Janez Vodičar je bil pred osamosvojitvijo ustvarjalec slovenskega biatlona, po njej je na Pokljuko pripeljal svetovni pokal in se kot funkcionar preizkusil v Mednarodni biatlonski zvezi. Želel je tudi v sam vrh svetovne organizacije, a ga je na volitvah premagal Norvežan Anders Besseberg in se kasneje zapletal v odmevne škandale. V teh dneh z zanimanjem spremlja dogajanje na Rudnem polju.
Kakšna je zgodba o začetkih na Pokljuki?
"Imeli smo srečo, da je na snežnem stadionu nekoč stalo vojaško igrišče za nogomet, košarko in odbojko. S takratnim poveljnikom kranjske planinske brigade Špirom Nikoličem smo razvijali idejo, da bi Pokljuka dobila biatlonsko središče. V tistem času so tekmovanja potekala v zasneženih dolinah. Ker nam okoljevarstveniki niso dovolili posega v naravo, je prva proga nastala iz gozdnih vlak. Sem in tja je padla kakšna smreka. Uresničili smo idejo, da bi imeli gledalci na tribunah odprt pogled na start, cilj, strelišče in kazenski krog. Veliko je bilo prepričevanja, da je uspelo."
Kakšen odnos je imela Jugoslavija do biatlona?
"Jugoslavija je podpirala zimske športe, s katerimi smo se večinoma ukvarjali Slovenci. Ko na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 nismo dosegli pričakovanih rezultatov, je vodstvo v Beogradu sprejelo sklep o ukinitvi biatlonske reprezentance. To ni bilo sprejemljivo in z Juretom Velepcem, ki je zelo pomemben za razvoj našega biatlona, sva vztrajala do konca. V Calgaryju 1988 smo dosegli vidnejši uspeh in takrat se je začela povečevati baza. S prihodom beloruskega trenerja Vladimirja Korolkeviča smo dobili znanje iz tujine, sam pa sem prevzel vodenje reprezentance."
Koliko posluha pa je bilo po osamosvojitvi?
"Dokler nismo dosegli prvih uspehov, nihče ni vedel za biatlon. Po vrhunskih dosežkih na olimpijskih igrah leta 1992 in 1994 je biatlon začel doživljati razcvet. Veliko smo se naučili od razvitih držav, Nemčije, Rusije, Švedske, Italije, Norveške …, zato smo lahko hitreje uresničevali naše sanje. Pomembna prelomnica se je zgodila ob ustanovitvi športne enote v Slovenski vojski, podpora biatlonu se je enormno povečala. Postal sem njen vodja, vojska pa je zaposlila pet biatloncev in Rajmonda Debevca."
Zakaj biatlon potrebuje vojsko?
"Preprosto, ker se je razvil iz vojaške patrulje in združuje nasprotujoča si športa – dinamičen tek in statično streljanje. Vsako vojno delovanje je pravzaprav biatlon - vojaki kot biatlonci tečejo in imajo ob sebi puško. Biatlon se poistoveti tudi s policijo, specialnimi enotami in carinsko policijo. Možnosti za razvoj so na tem področju še vedno zelo velike."
"V Sloveniji smo razdeljeni in vsak se mora odločiti, ali bo tekač ali biatlonec"
Gre Pokljuka v korak s časom?
"Rudno polje je miniaturno v primerjavi z drugimi tekmovališči, kot so Oberhof, Anterselva, Nove Mesto, Holmenkollen … Razprostira se v osrčju Julijskih Alp in ima ob čudoviti pokrajini izjemne možnosti za zgodnji sneg. Stadion po velikosti ni primerljiv s konkurenčnimi objekti v tujini, a zadostuje vsem standardom mednarodne zveze. Tekmovalci pravijo, da se radi vračajo na Rudno polje. Navdušuje jih tudi Bled, kjer so nastanjeni. Na višino 1350 metrov poleti pridejo trenirat biatlonci iz različnih držav, Rusije, Češke, Avstrije … Pokljuka ima svoj čar, a nikoli ne bo mogla tekmovati z največjimi prizorišči."
Zakaj ima Slovenija tako malo tekmovalcev na članski ravni?
"Kot predstojnik inštituta za šport na fakulteti za šport ocenjujem, da se premalo ukvarjamo z iskanjem talentov in razvojem nadarjenih tekmovalcev. Problem je tudi v tem, da je sneg izginil iz dolin. Včasih ga je bilo toliko, da smo tekli okoli Koseškega bajerja, v Medvodah pa je bilo svetovno prvenstvo. Slovenija bi morala več poudarka nameniti spodbujanju zdravega življenjskega sloga z gibanjem. Kaj je lepšega kot teči na smučeh, ko so v pogonu noge, roke, trup in glava. Prav tako bi morala smučarski tek in biatlon po vzoru iz tujine delovati z roko v roki."
Kje se zapleta?
"Skupnega dela ni. V Sloveniji smo razdeljeni in vsak se mora odločiti, ali bo tekač ali biatlonec. Pred leti so nekaterim mladim biatloncem celo prepovedali, da bi startali na tekaški tekmi. Morda se bo kaj spremenilo v nacionalnem panožnem centru v Kranju, kjer vadijo oboji. Če bi imel moč, bi športa zelo močno povezal."
Je v biatlonu dovolj ljudi?
"Imamo kar nekaj strokovnjakov, vendar je pomembnejše vprašanje, ali naredimo dovolj. Imamo strategijo do leta 2030? Če želimo imeti čez deset let ekipo, je treba vzgajati mlade. Imamo jih za vzorec, denimo Alexa Cisarja in Lovra Planka, a nimamo ekipe. Klubi so osiromašeni in nimajo denarja, da bi plačali trenerje. Predstavljajte si, da se morajo kot volonterji iz Cerknice ali Logatca vsak dan voziti na Pokljuko in v Planico ter sami plačevati za gorivo. Po vlaganju v biatlon nikoli ne bomo primerljivi z velesilami, a s kvaliteto lahko marsikaj nadoknadimo. Naši biatlonci zelo redko jamrajo, da imajo slab servis, čeprav nimamo velikega servisnega tovornjaka po vzoru najmočnejših držav. Bistven je vložek energije. Vse bi lahko naredili, le podlaga v dobrem sistemu organiziranega dela mora biti dovolj trdna."
Kdo bo potegnil voz?
"To ni vprašanje zame."
Fak in Klemenčičeva trinajsta
Jakov Fak in Polona Klemenčič sta na tekmi mešanih parov osvojila 13. mesto. V dramatični preizkušnji sta zmagala Francoza Antonin Guigonnat in Julia Simon, srebrno medaljo sta osvojila Norvežana, bron Šveda. "Ocena mojega nastopa je dobra, ni pa odlična, Na zadnjem streljanju sem bil že tako izpraznjen, da sem komaj stal na nogah," je dejal Fak, ki je moral v kazenski krog. Klemenčičeva je bila uspešnejša na strelišču, a počasnejša v smučini: "Vesela sem, da sem se na strelišču pobrala po prejšnjih dneh. Danes je na Pokljuki prost dan, jutri bosta obe štafetni preizkušnji, v nedeljo še s skupinskim startom.
Prav gotovo imate mnenje.
"Še vedno imam voljo in energijo, da bi lahko pomagal, a sem bil umaknjen iz biatlona, kar pa niti ni pomembno. Sprašujem se, kaj bo po slovesu Jakova Faka in Klemna Bauerja. Tenki smo tudi v ženski reprezentanci."
Kakšen bo učinek svetovnega prvenstva na Pokljuki?
"Čeprav je tekmovanje v zahtevnih razmerah zelo dobro organizirano, se bojim, da majhen. A če se del sredstev iz organizacijskega komiteja ne bo prelil v razvoj, kot to počnejo v Planici in Kranjski Gori, ne bo nobenega učinka. Pogovarjati se je treba o koheziji in organizaciji tekem, vendar tekmovanj na Pokljuki nihče ne bi smel postavljati nad stroko, ki mora dobiti podporo in ustrezne vire."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
