Daleč najlepša točka na desnem bregu je sv. Jožef; na majhnem, deloma strmem polotoku stoji slikovito postavljena limbuška podružnična cerkev na konglomeratni planoti, pod katero vrejo iz globine čudoviti izviri - tako obilni, da po nekaj korakih nastane potok, ki je dovolj močan, da poganja idilično postavljen, za povešenimi brezami napol skrit Staudigarjev mlin - tako je leta 1847 zapisal Gustav Rudolf Puff in prav po teh izvirkih, ki jih opisuje, so Studenci dobili svoje ime. Studenci oziroma Brunndorf naj bi bili prvič omenjeni v neki listini že leta 1100, skoraj zagotovo pa so prve hiše stale ob Dravi, predelu se danes reče Ob izvirkih, dobro zaščitene na eni strani s strmim nabrežjem, na drugi pa z reko.
Sveti Jožef in tingl-tangl
Središče Studencev je nedvomno cerkev sv. Jožefa, na mestu današnje pa je že okoli leta 1675 stala manjša. Cerkev je bila del romarske božje poti, saj je papež Inocencij XI leta 1678 podelil popoln odpustek vsem, ki so cerkev obiskovali. Še zlasti je bilo obiskovanje cerkve pomembno leta 1680 med epidemijo kuge, ki je pustošila po mestu in okolici, a tudi po odhodu črne smrti, ki je pomorila kar tretjino takratnega Maribora, se romanje k sv. Jožefu ni končalo. Današnjo cerkev, ki ima po vsej verjetnosti zaradi konstrukcijske napake nekoliko nagnjen zvonik, so postavili med letoma 1726 in 1728, največ zaslug za to gre mestnemu sodniku in radvanjskemu graščaku Ekhatu Janezu Severinu, ki je v cerkvi ob Marijinem oltarju tudi pokopan.
"Nekdaj pretepaško gnezdo"
Na Studencih je do prihoda južne železnice živelo pretežno kmečko prebivalstvo, pravzaprav so dobili svoj "delavski značaj" šele po letu 1863, ko je bila zgrajena koroška železnica, ki je Maribor povezala s Celovcem, in še bolj po letu 1865, ko so pričele delo Centralne delavnice južnih železnic.
"Še leta 1860 je stala na sredi sedanjih Studencev, na križišču Aleksandrove, Ciril-Metodove in Sokolske ulice, kjer je zdaj gostilna Kraner, lesena hiša, v kateri je opravljal svoj posel – konjederec," je leta 1937 zapisal studenški šolski nadzornik Ernest Vranc.
Centralne delavnice so zaposlile več kot 2000 ljudi, po Studencih in okolici so zrasle delavske kolonije in nekdaj ruralno predmestje je postalo delavsko.
Prvo šolo so Studenci dobili leta 1876, in sicer dvorazrednico, ki pa se je z leti hitro širila in je do leta 1908 zrasla v šestrazrednico s tremi paralelkami. Dve leti kasneje je krajevni šolski odbor odločil, da se studenška šola razdeli v deško in dekliško šolo, sezidali so tudi novo šolsko poslopje, ki je služilo dekliškemu delu. Oktobra 1927 je na Studencih odprla svoja vrata celo Ljudska univerza. "Industrijski kraj, delavsko prebivalstvo - Ljudska univerza? Nekdaj, ko so Studenci bili še razvpito pretepaško in pijansko gnezdo, se omenjeni kompleks ne bi strinjal. Saj bi pred 15 ali 20 leti marsikdo smatral tako ustanovo kot del vsakoletnega Jožefovega tingltangla! In danes? Ali so se delavske potrebe res usmerile v resna razmotrivanja? Ali je na Studencih res zanimanje za Ljudsko univerzo?" je bil o Ljudski univerzi na Studencih sicer skeptičen mariborski večernik Jutra. A se je izkazalo, da je zanimanje bilo. Veliko.
Sokolsko gibanje
Ko pišemo o Studencih, pa nikakor ne smemo mimo studenškega Sokolskega društva. Ustanovljeno je bilo na pobudo takratnega ravnatelja osnovne šole Toneta Hrena 12. oktobra 1919, za prvega načelnika pa so na ustanovnem občnem zboru izbrali učitelja Cirila Hočevarja. Ko je društvo odkupilo poslopja Schulvereina in Turnvereina in ju spremenilo v Sokolski dom, se je na Studencih pričelo organizirano živahno športno in kulturno življenje, tam sta svoje gimnastične veščine kazala tudi olimpijca Leon Štukelj in Tošo Primožič.
Sokolsko gibanje je bila nekakšna protiutež takratnim bolj krščansko usmerjenim Orlom; kot zanimivost – med 29. julijem in 3. avgustom leta 1920 so imeli v Mariboru Prvi slovanski orlovski tabor, dobre tri tedne kasneje, 29. avgusta pa je bil v mestu še Prvi pokrajinski sokolski zlet. Seveda so "sokoli" cerkvi tudi malo nagajali, svoje telovadne vaje so najraje prikazovali ob nedeljah, po nedeljski maši, kar pri bolj konzervativno usmerjenih časnikih ni bilo ravno sprejeto z navdušenjem.
"Sokol je naravnost protikrščanski. Potem nič ni čudnega, da se tudi šolarja odvrača od cerkve in vere. Saj se je zadnji čas že večkrat zgodilo, da so gnali otroke ob nedeljah na izlete ali k telovadbi ravno ob času, ko bi morali otroci iti k sv. maši, tako da otroci niti pri maši niso bili. To se je zgodilo npr. v Ljutomeru in na Studencih pri Mariboru," piše Slovenski gospodar 12. avgusta leta 1920.
Studenško sokolsko društvo pa ni bilo zgolj telovadno, gojili so tudi smučanje, pohodništvo, atletiko, košarko in odbojko, imeli so tamburaški in operetni orkester, izjemna pa je bila njihova dramska sekcija, ki je veljala za eno od najboljših amaterskih gledališč v Sloveniji. Dolga leta ga je vodil Jože Mlakar, po vojni prvi igralec Drame SNG Maribor. Mlakar je v času svojega vodenja amatersko Sokolsko gledališče dvignil na zavidljiv nivo. V predstavah, ki jih je režiral, je tudi igral, za scenografijo pa je skrbel akademski slikar Maks Kavčič.
Po drugi svetovni vojni se je nekdanje Sokolsko društvo preimenovalo v DTV Partizan Studenci in nato v Športno društvo Studenci. V nekdaj mirne Studence pa sta najbolj globoko zarezala Koroški most in nova štiripasovnica, ki jih je razklala na pol in spremenila za vedno. Pred novo cesto je "pokleknil" tudi znameniti Sokolski dom, ki so ga porušili leta 2001.
A če se kdaj ustavite na obrežju reke Drave, tik pod Jožefovo cerkvijo, in premorete vsaj ščepec domišljije ter zaprete oči, morda zaslišite nekdanje perice pri Jožefovem studencu z najnovejšimi studenškimi čenčami ali "tingltangl" z Jožefovega sejma.
