Odbito. Težko je presoditi, koliko je tu šale in koliko resnice, a v Planici je vse mogoče. Sicer se pa da priti do pijače tudi bolj konvencionalno; ob šanku točaji že vnaprej točijo pivo, saj vedo, da bo ob pavzah in po tekmah sicer prevelik naval.

"Raja" in elita - za vsakogar nekaj

Ta pritiska iz vse Slovenije; ne le iz Gorenjske, tudi iz Dolenjske, Štajerske, Koroške pa še od kod. Prekmurski ljubitelji skokov (ali le zabave) so piarovca smučarske zveze klicali, ali bo slučajno prepozno, če se na jutranjo tekmo odpravijo opolnoči. Seveda ni bilo, se pa težko spomnimo tolikšne gneče nekje že ob osmih zjutraj – še ljubljanska obvoznica ni v tem rangu. Med neštetimi obrazi smo srečali tudi nekaj znanih; domačinka Meta Hrovat se je oglasila in tudi v novinarski coni pozdravila nekaj prijateljev skakalcev. Finale so si ogledale Nika Križnar, Katra Komar in sveže upokojena Špela Rogelj pa tudi njihov donedavnega še trener Zoran Zupančič. Tuje nacionalne TV-hiše imajo za strokovne komentatorje nekdanje ase – Avstrijci Martina Kocha in Andreasa Goldbergerja, Norvežani Maren Lundby.

In tudi ko se ustavimo in pokramljamo s kakšnimi neznanimi obrazi, slišimo zanimive planiške zgodbe. "Včasih smo se gneči izogibali tako, da smo se sem peljali z vlakom. A pot iz Kranja je trajala štiri ure," nam pove starejši gospod Martin, "to so bili še časi, ko ni bilo ne vstopnine ne ograj." Danes je vse drugače – od letos je v Planici, seveda izven tekmovalnih dni, po novem tudi zapornica, celodnevno parkiranje pa namesto dveh evrov stane že 3,5. A mnogi jo v dolino, tudi ko je tekma, itak uberejo peš, petičneži celo s helikopterjem. Okrog 800 ljudi se je na tak način iz Kranjske Gore, izpred hotela Kompas, pripeljalo neposredno v zračni prostor, kjer vladajo slovenski orli.

Kaj ti počnejo, pa je mnogim navijačem kar uganka. "Kaj se je že začelo?" "Kdo vodi?" "A je Pero že postavil rekord?" me je spraševala gruča mladeničev, ki se je prišla v prvi vrsti zabavat, medtem ko je večina strastno navijala. Vuvuzele, od leta 2010 ne le južnoafriški, ampak tudi glavni slovenski navijaški pripomoček, so se pridružile ragljam in grlom ter neštetim zastavam, ki so plapolale v opomin, da so smučarski skoki nacionalni ponos. Da so znali biti navijači bolj našemljeni in izvirni, so me prešinile misli ob spominu na nekdanje čase. No, kdor je želel, je lahko na stojnicah našel še malo barve za lička, kakšen filc klobuček za 12 evrov v stilu Kekca ali kaj podobnega.

Novi sosed Domen Prevc

Sam sem se po polurnem gnetenju med (pre)številnimi navijači raje umaknil v kletne prostore velike, okrogle zgradbe, imenovane Kavka. Tam smo imeli novinarji mir – in malico. Pri kulinariki se organizatorji zadnjih šest, sedem let potrudijo. Včasih se je dalo dobiti le sendvič ali hrenovke, zdaj tudi toplo malico na žlico in sladki priboljšek. Morda je tudi to razlog, da pod Ponce ne derejo le navijači, pač pa tudi novinarji. Nekateri celo z ženami, otroki … Samo RTV je potreboval več sto akreditacij.

V novinarskih prostorih vsakega posebej pozdravi gospa Tinca, ki že 20 let skrbi za polne želodčke. "A boš jedel," pozdravi, in vedno navrže kakšno "insajdersko". Najnovejša? Čez cesto v Zgošah pri Begunjah se je naselil novi sosed, Domen Prevc. "Fejst poba," menda, a še bolj "gajstna" je njegova punca, pravi, "Domna ni kaj veliko doma, tako da ona skrbi za okolico, pluži dvorišče … Fajn sosedje so. Navijam zanj. No, saj za vse. Zanj pa še kanček bolj."