Staranje se odraža na več področjih življenja. Starajo pa se tudi možgani, pri čemer se miselni procesi upočasnijo in pojavljati se začne pozabljivost, učenje novega pa je težavnejše. To še ne pomeni, da gre za demenco. Demenca je več, je bolezen možganov, ki se kaže v prvi vrsti kot težave s spominom, ob tem pa so prizadete tudi druge spoznavne funkcije; govor, branje, pisanje, razmišljanje, predvidevanje, načrtovanje, spremeni se lahko osebnost človeka, z razvojem bolezni se pojavljajo še psihološke, vedenjske in telesne težave. Za ustrezno obravnavo in zdravljenje je treba potegniti ločnico, kdaj gre za demenco in kdaj ne, pravi psihiater Zlatko Horvat iz Zdravstvenega doma Murska Sobota.

Čustvena otopelost, nerazumevanje besed, nespečnost …

Demenca je bolezenski sindrom, ki se lahko pojavi v sklopu različnih bolezni. Najpogostejša je demenca pri Alzheimerjevi bolezni, ob tej se razvije približno 60 odstotkov vse demence. Pri tej je najprej prizadet center za spomin, kar se kaže s pozabljivostjo, sprva za nedavne dogodke, dokaj hitro pa se pojavijo težave s časovnim razvrščanjem, računanjem, pisanjem, branjem in učenjem. Simptomi se razlikujejo tudi glede na to, kateri predel možganov je izraziteje prizadet. In počasi pacient izgublja vse več življenjskih funkcij.

So boljša in slabša obdobja

Na splošno se lahko demenca pojavi pri več kot sto boleznih in se razlikuje po poteku, po navadi napreduje postopoma, lahko pa tudi hitro, vmes imajo pacienti boljša in slabša obdobja. Demenca je načeloma bolezen starejših, čeprav se lahko pojavi tudi pri mlajših. Alzheimerjeva demenca se pojavlja pri 1,5 odstotka populacije, število obolelih se bo predvidoma do leta 2050 zaradi staranja prebivalstva podvojilo. Medtem ko zbolijo za Alzheimerjevo demenco do 65. leta le štirje od stotih, število obolelih z leti raste in po 85. letu lahko prizadene že vsakega tretjega starostnika. Dejavniki, ki z večjo verjetnostjo vodijo v razvoj demence, so debelost, neurejen krvni tlak, sladkorna bolezen, poškodba možganov, alkohol, zloraba ali odvisnost od pomirjeval in drugi. Posebna zgodba je depresija.
Povezava med depresijo in demenco je kompleksna. Prisotnost depresivne simptomatike pogosto pomeni začetek demence, po drugi strani je lahko dolgotrajna depresija dejavnik tveganja za razvoj demence. Depresijo in začetno demenco klinično težko razlikujemo. Pri starostnikih se depresija pogosto kaže kot miselna upočasnjenost, nezainteresiranost, slabša komunikativnost, težave z zbranostjo in spominom. Govorimo o tako imenovani psevdodemenci. V primeru pravilno diagnosticirane depresije in zdravljenju z antidepresivi se ob razpoloženjskih simptomih izboljšajo tudi kognitivni simptomi.

Kaj pa, če bi narisali uro

Postavitev diagnoze ni enostavna, odvisna je od bolnikovega sodelovanja, njegovih bližnjih, ki običajno prvi opazijo spremembe, ter od družinskega zdravnika, ki leta spremlja svoje bolnike in prvi posumi na kognitivni upad. Za klinično diagnozo pa je treba opraviti ustrezno diagnostiko. V Sloveniji uporabljamo dva presejalna testa, to sta kratek preizkus spoznavnih sposobnosti in test risanja ure. Poleg tega se opravi še razširjena laboratorijska krvna analiza ali se bolnika napoti še na slikovno diagnostiko možganov.
Pomembno je, pravi Horvat, da se demenca čim prej odkrije, saj je s tem zdravljenje učinkovitejše, bolniki imajo možnost izraziti svojo željo glede zdravljenja, svojci se lahko bolje informirajo o bolezni in se pripravijo na napredovanje bolezni. Za zdravljenje imamo učinkovita zdravila v različnih oblikah, ki demence sicer ne morejo pozdraviti, lahko pa prispevajo k izboljšanju vsakodnevnega funkcioniranja.

Bolezen prizadene tudi svojce

"V ambulanti velikokrat vidimo, da so svojci dementnih bolnikov izčrpani, utrujeni in tudi sami potrebujejo oporo ali pomoč," pravi Horvat. Težko je gledati družinskega člana, ki se spreminja pred našimi očmi, v napredovalih fazah bolezni bolniki svojcev pogosto ne prepoznajo več, vedno bolj potrebujejo pomoč pri oblačenju, hranjenju, negi, odidejo od doma in se izgubljajo, pri tem so lahko izpostavljeni različnim nevarnostim. Svojce skušajo razbremeniti s pomočjo na domu in prek podpornih skupin, ki delujejo v domovih za starejše ali v okviru društva za pomoč bolnikom z demenco Spominčica. V določeni fazi, ko bolezen napreduje in bolniki ne zmorejo več skrbeti zase in morda celo ogrožajo svoje življenje, je nastanitev v domu pogosto najustreznejša in velikokrat edina izbira, še pove Horvat.