zadnje objavljene

pogledi

več
Aleksandra Berberih Slana, nekdanja direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor

mnenje

več

V SOBOTO

Zgodba o cimetu: Darilo za vladarje, dragocenejše od zlata

Franja Žišt Franja Žišt
26.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Novoletni izdelki v trgovinah že sredi oktobra, ki jim kaj kmalu sledi tudi ustrezna okrasitev trgovin, danes niso več nič nenavadnega. A po božično-novoletnih praznikih zares zadiši šele s pričetkom adventa. In po čem v tem času najpogosteje? Po cimetu, seveda, pa naj gre za kekse, čaj, kuhano vino, svečke, razne dišave ...

Cimet (Cinnamomum verum, sinonim C. zeylanicum), imenovan tudi pravi ali cejlonski cimet, je grmasto zimzeleno drevo, visoko deset do petnajst metrov, iz družine lovorovk (Lauraceae) in začimba, ki jo pridobivajo iz njegovega lubja, pravi enciklopedija Britannica. Posušen notranji del lubja, ki ga uporabljamo kot začimbo, ima nežno dišečo aromo in toplo sladek okus. Rastlina izvira iz Šrilanke, Indije in Mjanmara, gojijo pa jo tudi drugod po svetu. Poleg cejlonskega cimeta poznamo še druge "vire začimbe cimeta", denimo kitajsko kasijo (Cinnamomum cassia), vietnamski ali sajgonski cimet in indonezijski cimet.

V antiki je bil cimet cenjen tako zaradi sladkega, ostrega in čutnega vonja kot zaradi okusa. Pogosto so ga uporabljali kot darilo za vladarje, bil je namreč dragocenejši od zlata. Stari Egipčani, ki so dragoceno začimbo uvozili iz Kitajske že leta 2000 pred našim štetjem, so ga skupaj z miro uporabljali za balzamiranje mrtvih, bržkone tudi zato, ker deluje antibakterijsko. Rimljani pa so ga dodajali pri sežiganju mrtvih na grmadah, cesar Neron naj bi na pogrebu svoje žene zažgal kar enoletno zalogo cimeta. Pri verskih obredih so ga uporabljali že Hebrejci, v Svetem pismu pa je omenjen kot sestavina za pripravo svetega olja za maziljenje. Cimet so omenjali Herodot in drugi klasični pisci, tudi že kot aromo za vino, žganje, olje in razne omake.

V srednjem veku na Zahodu ni bilo jasno, od kod cimet pravzaprav izvira. Arabski trgovci so začimbo prinesli po kopenskih trgovskih poteh v Aleksandrijo (Egipt), kjer so jo kupili beneški trgovci iz Italije, ki so imeli monopol nad trgovino z začimbami v Evropi. Evropejci so zato začeli iskati nove poti v Azijo in prvim se je sreča nasmehnila portugalskim trgovcem, ki so konec petnajstega stoletja odkrili Cejlon (Šrilanko) in prestrukturirali tradicionalno proizvodnjo cimeta. Leta 1518 so postali vladarji cimeta in svoj monopol varovali več kot sto let. Nasledili so jih nizozemski trgovci, leta 1638 so ustanovili trgovsko postojanko in v naslednjih letih prevzeli nadzor nad tamkajšnjimi tovarnami. Nadzor nad otokom so od Nizozemcev leta 1796 prevzeli Britanci. A takrat je monopolni položaj Cejlona že upadal, saj so drevo cimetovca začeli gojiti tudi drugje, lubje bolj pogoste kasije je postalo za potrošnike bolj sprejemljivo, hkrati pa so priljubljenost tradicionalnih začimb začeli prehitevati kava, čaj, sladkor in kakav. Danes največ cimeta pridelajo Indonezija, Kitajska in Vietnam.

Lubje cimeta se kot začimba danes uporablja predvsem v kulinariki, čeprav to ni bila vedno najbolj pogosta uporaba cimeta, nekaj časa so eterična olja rastline in njeno aromo uporabljali predvsem v parfumih in losjonih. Danes pa si brez cimeta ne predstavljamo priprave sladic, čokolade, bonbonov, čaja, kakava, likerjev ... Na Bližnjem vzhodu se pogosteje uporablja tudi v slanih jedeh s piščancem in jagnjetino. Pri nas pa se najpogosteje znajde v jedeh iz testa in sadja, zlasti jabolk, kot sta jabolčna pita in štrudelj. Cimet je mogoče uporabiti celo pri vlaganju in v repelentih proti mrčesu. Njegovo lubje je ena redkih začimb, ki jih je mogoče uživati neposredno, brez toplotne ali druge obdelave. In kako lubje sploh postane začimba? Že pri mladih drevesih odsekajo najnižje veje rastline, jim z noži olupijo lubje in pustijo, da se posuši. Med sušenjem se lubje zvije v svedrce.

Shutterstock

Canela na Portugalskem in v Španiji, cannelle v Franciji, Zimt v Nemčiji, cinnamon v angleško govorečih okoljih. A ni vsak cimet pravi cimet. V naših kuhinjskih omarah imamo najverjetneje kasijo, ki izvira iz Kitajske. Njen okus je manj nežen kot okus pravega cimeta, se pa prav tako uporablja kot aroma za sladkarije, sladice, pecivo in meso. Navajajo jo v mnogih receptih za curry, kjer je cimet manj primeren. Kasijo včasih zmešajo s pravim cimetom, je debelejša in bolj groba kot pravi cimet, ki ima tanjšo in bolj fino notranjo skorjo ter bolj drobljivo teksturo. Kasija je srednje do svetlo rdečkasto rjava, je trda in olesenela ter debelejša. Lubje cimeta in kasije je mogoče razločiti, ko sta cela, različne so tudi njune mikroskopske značilnosti. Cimetove palčke imajo veliko tankih plasti in jih je mogoče zlahka zmleti, medtem ko so palčke kasije veliko trše, običajno sestavljene iz ene debele plasti, ki jo je težje zmleti. Nekoliko težje je ločiti cimet v prahu od kasije v prahu, prah cimeta je svetlejši. Po izročilu cimet odpravlja prebavne krče in vetrove, vrača tek ter pomaga pri telesni slabotnosti. Od zdravljenja driske in drugih težav prebavnega sistema, blaženja kašlja in vnetega grla do pomoči pri zobobolu in slabem zadahu. Vse to pripisujejo cimetu, ki naj bi bil zelo zdravilen. Zmanjševal naj bi holesterol, verjetno uravnava tudi krvni sladkor, oponaša inzulin in je priporočljiv za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2. Zaradi velike antioksidativne aktivnosti ga je mogoče uporabiti za odstranitev glivic, deluje proti bakterijam in virusom, v nekaterih študijah pa ugotavljajo, da uničuje proste radikale in tako znižuje razvoj levkemičnih in limfnih rakavih celic. Eterično olje cimeta ima protimikrobne lastnosti, kar lahko pomaga pri ohranjanju nekaterih živil. Redči kri, zmanjšuje bolečine, dobro deluje na imunski sistem, vonjanje začimbe naj bi izboljšalo spomin in odganjalo melanholijo. Kljub vsem njegovim zdravilnim učinkom pa je vendarle treba biti previden in pri uživanju cimeta upoštevati zdravo mero, sicer lahko ima stranske učinke. Še posebej previdni moramo biti pri uživanju kasije, ki vsebuje kumarin, saj v prekomernih količinah lahko poškoduje jetra.

Profimedia

Tudi pri nas najdemo cimet, v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani raste predstavnik cimetovcev, in sicer vrsta C. camphora, ki izjemno lepo diši po cimetu, a so njegovi listi in lubje v večjih količinah strupeni. Za uživanje v vonjavah in okusu cimeta se moramo zato zanesti na uvoženega. So še komu zadišale cimetove rolice?

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?