(GLOSA) Sveti placi

Tako sem pred tremi leti še sedel v šahovskem Wembleyju na Verstovškovi, na mizah so še bile table s skrbno postavljenimi figurami, prsti so me srbeli, da bi začel z e4. Kmalu zatem pa me je skoraj kap, ko se je ŽŠK Maribor odselil h kolodvoru. Železničar na Branikovi strani Drave, to je kot NK Maribor na Taboru. Predlani so me zadnjič prepričali, da sem sopihal na Trikotno jaso. S tem nespametnim početjem sem zapečatil usodo Zlate lisice in Snežnega stadiona, kot smo ju poznali. Od takrat lisičk ni več domov, vsaj do novega cilja na Trikotni jasi ne.

Lani sem šel mimo Ljudskega vrta, ko je bagerist usekal po napisu Maribor. V glavi sem, ko je žlica nerodno grebla po zidu pred vipom, slišal glas Tomislava Prosena, kako iz lože za stare ase še to površno igro komentira z neuničljivim sarkazmom. Nostalgično sem opazoval, kako kosi betona frčijo v zgodovino. Pa letos? To jesen sem se po dolgem času vrnil v dvorano Tabor. Ker mi je ostala debela ura, sem postopal naokoli in se sam sebi zdel mlad. Kajti v dvorani Tabor si bil star 14 in 46 let hkrati, tako enaka je bila vsakič. Nam, ki so nas še v Jugi tja gnali na šolsko telovadbo, je jasno, zakaj. En nedolžen zločin nad inventarjem letnika '84 ali preglasen vrisk, pa je bil pogled redarja zaklenjen na tebi. Zato sem zadnjič spoštljivo tiho gledal rokometni trening, ko sem zaslišal simpatično pridigo.

Vrli športniki so med seboj zamenjali termina vadbe. Lepo, kolegialno. A to so vedeli le oni. Red pa nikoli nikjer ni bil takšen kot pri varnostniku dvorane Tabor. In če ta ob uri, ko naj uzre odbojkarja, zagleda rokometno faco, to ni več red. Visoki fantje so v zadregi pojasnjevali dogovor, prikimavali naukom in se ritensko pomikali proti slačilnicam. To je to, zato mladina v dvorani Tabor pozdravlja tako vljudno, da ti je kar nerodno, manire ti tam zlezejo pod kožo. Potem pa so prihrumeli stroji. Neki nižji pubeci s čeladami, z žaltavim besednjakom, z macolami. Prisegel bi, da se je varuh dvorane lomil, ali naj jih gre podučit o hišnem redu, ki je veljal 37 let. A k vragu z nostalgijo, kmalu je začelo padati zidovje še enega svetega placa. In kot pogrebec mestnih tradicij že vem, kaj bo moja prva pot v letu 2022.