»V malo več kot tednu dni se odvije fantastična zgodba, ki ima dva književna prostora: Bleščivko (tudi naslov romana) in goščavo, kjer se vzpostavi Megleni kralj. Ta ima vpliv na prebivalce Bleščivke, a ga s skupnimi močmi premagajo. Fantastični roman odpira pomembna vprašanja o zaupanju, razumevanju, sprejemanju različnosti in strpnost. Roman vsebuje subtilno podani nauk: strah in nestrpnost se zažreta v vse pore družbe in onemogočita normalno delovanje kolektiva. Otroci so tisti, ki s svojim ravnanjem predajo odraslim pomembno sporočilo o negativnih učinkih predsodkov in moči skupnosti.«

»Skozi pripoved nas vodi dvanajstletna Zoja, ki jo je usodna nesreča ponesla v čarobni zimzeleni gozd. Tam spozna štiri prijatelje, Benjamina, Sofijo, Medejo in Arturja. Vsi otroci so se že začeli spreminjati v živali. Če v času dveh polnih lun ne najdejo poti iz čarobnega gozda, se bo njihova preobrazba dovršila in postali bodo svete živali. Gre torej za fantastično pripoved v izmišljenem svetu. Ta pa bralca ne poskuša pritegniti z literarnimi posnetki posebnih učinkov ali z eksotiko. Prav tako ne gre prvenstveno za poskus, da bi fantastični svet (z umetniškim potujevanjem) držal ogledalo dejanskemu, čeprav je v čarobnem zimzelenem gozdu Lisičje lune mogoče prepoznati številne znane pojave. Že njegov mejni, liminalni značaj spominja na ujetost med življenjem in smrtjo, med otroštvom in odraslostjo, pa tudi na ljudi na begu, brez domovine, doma. Čarobni zimzeleni gozd je več kot alegorija; je mitski kraj. Bralce, ki stopijo vanj, vabi k razmišljanju o naravi časa, odnosu do smrti, usode, svobode, skupnosti, narave. Mitsko-pravljični kronotop čarobnega gozda je zamejen z magičnim risom – reko časa in štirimi živalskimi varuhi, ki so hkrati ugrabitelji, saj so otroke iztrgali iz njihovih dotedanjih življenj. V čarobnem gozdu so otroci zunaj nevarnosti, ki jih je pripeljala tja, a obenem ujetniki, čeprav jim nihče ne prepoveduje, da bi odšli. Vprašanja in odgovori se, skratka, prepletajo v krogu kot uroboros. Ena ključnih odlik estetskega doživetja nagrajenega romana je njegova likovna oziroma grafična urejenost. Lisičja luna iz skrajno bolečih stvari stke gozd besednih podob, ki je temen, topel, globok in zdravilen.«

»Nagrajeni šesti del Zgodb s konca kamene dobe, Vrnitev, je s stališča pustolovske zgodbe vrh serije. Tudi tokrat se Pregelj izkaže za mojstrskega snovalca svojega narativnega platna. Brin in Črna sta preživela zimo na Rilčevem kolišču na Hodiškem jezeru (sedanja Avstrija). V sintetično zgradbo literarnega dela so spretno umeščeni retrospektivni deli, podani so skozi pripovedovanje o minulem ali drugačnem. Brin in Črna sta prebivalcem kolišča pripovedovala, kaj vse sta doživela na poti, tako se je ponovno potrdilo, da tisti, ki si upa in dopusti videti več, tudi več razume in sprejema. Na več mestih je poudarjeno, da ima pripovedovanje posebno moč, na primer: "Brin je pripovedoval tako živo, da so imeli občutek, kot bi se dogajalo pred njimi. Kaj pred njimi, imeli so občutek, da se dogaja njim, tu in zdaj!" (Pregelj 2020: 11) Kljub sprejetosti v skupnosti na Rilčevem kolišču sta se Črna in Brin odločila, da se bosta vrnila domov, na Barje, in na domačem jezeru postavila svoje kolišče. V informativnem dodatku (ta med drugim bistveno prispeva k presežni spoznavni vrednosti besedila) so razloženi štirje pojmi: o začetkih poljedelstva, kmetovanja in živinoreje ter o duhovnosti koliščarjev. V pustolovskem delu zgodbe je pomemben obred, povezan z ozvezdjem Severnega križa ali Laboda, ki ga izvajajo prebivalci kolišča na drugi strani Hodiškega jezera. Obred sproži ugrabitev Črne in Sinice, Brin in drugi z Rilčevega kolišča pa pogumno prestopijo nevidno mejo med koliščema, označuje jo starodavni hrast, in rešijo mladenki. Z Brinom in Črno se na Barje odpravijo še Sinica, Ber in Rigl, ki prinesejo s seboj nova semena (poljedelstvo) in drugačen način življenja (gojenje živali). Zgodba se zaključi z Brinovim pripovedovanjem o dogodivščinah na poti, ki sta jo glavna literarna lika prehodila zaradi Piskačevih zgodb: "Tri malhe stvari, ki jih je tujec prinesel tik pred zimo, so pomenile tri malhe vprašanj. Veliko od tega, kar je povedal in pokazal, je bilo za nas novo. Na vse, kar smo ga vprašali, je imel odgovor. Imel pa sem občutek, da mu vsakdo od nas verjame le toliko, kolikor je pripravljen verjeti. Kar je bilo neznano, bi hoteli, da ostane neznano." (Pregelj 2020: 87) Vrnitev kot vrh serije o enem najzanimivejših zgodovinskih obdobij na našem ozemlju s svojo napeto zgodbo in spretno posredovano spoznavno platjo vsekakor pomeni zanimivo bralsko pustolovščino, ki več kot uspešno nagovarja mlade bralce.«

»Z zbirko Rimuzine in črkolazen Andrej Rozman Roza dosledno raziskuje nove možnosti nonsensa: pesem se izroča čisti jezikovni igri izmišljanja nenavadnih tvorjenk (npr. česenbula), ustvarjanja rim (Ples besed), iskanja besede v besedi (Skrite živali), preobražanja slovničnih pravil (npr. množinski samostalniki v pesmi Parniki) in povezovanja enakozvočnic (Potovanje od para do para). Pogosti so tudi predstavni nonsens kot spreminjanje razmerij med predmeti in osebami (Štiri čudne), aliteracijsko lepljenje besed (Kaj je abeceda?) in igra s stalnimi besednimi zvezami, ki se preoblikujejo v daljše pripovedne pesmi (Mokro, slano in prostrano). Ta vrsta poezije prevladuje v sklepnem delu zbirke – inovativne teme v tem delu so vprašanja prevzemanja tujih besed, pomen pogovora (Nekaj ti moram povedat) in že v prejšnjih zbirkah značilen upor zoper pravila, ki je dosežen z nenavadnimi preobrati pesemske zgodbe in medbesedilnimi navezavami (Ne pogovarjaj se med predstavo). Nekatera sklepna besedila upesnjujejo sodobne razvade in negativne človeške lastnosti (Grozljiva zgodba o tem, zakaj ni mogoče imet vsega), druga se vrnejo k igri s črkami in besedami(Črke s krono) – pesniška zbirka zaokroženo nadgrajuje prepoznavno poetiko igrivega upora zoper pravila(slovnice in logike) in zagovarja svobodo ustvarjalnosti. Saj veste: ko se pesniška muza muza, je slon v naslonjaču, ris v brisači in krt v krtači – in tedaj in sedaj s kupa črk izgine plesen in pod njo zbudi se pesem."

»Nagrajeno delo je druga knjiga iz izvrstne štiridelne zbirke Trio Golaznikus, ki jo sestavljajo prepletene kratke pripovedi o prijateljstvu med deklico in dvema dečkoma. Že prva knjiga (Ne bi smel odpreti tistih vrat) dokazuje, da gre za zelo kakovostno in slogovno prepričljivo delo (avtentičen sleng osrednjih oseb, igra z imeni), ki vsakodnevne potegavščine otrok, starih osem let, nadgrajuje s posrednim opozarjanjem na stereotipe ter na pomen ustvarjalnosti in prijateljstva: Liam, Tomaž in Lija postanejo nepremagljivi trio Golaznikus. V delu Babi nima več telefona gre avtor še naprej: med dogodivščine tria vplete sijajno zgodbo o možnosti empatije med mladostniki, v kateri je rahločutno zajeto tudi soočanje s smrtjo bližnjega. Uvodni sodobni ton daje pripovedi motiv Samokie, ki je res velik telefon, večji celo od atijeve copate. Pogovor med tremi prijatelji steče o njegovih lastnostih v povezavi z igrami, grmenjem orožja in s kriki zombijev, šolskim redom in fotografiranjem. Zapeljivo, a hladno govorico sodobne tehnologije nato preglasi spor, ko Tomaž ugotovi, da ima Liam v predalu spravljeno plastično otroško punčko – spomin na babi, pove njen jezni lastnik. V duhovitem dvogovoru mama Tomažu pojasni, da ima punčka prav poseben pomen – Liamu je bila tolažba v času, ko sta se njegova mama in oče razšla. Tomaž in Lija naredita načrt, da Liam ne bo več užaljen: telefon je namenjen pogovoru, zato želijo poklicati predsednika države in ga vprašati, če hodi kakat, pokramljali bi z Batmanom in nindža želvami, uspe pa jim priklicati Petra Klepca, a jim ta pove, da se dandanes kot učitelj bojuje proti neumnosti. Duhoviti, igrivi, celo nonsensni telefonski podvigi tria se spremenijo v tih, poetičen prikaz pravega pogovora, ki ga ne more vzpostaviti še tako super zmogljiv mobilnik – Liamova plastična punčka je telefon do babi, ki je ni več. Vrli trio se zave, da za nekatere stvari potrebuješ le srce, ki se spominja in čuti. To novo spoznanje, ki se v zgodbo vplete povsem brez moraliziranja ali cenene solzavosti, jih še bolj poveže, in na koncu se, kot se za druščino spodobi, v Liamovi sobi razdivjajo v sproščeni igri.« "Punčka pa jih je samo gledala in se jim smejala, enako kot že osemdeset let za Liamovo babi in mami."

»Izvrstna pesniška zbirka Drobtine iz mišje doline, ena najboljših sodobnih knjig poezije za otroke, se osredotoča na življenje mišk kot pesemskih junakov: ti so drobni, a v svoji ustvarjalnosti v resnici veliki – zazrti so v lepoto sveta, igro besed, a tudi v manj prijetne resnice sodobnega časa, zato je zbirka izjemno aktualna. Ena najbolj prepričljivih pesmi je Le pogumno, le za mano – upanje v možnost boljšega sveta se posredno, a natančno izrazi v sklepnih verzih besedila, ki ob tem ohranja poetiko sporočilnega minimuma. Ta je značilna tudi za druga besedila, tudi tista s "tabujskimi" motivi – ko okoli miške, ki je jedla grah, "grmi", da "vsak beži" (Grah), ali smrt prepreči miši in mišjaku, da bi pojedla medenjak (Medenjak). Posodobitve izštevank (An ban), naštevalnih otroških ljudskih pesmi (Je miška, miška, miška nesla lešnik) in drugih besedil (Če miš prinese ti drobiž …) so inovativne, taki so tudi zvočna igra (Sir), ritem in ponavljanje; pesmi zato omogočajo prepričljivo interpretativno branje najmlajšim. Izročilo in aktualna sporočila se zlijejo v mozaično sestavljanko mišjega sveta, ki ga določa igrivost kot temeljna možnost doživljanja sveta. Ob tem je na njenem ozadju povsem jasno vpisana pot v "boljši svet"; a ne z velikimi in še manj moralističnimi besedami, ampak z "drobtinami" – krhkimi, skorajda nevidnimi okruški iz "življenjca", v katerem je možna iskrena vera v resnico, vrednote in lepoto.«

Ne glede na to, da komisija pri odločanju ne upošteva likovne plati knjig, je ob tej slikanici vendarle treba posebej poudariti pomen ilustracij Alenke Sottler, ki z nizanjem in prepletanjem mišjih likovnih trenutkov (hišk, mačk, tačk in mišk) odlično nadgrajujejo "gladko nitko iz besed".

Izvrstna pesniška zbirka Molitvice s stopnic je presunljivo iskrena in prepričljiva zaradi "sporočilnega minimuma", tudi sicer značilnega za nekatera besedila Petra Svetine – tudi, kadar gre za poetiko nonsensa –, ki književnega sporočila ne gradi le na povedanem, ampak tudi ali celo predvsem na tem, kar ostaja neizrečeno in presežno. Pesmi izhajajo iz na videz naivne in preproste, a v globini modre otroške perspektive: celo Bog in angel, osrednji osebi, ki ju nagovarja in za kaj prosi otrok kot pesemski jaz, sta otroški, prikazani povsem človeško, saj je z njima mogoče skorajda kramljati in skupaj z njima sobivati v veliki družini, v kateri so slabovidni dedek, premražena muca, teta, ki ne more imeti otrok, ter razmišljujoči, a tudi prestrašen in osamljen otrok.

Tematika zbirke in vključevanje verske tematike in motivike bi lahko zelo hitro zdrsnilo v idealizacijsko ali poučevalno držo "molitve", ki jo izreka zgledni otrok. A Petru Svetini se to nikoli ne zgodi: otrok v svojih prošnji, žalosti in ljubezni do vsega, kar je, ostaja otroško naiven; v teh tonih je mojstrsko oglašen tudi jezik, ki se bliža zajčevski poetiki "molka", zastiranja, zgolj nakazovanja neizrekljivega ... Molitvice s stopnic so zato brez dvoma ena pomembnejših pesniških zbirk v sodobni slovenski mladinski poeziji – njihova magičnost v sozvočju z ilustracijami nudi skoraj hipen, a nepozaben in pretresljiv bralni užitek."

Kako zorijo ježevci Petra Svetine (Miš, 2015) je izvrstna zbirka nonsensnih živalskih zgodb, v katerih igrajo prevladujočo vlogo humorne jezikovno-predstavne domislice in igrivi preobrati. Nenavadno za tovrstno poetiko je, da se v njej smeh prepleta z natančno premišljenim občutkom za zven in pomen besed. Kakor da bi se besede osvobajale od svojega vsakdanjega pomena in bi, kot kako krhko bitje iz zgodb, doživele novo, vznemirljivo in navdihujoče življenje.

Peter Svetina je nagrado Večernica 2015 prejel v nedeljo, 25. septembra 2016, na podelitvi ob letošnjem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti.

Podelitev je v živo prenašala RTV Slovenija na prvem programu ob 21. uri, v oddaji so nastopili Gojmir Lešnjak – Gojc, Janez Škof, Čompe in Balladero. Režiser: Klemen Dvornik. Scenarist: Marko Pokorn.

Realistični, deloma tudi problemski mladinski roman Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov je napisan kot prvoosebna pripoved najstnice Daše in se začne s sporom pripovedovalke s sošolko Ajšo. Osmošolka Daša je vsekakor nekaj posebnega, tudi nekateri drugi vrstniki (npr. Vid) so nenavadni. Daša skuša z videzom in obnašanjem delovati uporniško, kritično do družbe, krivic, hinavščine in vseh mogočih stereotipov: glasba jo v njeni samosvoji drži vsekakor še posebej določa. Z očetom, ki je bivši punker, odideta na Dunaj, kjer se skupaj udeležita koncerta (po besedilih sodeč gre za ameriško skupino Green Day). To je hkrati tudi priložnost za spremembo Dašinega odnosa do očeta in predvsem do okolice. Iz pasivne osebe postane samozavestna, aktivna junakinja, ki se odloči, da bo posegla v svet in ga spreminjala, saj ji je ljubša možnost "da ostaneš in se boriš, boriš za tisto, v kar verjameš" (181).

Posebnost romana je zanimiv slog, ki se izraža na različnih ravneh:

• inovativna zgradba: med pripovedjo so vmesna "črna poglavja", v katerih pripovedovalka razmišlja o svojem vrednotnem dojemanju okolice; zadnje ključne besede poglavja postanejo uvodne besede v novo poglavje – gre za neke vrste pripovedno prepletenko;
• raba slenga (besedje, stavčna zgradba) in mestoma vulgarizmov;
• izzivalen naslov: izvira iz Dašinega čarovniškega poskusa z očetom in imena profila (Debela lezbijka ruši stereotipe na šoli).

Najstniški roman Vinka Möderndorferja je delo sijajnega fabulista. Prepričljiva, lucidna pripoved o odraščanju v sodobnem svetu je tako rekoč brezhibna, na vseh ravneh pravilno dozirana, polna presenetljivih, nevsiljivih preobratov.

Prvoosebna zgodba o skoraj 12-letnem Gašperju in njegovem zorenju subtilno kombinira humorno in trpko. Spretno se sprehaja med zgolj na prvi pogled zguljenimi arhetipi in dobro znanimi situacijami iz sodobnega življenja. A skozi Möderndorferjevo optiko in njegov superavtentični najstniški jezik so vsakdanje teme kot ločitev, vrstniško nasilje, nepriljubljenost v razredu zaživele na novo, povsem drugače in sveže. Da je literatura močnejša, jasnejša in sugestivnejša od življenja, dokazuje avtor. Izkušnja dramskega pisanja mu koristi in kilometrina dialogov, ki jih je izpisal v dramah, romanih, filmskih scenarijih. Pa tudi režiral, kar ne gre zanemariti. Vse je v tej knjigi, vsi žanri, sodobno in starinsko, znanstvenofantastični trilerji in kriminalke, drame in pustolovske knjige, vse v privlačni, žlahtni eklektični mešanici, brez vsiljive poučnosti, moraliziranja. Vse je tako, kot je. Vse je okej, kot bi rekel Gašper.

Kar se živosti dialoga in jezika tiče, je Möderndorfer v prednosti pred drugimi avtorji, ker se ukvarja z dramatiko celo življenje. Ampak ni samo to. ''Jezik je značaj, kar pride iz ust, je slika duše. Niti slučajno ne govorimo vsi enako, niti slučajno ni tu jezikovnih pravil, jezik je ritem duše,'' pravi avtor.

Gašper je brihten in ''čisto drugačen'' mulo. V prostem času visi na spletu, na skajpu in googlu, pozna goro filmov, težave v družini pa zaznava skozi svoje domišljijske in popkulturne junake in vse tisto, kar se dogaja njim in z njimi. Zdi se mu, da je njegovo življenje čisto v redu. Dokler … Dokler se nekega dne Gašperjev smiselno urejeni svet ne postavi na glavo in sesuje na prafaktorje... Fantovo življenje se spremeni za vedno, ko se nepričakovano pojavi še netipični biološki oče v prvinskem naravnem,pa spet pravljičnem okolju, kjer nič ni (več) tako, kot je bilo …

Vse, kar se zdi sprva brezupno, se na koncu bolj ali manj uredi »Skoraj kot v kakšnem filmu, happy end pa to, boste rekli,« pravi glavni junak romana ob koncu svoje pripovedi.

Strastno pisanje za strastno branje.

Žirija, ki ji predseduje dr. Dragica Haramija, je razglasila dobitnika večernice 2012, nagrade Večera za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo, ki je izšlo lani. Prejme jo Peter Svetina za knjigo Ropotarna (založba Miš). Za večernico – ČZP Večer jo podeljuje sedemnajstič – so bili letos poleg Petra Svetine nominirani še Mate Dolenc, Nataša Konc Lorenzutti, Andrej Rozman Roza in Barbara Simoniti.

Ropotarna je organizirani kaos drobnih zakladov, ki potrpežljivo čakajo, da jih bralec vzame v roke in z njih odpihne prah. Kajti v ropotarnici – taki vsakdanji – pa naj bo ta na podstrešju ali v kleti ali v predalu otroške sobe, se vedno najdejo zanimive, celo skrivnostne reči. V knjigo bralec dobesedno vstopi skozi oblikovno prehodni O naslova RopOtarna in v tistem hipu prav nič ne ve, kaj ga čaka: nič v knjigi ni predvidljivega. Umetnikovo spretno krmarjenje med prozo in poezijo, kjer se včasih zdi, da premen sploh ni, je le igrivo valovanje, polno retoričnih figur, ki s posebno dinamiko popelje bralca od realnega k iracionalnemu, od mogočega k nonsensu, od zavestnega v podzavestni svet in spet nazaj. Skrivnosti, ki jih najdemo v Ropotarni, so vzpostavljene z elementi presenečenja, z zavestnim odstopanjem od predvidene forme in vsebine, z drznimi preobrati in subverzivnostjo. Zdrsi med prozo in poezijo so predihi, ki pripravijo na vedno novo bralno pustolovščino, le-ta niha od dvovrstičnih šaljivk, preko lirske poezije, mestoma celo zgledno ljubezenske, realistične kratke proze do zabavnega nonsensa. Svetino v Ropotarni na tematskem nivoju zanima vse: opera, nalepke, ki jih najdemo na izdelkih, sklanjatev, povodni možje, ogledalo, pralni stroj, obešalnik, nočna lučka in neobičajnosti, vse pa je pretkano z močjo čutenja in doživljanja. Slogovno je za Ropotarno značilna humorna drža z dinamičnimi preobrati, pri čemer avtor ves čas ohranja lirično pripovedno perspektivo, ki daje delu samosvojo mehkobo. Mestoma se avtor poigrava z uporabo kombinacije črk in številk, kakor je ta pogosta v SMS sporočilih (gospod 6ak, na1/2 za100nj). Imena junakinj in junakov so marsikdaj izposojena od znanih resničnih osebnosti, ki pa v delu nosijo drugačno, povsem svojstveno podobo in nimajo s prvotnimi asociacijami nobene zveze, lahko pa bralca dovolj vznemirijo, da svoje vedenje razširi ali se poigrava z novimi povezavami in miselnimi nadgradnjami. V sklepnem delu so tri kazala, običajno, kazalo vsega mogočega ter kazalo čudakinj in čudakov (med katerimi najdemo tudi oba avtorja in urednico). Raznovrstna kazala so načeloma bolj del znanstvene kot leposlovne prakse, zato v presenetljivem sobivanju delujejo zanimivo in bralca marsikdaj usmerijo k ponovnemu branju. V bogato ilustrirani knjigi Damijan Stepančič oblikovalsko in upodobitveno stopnjuje dinamiko odnosov med besedili in ilustracijami do te mere, da tudi slednje postanejo neodtujljivi del Ropotarne. Potep po Svetinovi Ropotarni napeljuje k ustvarjalnejšemu branju, polnemu neulovljivih obratov in premen v pričakovanju, je domišljijski polet, ki niha v dinamiki forme in v slogovni zanimivosti.

Žirija za izbor večernice 2011 (dr. Dragica Haramija, dr. Aleš Debeljak, Kristina Picco, Manca Perko in Melita Forstnerič Hajnšek) je v svoji utemeljitvi navedla, da se redko zgodi, da bi avtor uspešne, zelo brane serije to zaključil s temo, za katero zagotovo ve, da med bralci ni prav priljubljena. Še redkeje se zgodi, da je zadnje delo take serije eden od njenih vrhuncev, če ne prav njen najboljši del.

A Dimu Zupanu je uspelo oboje. Hektor in zrela hruška je v slovenskem prostoru in tudi širše zagotovo edinstvena pripoved o staranju, starosti in smrti, namenjena mladim bralcem, in kot vsa vrhunska mladinska literatura močno nagovarja tudi odraslega. Avtor, ki se s humorjem in blago ironijo vseskozi uspešno brani pred tem, da bi mu pripoved zdrsnila v sentimentalnost, pa ostaja prepričljiv in v skladu sam s seboj, tudi ko Hektorju dovoli izreči njegov (svoj) pogled na bistvo sobivanja v tem našem skupnem svetu: "Pogledal sem jih, mojo družino, ki so družno točili solze, in se vprašal, kaj je bilo tisto, kar nas je vse moje življenje tako tesno držalo skupaj. Ljubezen. To je bila ljubezen."

Žirija za izbor dobitnika večernice 2010 (Vlado Žabot, dr. Dragica Haramija, Manca Perko, Ida Mlakar in Melita Forstnerič Hajnšek) je v svoji utemeljitvi navedla, da je zbirka kratkih zgodb Maščevanje male ostrige dragocena knjiga, ki nam v umirjenem, prijazno toplem pripovednem slogu odstira resnico, da je človečnost mnogo globlja in dragocenejša, kot se nam spričo vsakdanje, zaslepljujoče igre zgolj videzov vse prepogosto dozdeva.

Živalske zgodbe iz knjige so vendarle predvsem pripovedi o sodobni človeški družbi, ki jo pripovedovalec – modri starec, katerega pribežališče je hišica na robu gozda – opazuje odmaknjen od dogajanja. Književni prostori so prepoznavni, čeprav pogosto niso poimenovani z realnimi geografskimi imeni, npr. Bohinj, Veliki Brion, Piranski zaliv, živalski vrt v Ljubljani. Pripovedovalec razkriva resnice o našem bivanju (tudi) skozi živalsko perspektivo, mestoma pa poveže dogajanje iz živalskega sveta s sodobnimi novicami, pri čemer ironizira nespametno ravnanje ljudi. Pri živalskih literarnih likih se avtor izvrstno izogne klišejem vnaprej dane/pričakovane vloge posamezne živali, kar mu omogoča vzpostavitev individualiziranih karakternih lastnosti glavnih in epizodnih likov.

Žirija za izbor večernice 2009 (Vlado Žabot, dr. Dragica Haramija, Manca Perko, Ida Mlakar in Melita Forstnerič Hajnšek) je v svoji utemeljitvi navedla, da je knjiga Cesar in roža Bine Štampe Žmavc v svojih tematskih, motivnih in fabulativnih komponentah na videz zbirka pravljic - ki pa se kmalu izkaže za zanimivo demitizacijo same pravljičnosti

Tovrstno problematičnost današnje, sodobne pravljičnosti avtorica razgalja z manjkanjem mitske utemeljenosti življenja, z manjkanjem stika s svetim, z arhetipskim, skratka s profanizacijo tako tradicionalnih pravljičnih tem in motivov kot s profanizacijo same človečnosti. Točka, v kateri bi človeško samozavedanje in samoprepoznavanje moralo biti utemeljeno v svoji mitski privzdignjenosti ali poglobljenosti v odrešujočo vrednoto ali svetost, torej točka, v kateri bi se lahko porajala tudi tradicionalna pravljičnost, boleče manjka. Ravno ta boleča razčaranost svetega v grenko ironičnost ali izpraznjenost pravljičnega fabulativnega ter tematskega in motivnega okolja pa v vsaki posamezni zgodbi posebej in v zbirki kot celoti s svojo estetsko učinkovitostjo bralca opozarja in drami iz njegove sodobne odtujenosti in sekundarnosti.

Žirija za izbor večernice (Tone Partljič, Manca Perko, dr. Dragica Haramija, Ida Mlakar in Melita Forstnerič Hajnšek) je v svoji utemeljitvi navedla, da je Pink med romani Janje Vidmar nekaj posebnega, ker je najbolj avtobiografski doslej. K temu sklepu nas napeljuje kljub tretjeosebni pripovedi ime glavnega lika, natančno poimenovanje književnega prostora in vseh prepoznavnih kultnih lokacij 70-ih let v Mariboru. Dogajanje je vpeto v čas somraka socializma - do Titove smrti.

Ker "patina minljivega prekrije vse velike travme preteklosti" in je moč nostalgije ravno v minljivosti, je Pink zares hommage generaciji, ki je rasla v času hlepenja po zahodnih dobrinah, kot so bile milka, banane, rama, generaciji, ki ni imela ničesar, je pa imela drug drugega, kot pravi pisateljica. Z vso "jugoslovansko mitologijo" - od Kraševih črnih napolitank, ki se jih Janca prenaje in za rojstni dan pobruha Jugoslavijo, do levisk, ki so bile nedosegljiv fetiš časa - Vidmarjeva izrisuje subtilni intimni svet in družbeni kontekst, ki nagovarjata vse generacije, ne le tistih, ki se še spominjajo vonja hrenovk in šipkovega čaja 29. novembra ob pionirski zaprisegi. Pa plesov v Fontani (za nepoučene, to je bil v 70-ih kultni disko v Mariboru) in mame, kako poje partizanske pesmi. Avtorici je uspelo z lucidno gesto obvladati vso gmoto spominov in jih organizirati v zabavno, pikro, otožno, avtoironično zgodbo, ki deluje sveže in vznemirljivo za vse generacije. Tiste, ki so še doživele redukcije, somrak Titovega odhajanja, švercanje, in one, rojene po Titovi smrti. Za tiste, ki niso doživeli rokerskih frikov, Titovih pionirjev, mladincev in državnih blagovnih rezerv, pa Pink odstira svet odraščanja, ki s tem današnjim nima, pa spet ima toliko skupnega. Problemi najstništva so zagotovo univerzalni in mladostniška radovednost prav tako večna. Vse to nam sporoča Pink - z vzponi in padci odraščanja, razpetega med zgodovino in intimo, med stvarnim dogajanjem in osebno zgodbo.

Janja Vidmar večernico tokrat prejme drugič. Svojo prvo večernico (1998) je prejela za knjigo Princeska z napako.

Žirija za izbor večernice (Tone Partljič, dr. Vida Medved Udovič, Ida Mlakar, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali) je v svoji utemeljitvi navedla, da pesnik Ervin Fritz s svojo pesniško zbirko Vrane tako z neposrednostjo in mnogopomenskostjo pesniškega izraza kot s pretanjeno pesniško govorico nagovarja širok krog mladih in manj mladih ljubiteljev pesniške besede. Vrane so nenazadnje pesniško briljanten zagovor vran, ali kot je rekel avtor: so rezultat želje, da bi otroci vzljubili ta in potem še druga "nekoristna bitja".

Način upesnjevanja kaže na izjemno veščega in ustvarjalnega pesnika, saj je Fritzev pesniški postopek dognan pri smotrni in učinkoviti uporabi pesniških sredstev. V ospredju njegovega pesnjenja je namreč hudomušni humor, ki vznika iz duhovitih motivov, ti so tudi sicer vgrajeni v njegov pesniški opus za odrasle bralce. Branje Fritzevih pesmi odpira prosto pot tako dobronamernemu, prostodušnemu smehu, ki vznika ob drobnih člove?kih pomanjkljivostih in napakah, kot sarkastičnemu, satiričnemu in karikiranemu. Posmeh v njegovih pesmih z oksimoroni in paradoksi razkriva prikrite napake, ki nepričakovano z vso silovitostjo privrejo na dan. Bralna izkušnja Fritzevih pesmi prinaša svežino in umik pred prozaično vsakdanjost ter pri mladih spodbuja jezikovno ustvarjalnost na duhovit in inovativen način.

Posebna odlika zbirke Vrane je njena zvočna podoba, predvsem ritem, tekoče, presenetljivo rimanje in odlično izpeljane aliteracije. Zvočnost je v mladinski liriki namreč skoraj enako pomembna kot besedni pomen, saj so besede pogosto le izhodišče za ustvarjanje ritma in rime. Ritem je postavljen pred besedilni pomen, "besede" so celo lahko nesmiselne, brez pravega pomena, so le glasovni material za ustvarjanje ritma in raznovrstnih zvočnih učinkov.

Petčlanska žirija za izbor večernice v sestavi Tone Partljič (predsednik), dr. Vida Medved Udovič, Ida Mlakar, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali je knjigi Eva in kozel ter Poletje na okenski polici ocenila z enakim številom točk. Po dolgi diskusiji se niso odločili za ponovno glasovanje, ker so menili, da bi bila izločitev ene ali druge knjige krivična in škodljiva. Njihova odločitev temelji na ugotovitvi, da obe izbrani deli ponujata presežno branje, srečno naključje pa je, da sta namenjeni različnim starostnim skupinam.

Majda Koren je v zbirki zgodbic znano tematiko "nadomestnega zaveznika" izpeljala prefinjeno in dosledno. V povsem izčiščeni pripovedi o osamljeni deklici, ki se najdeva med ločenimi starši in še ne osvojeno šolo, ni prostora za komentiranje in razsojanje o njenem svetu. Tako ostane ves prostor za neposredno težnost in milino tega sveta in za skritega prijatelja, ki pomaga deklici nositi eno in drugo. Prav v konstrukciji odnosa med realnostjo in fikcijo otroškega sveta se zdi knjižica Eva in kozel zares presežna. Avtorica je izumila prepričljiv model za vstopanje fikcije v realnost in izstopanje iz nje. Tako je na koncu knjige tudi odraslim bralcem jasno to, kar vedo otroci ves čas: popolnoma vseeno je, iz kakšne "snovi" je kozel - kar je najgloblje, ni nikoli iluzija in torej tudi ne more doživeti deziluzije.

Prvenec Irene Velikonja je "problemski roman z neproblematično junakinjo". Avtorica je znano temo mladostniškega dozorevanja v ločenih družinah subtilno nadgradila s tipom protagonistke, ki ni upornica, temveč opazovalka sveta "z okenske police". Pisateljica nam nevsiljivo ponudi spoznanje, da so najstniki ob svojih težavah sposobni in pripravljeni razumeti in sprejemati tudi svet odraslih ter da so tegobe enih in drugih enako pomembne in rešljive le s skupnimi močmi. Prvoosebna pripoved je izjemno prepričljiva, tudi jezikovna izbira se zdi presenetljivo avtentična: četudi je zaznamovana z mladostniškim stilom, ne želi biti za vsako ceno izzivalna in "hiperrealistična". Poletje na okenski polici je eden tistih tenkočutnih romanov za mladostnike, ki odpirajo prostor in oči tudi odraslim bralcem.

Irena Velikonja: Poletje na okenski polici
Majda Koren: Eva in kozel

Petčlanska žirija za izbor večernice v sestavi Tone Partljič (predsednik), dr. Vida Medved Udovič, Ida Mlakar, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali je knjigi Eva in kozel ter Poletje na okenski polici ocenila z enakim številom točk. Po dolgi diskusiji se niso odločili za ponovno glasovanje, ker so menili, da bi bila izločitev ene ali druge knjige krivična in škodljiva. Njihova odločitev temelji na ugotovitvi, da obe izbrani deli ponujata presežno branje, srečno naključje pa je, da sta namenjeni različnim starostnim skupinam.

Majda Koren je v zbirki zgodbic znano tematiko "nadomestnega zaveznika" izpeljala prefinjeno in dosledno. V povsem izčiščeni pripovedi o osamljeni deklici, ki se najdeva med ločenimi starši in še ne osvojeno šolo, ni prostora za komentiranje in razsojanje o njenem svetu. Tako ostane ves prostor za neposredno težnost in milino tega sveta in za skritega prijatelja, ki pomaga deklici nositi eno in drugo. Prav v konstrukciji odnosa med realnostjo in fikcijo otroškega sveta se zdi knjižica Eva in kozel zares presežna. Avtorica je izumila prepričljiv model za vstopanje fikcije v realnost in izstopanje iz nje. Tako je na koncu knjige tudi odraslim bralcem jasno to, kar vedo otroci ves čas: popolnoma vseeno je, iz kakšne "snovi" je kozel - kar je najgloblje, ni nikoli iluzija in torej tudi ne more doživeti deziluzije.

Prvenec Irene Velikonja je "problemski roman z neproblematično junakinjo". Avtorica je znano temo mladostniškega dozorevanja v ločenih družinah subtilno nadgradila s tipom protagonistke, ki ni upornica, temveč opazovalka sveta "z okenske police". Pisateljica nam nevsiljivo ponudi spoznanje, da so najstniki ob svojih težavah sposobni in pripravljeni razumeti in sprejemati tudi svet odraslih ter da so tegobe enih in drugih enako pomembne in rešljive le s skupnimi močmi. Prvoosebna pripoved je izjemno prepričljiva, tudi jezikovna izbira se zdi presenetljivo avtentična: četudi je zaznamovana z mladostniškim stilom, ne želi biti za vsako ceno izzivalna in "hiperrealistična". Poletje na okenski polici je eden tistih tenkočutnih romanov za mladostnike, ki odpirajo prostor in oči tudi odraslim bralcem.

Nagrada za najboljše slovensko otroško in mladinsko literarno delo v letu 2004, ki jo že deveto leto zapored podeljuje ČZP Večer, pripada Igorju Karlovšku za roman "Gimnazijec", ki je izšel lansko leto pri Mladinski knjigi. Poleg Karlovška so se v ožjem izboru za večernico potegovali še Franjo Frančič, Borut Gombač, Neli Kodrič in Desa Muck.

Odločitev žirije za izbor večernice v sestavi: Tone Partljič, predsednik, dr. Marjana Kobe, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali je temeljila na ugotovitvi, da je v poplavi problemske literature o mladostnikih in za njih "Gimnazijec" Igorja Karlovška najradikalnejši in najbolj brezkompromisen.

"Gimnazijec" je presunljiv roman o najglobljih breznih sodobne mladosti. Besedilo ni napisano stilistično bravurozno, toda katerakoli druga jezikovna izbira bi bila neavtentična in olepševalna. Roman ponuja napeto branje o zahtevnih problemih družine, šole in prevzgojnih domov, vendar z nedvoumno svetlobo na koncu brezupno temnega rova dogajanja. Nadpovprečno inteligenten mladoletnik Peter Janežič je po nedolžnem obsojen, da je kriv smrti svojega prijatelja in je zato poslan v prevzgojni dom Radeče. Strahote sistematičnega šikaniranja domske mladostniške "elite" prestopnikov, ki jih mora prestajati glavni lik, bralca ne pustijo neprizadetega: najprej zaradi sugestivnosti prvoosebne pripovedi glavnega lika ter njegove nesentimentalne dikcije, pa tudi zato, ker Karlovšek domski vzorec "prevzgoje" mladostniških prestopnikov posredno in neposredno problematizira kot vzgojno neproduktiven koncept.

Kljub temni zgodbi pa je avtorjev optimizem uprt v glavni lik, saj ga prepričljivo oblikuje tako, da fant zmore zdržati pritisk prevzgojne ustanove, na obnovljenem sodnem procesu pa dokaže svojo nedolžnost. A četudi se roman srečno razplete, so človeške rane drugačnih take, da bo Peter zaznamovan za vse življenje. "Gimnazijec" sporoča, da nas obkroža hudo (če že ne zlo), vendar se je kljub vsemu še zmeraj vredno upirati.

Maribor, 29. oktober 2004 - žirija je razglasila novo večernico, nagrado za najboljše slovensko otroško in mladinsko literarno delo v letu 2003, ki jo že osmo leto zapored podeljuje ČZP Večer. Prejel jo je Slavko Pregl za roman "Srebro iz modre špilje", ki je izšel lansko leto pri Mladinski knjigi - Knjižnica Sinjega galeba v Ljubljani.

Odločitev žirije za izbor večernice v sestavi: Tone Partljič, predsednik, dr. Marjana Kobe, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali je temeljila na avtorjevi uporabi vseh postavk žanra, značilnega za avanturistično popotniški roman, ki pa ponuja več.

Kolektivni junak v romanu Slavka Pregla išče zaklad in ga najde. Dogaja se avantura, dogaja se na počitnicah, dogaja se otrokom. Kolektivni junak ni klišejski, ker so liki prefinjeno individualizirani. Prav tako so premišljene in netipske njihove relacije z okoljem. Generacijski konflikt ne postane samozadosten razlog pretiravanj, ker niso odrasli ne bolj ne manj popolni od še ne odraslih. Oboje avtor ves čas neprizanesljivo in zares duhovito ironizira. Druga ali verjetno prva pripovedna potujitev žanra pa je precizna in bogata pisava, ki ne ovira tekoče zgodbe, vendar pa bralca "vrže" iz samoumevnosti avtomatiziranega dojemanja sveta in mu omogoča, da ga vidi na novo. Natančno artikulirani pisavi se pridružuje natančno zgrajena zgodba. Vse niti se prepletajo in iztečejo, vendar ne v klasičen srečen konec. Zgodba iskanj ostaja na vseh ravneh odprta.

Odprtost pa je, tako žirija, tudi tisti poglavitni presežek Srebra v modri špilji, ki se razkriva že v naslovu. Slavko Pregl poskrbi za subtilno premestitev pojma avanture. Otroci iščejo materialni zaklad. Tudi tega najdejo (pa ne v nerealistični maniri), vendar ne postane razlog neproblematiziranega materialnega zadovoljstva. Najdeno prepustijo arheologom, materialni zaklad postane skupna duhovna last. Kot je skupna duhovna last tisto, kar so na počitnicah nehote iskali in našli vsi. Stari ribič poskrbi za popotnico: "Vzemite si zdaj vsak po eno pest sreče s seboj. Ko se boste potepali po svetu in vam bo kdaj težko, poglejte v dlan. Spomnite se na ta mir in na to tišino. Pa na vse to srebro!"

Slavku Preglu bo za roman "Srebro iz modre špilje" slavnostno podeljena nagrada Večernica 2003 na letošnjem srečanju avtorjev in poznavalcev mladinske književnosti Oko besede v Murski Soboti, 12. novembra.

23. septembra 2003, je žirija razglasila novo večernico, nagrado za najboljše slovensko otroško in mladinsko literarno delo v letu 2002, ki jo že sedmo leto zapored podeljuje ČZP Večer. Prejela jo je Marjana Moškrič za roman Ledene magnolije. Avtorica se je posvetila aktualni temi spolnega nasilja v družini in ga radikalno ter celostno tematizirala.

Odločitev žirije za izbor večernice je temeljila predvsem na odlični uporabi pripovednega sveta Marjane Moškrič oziroma prvoosebne junakinje Ledenih magnolij. Le-ta je izjemno subtilen in do največje mere iskren, kar roman Ledene magnolije obvaruje pred možnostjo preveč enostavne sporočilnosti in moraliziranja. S prvoosebno pripovedjo je avtorica Marjana Moškrič spretno izkoristila močan čustven naboj, ki ga tovrstna oblika pisanja omogoča, in se prek njega približala bralcu. Boleča zgodba glavne junakinje je povedana v krčevitem jeziku, ki - kot je zapisala žirija za izbor večernice 2002 - na pravih mestih prehaja že v nekakšno poetično zaklinjanje. Avtorica je v romanu uporabila socialno realističen jezik, ki pa je ga posredovala s pravo mero in utemeljeno. Tudi s pomočjo jezika in drugih pripovednih elementov je Marjana Moškrič uspela temno moro glavne junakinje razvezati v slutnjo svetlejše zarje, nenazadnje posebna svetloba prežarja vso knjigo Ledene magnolije.

žirija: predsednik Slavko Preglj in članice Marjana Kobe, Darja Lavrenčič Vrabec, Darka Tancer Kajnih in Petra Vidali.

Pikalov Luža, deček Ran, obiskuje waldorfski vrtec; iz simpatičnih srečevanj med njim ter pravili vrtca in običajnega sveta nastaja prvoosebna pripoved, ki je igriva, prepričljiva in najmočnejša predvsem v avtentični dikciji šestletnika. Njegovemu miselnemu svetu in jezikovnim zmožnostim avtor prilagaja skladenjske vzorce ter izbor besed, med katerimi so nekatere tudi tabujske in ki brez dlake na jeziku poimenujejo tisto, o čemer mladinska književnost največkrat molči. Pikalova izpeljava pripovedi je dosledna in nikjer ne odstopa od koncepta, inovativna je tudi tematsko, saj si je avtor drznil vplesti v dogajanje nekatere 'banalne' situacije: brisanje ritke na stranišču ali lulanje v 'poznejših' letih... Izvrstno, subtilno je oblikoval pripoved nenavadnega, netipičnega dečka, ki dobi meso in sladkarije samo pri babici, ki se ne igra z orožjem in pozna jogo...

žirija: dr. Igor Saksida, predsednik, Slavko Pregl, Marjana Kobe, Darja Lavrenčič Vrabec, Melita Forstnerič-Hajnšek

Pisatelj Feri Lainšček se v knjigi Mislice vrača k ljudskemu pravljičnemu izročilu, njegovim prepoznavnim motivom (predvsem situacijam) ter značilni tematiki (moč ljubezni in dobrote Pisatelj skuša obuditi in aktualizirati značilno pripovedno držo, v kateri se ne identificira npr. s svetom otroške želje, pač pa postavlja dvogovor z izročilnim pripovedovalcem, z njegovo prvinsko modrostjo in pripovednim tonom kot bistveno značilnostjo izročila ljudske pravljice.

žirija: dr. Igor Saksida, dr. Marjana Kobe, Darja Lavrenčič Vrabec, Bina štampe žmavc, Melita Forstnerič-Hajnšek

Pretres v čustvenem svetu deklice je napisan kot tretjeosebna pripoved: vanjo so vključeni drobci dekličinih slutenj, spoznanj in odzivov, kar daje delu izrazito otroško perspektivo. Zanimiva in učinkovita so tudi kratka fantazijska oz. pravljična besedila na začetku poglavij: pogovor zelenega zajca s kraljično, pticami, mišjo, žabo in drugimi živalmi. Ti deli so komentarji glavnega dogajanja, v njih pa se nevsiljivo in zastrto odraža poanta posameznega poglavja. Posebna odlika dela je tudi to, da osebe niso oblikovane črnobelo: Kaja ni popoln otrok, zgled ravnanja ali pomilovanja vredna 'sirota', odrasli pa tudi niso enodimenzionalni negativni liki. Tesnobnost, osamljenost, deloma pa tudi bolečino izražajo tudi ilustracije Maje B. Jančič: s 'pogledom od zgoraj' in praznimi prostori ter očitno nepremičnostjo upodobljenih likov ilustratorka le še poudari razpoloženje in temo pripovedi." žirija: dr. Igor Saksida, dr. Marjana Kobe, Darja Lavrenčič Vrabec, Bina štampe žmavc in Melita Forstnerič-Hajnšek

že v posvetilu - "Knjigo posvečam vsem tistim mladim in manj mladim, ki se ne počutijo dovolj dobro v svoji koži." - se odraža prevladujoča poetika proze Janje Vidmar, in sicer prikazovanje problematičnega junaka, autsajderja. Tokrat se ta poetika oddaljuje od lahkotne, svetle podobe problematičnega mladostnika in se ukvarja z begunko Fatimo iz vasice pri Srebrenici. že začetek romana razkriva tudi izhodišče grozljive zgodbe, ki ji je bralec priča: "najprej ji je zatežil Brane". Od te izjave "prikaz teženja" preraste v portret sodobne brezčutnosti, "mrzlih src", kar avtorica simbolno postavlja v mraz novoletnega časa. Temeljna značilnost literarne junakinje, skozi katero pisateljica Janja Vidmar prikazuje sodobno barbarstvo našega časa: poniževanje, nasilje, sovraštvo do vsega drugačnega, je osamljenost. Fatima je pač "Bosanka v Sloveniji", izročena na milost in nemilost posmehu sošolcev, bedi in celo spolnemu nasilju. V tako pretresljivo, včasih že kar preveč temno in brezizhodno besedilno stvarnost, ne posije nikakršen žarek upanja, saj Fatima nima doma nikjer, celo v lastni družini ne. Tako je ta roman predvsem podoba želje po prijateljstvu in hkrati opomin bralcem vseh starosti, da morda par metrov od naših varnih gnezd živi nekdo, ki ga je življenje brez njegove krivde vrglo v čas ledu in samote.

Posebna odlika dela sta tudi jezik oziroma slog: opazni so neposredni, skorajda naturalistični opisi, ki vzbujajo že na ravni predstav občutek mraza, hkrati pa je novost tudi vnašanje citatov iz maternega jezika glavne literarne junakinje. Tako roman dokazuje, da lahko mladinska literatura s specifičnim portretiranjem mladostnika tudi danes vznemirljivo govori "o najbolj odraslih rečeh".

žirija: dr. Igor Saksida, Milan Vincetič, Darka Tancer Kajnih, Tilka Jamnik, Melita Forstnerič-Hajnšek

Tretjeosebna pripoved Dese Muck Lažniva Suzi sodi v okvir tem, ki jih je pisateljica obdelovala že v prejšnjih delih. Njen opus se posveča predvsem prikazom odraščanja in težav, ki so povezane z njim. Odraščanje je praviloma povezano z liki mladostnic (Pod milim nebom, Hči lune), v nizu dogodivščin pa zavzema Desa Muck zanjo značilno humorno držo do sveta. V romanu Lažniva Suzi je novost tako glede na avtoričin dosedanji opus kot glede na mladinsko literaturo v celoti, da prikaže tudi temnejše, resne plati odraščanja. Nekateri motivi sodijo skorajda med 'tabuje' v mladinski književnosti: alkoholizem v družini, socialna beda, izguba nedolžnosti. Kljub tem sporočilnim plastem pisateljica ne posega po tragičnih, razčustvovanih oziroma pridigarskih tonih. Doživetja glavne osebe Suzane Mavrič, sprva osmošolke, kasneje gimnazijke, so upovedena na značilno humoren avtoričin način. Ker je dekle s socialnega dna, si izmišljuje, da je iz bogate družine, kar je vir cele vrste smešnih pripetljajev. Nekoliko trpkejša spoznanja o življenju dobi glavna junakinja v prvih ljubezenskih izkušnjah, predvsem v naključni izgubi nedolžnosti; to jo pripelje v trpljenje, samoobsojanje in sram, kasneje pa celo do poskusa samomora. Ljubezen spremljajo seveda tudi komični dogodki, na primer priznanje ljubezni 'po pomoti'. Brez velikih besed ali naukov zaključuje Desa Muck svoj mladinski roman v preprosti, a hkrati temeljni resnici, da humor in življenjska energija mladosti na koncu premagata vse hudo. Lažniva Suzi se zaveda, da si nekoliko preveč izmišljuje, a kljub temu vztraja v tej svoji drži, ki je zanjo hkrati tudi edina možna avtentična, individualna življenjska pot.

žirija: dr. Igor Saksida, Milan Vincetič, Darka Tancer Kajnih, Tilka Jamnik, Melita Forstnerič-Hajnšek

Izvirno sporočilo Majnic, Fulastih pesmi je, da sta tudi v času hladne elektronske komunikacije za poezijo in ljubezen rezervirana vonj po papirju in črnilu.

žirija: dr. Igor Saksida, Milan Vincetič, Darka Tancer Kajnih, Tilka Jamnik, Melita Forstnerič-Hajnšek