
Foto: FPA
Dogodkov, ki so se mi vtisnili v spomin ob spremljanju športnih prireditev po Sloveniji in tudi v tujini, se je nabralo za zvrhan koš. Večinoma so pozitivni, nekaj je tudi takih, ki se zame niso končali najbolj prijetno. Med njimi tudi tekma državnega prvenstva septembra leta 2001 v Ajdovščini med nogometaši Primorja in Kopra. Ker so bili Ajdovci po sedmih krogih vodilni klub na lestvici, Koprčani pa tretji - med njima je bil na drugem mestu Maribor -, je bil primorski derbi seveda zanimiv tudi za bralce Večera, in tedanji urednik športne redakcije naše časopisne hiše Aljoša Stojič se je odločil, da na nedeljsko tekmo pošlje mene.
Med vožnjo proti Primorski me je spremljal dež, bolj ko sem se bližal Ajdovščini, močneje je deževalo in tudi sunki vetra so iz minute v minuto krepili. Ko sta na igrišče stopili enajsterici, je lilo kot iz škafa, veter je bil vse močnejši in eden od domačinov mi je dejal, da se ne obeta nič dobrega. In res se ni. Čeprav je bilo igrišče razmočeno in ponekod pokrito z vodo, se je tekma začela, neurje pa je bilo vse hujše. Po zraku so začeli frčati dežniki, gledalci - na začetku tekme jih je bilo približno 1500 - pa so v skupinah zapuščali stadion. Med prvimi sta ga zapustila tedanji selektor reprezentance Srečko Katanec in njegov pomočnik Danilo Popivoda, pa tudi televizijska ekipa je začela pospravljati kamere in druge naprave.
Šele ko je zvočnik razbil glavo gledalcu, je sodnik prekinil tekmo
Gledalci, ki so kljub neurju vztrajali na stadionu, so negodovali in z glasnimi vzkliki pozivali sodnika, da prekine tekmo. Kdo ve, kdaj bi jo Srečko Kandare prekinil, če enemu od gledalcev ne bi na glavo padel zvočnik in so ga morali odpeljati na šivanje v bolnišnico. Tedaj je Ljubljančan uvidel, da je vrag vzel šalo, v 27. minuti je tekmo pri rezultatu 0:0 prekinil, nogometaši so jo urno ucvrli v slačilnico, maloštevilni gledalci, ki so še vztrajali na stadionu, pa premočeni proti domovom. Tudi sam sem bil premočen do kože, stekel sem do avtomobila, si z robčkom brisal glavo in prek telefona poslal sporočilo o tekmi. V njem je bilo o nogometu le nekaj vrstic, več pa o dogajanju na stadionu, ki ga je povzročilo neurje, kakršnega ne doživiš vsak dan.