
Leta 1977 je 24-letni fizik Jonathan Shanklin prebral oglas za službo pri inštitutu British Antarctic Survey (BAS), ki se je glasil: "Išče se fizik z zanimanjem za meteorologijo in znanjem programiranja." Zdelo se mu je, da izpolnjuje vse zahteve iz razpisa, prijavil se je in ponudili so mu službo. Enostaven začetek velike zgodbe.
Sprva je bila ena od Shanklinovih glavnih nalog preverjanje in popravljanje vseh podatkov iz Dobsonovega ozonskega spektrofotometra na Antarktiki. Instrument meri količino UV-svetlobe, ki doseže Zemljo, in zagotavlja natančno sliko o tem, koliko ozona je v ozračju. A v osemdesetih je v procesu nastal ogromen zaostanek, saj so znanstveniki do tedaj podatke zgolj načečkali na liste papirja. Približno v tem času je BAS načrtoval dan odprtih vrat na svojem sedežu v Cambridgeu, da bi uglednim znanstvenikom, politikom in javnosti pokazal najnovejšo antarktično znanost.
Shanklin se je kasneje spominjal: "Takrat je obstajala skrb, da bi lahko izpušni plini concorda (nadzvočnega potniškega letala) ali klorofluoroogljikovodiki (CFC) iz pločevink z razpršili, torej spreji, poškodovali ozonski plašč. Ker sem bil neuk fizik, se mi je to zdelo malo verjetno, zato sem se odločil, da predstavim podatke za tisto leto in jih primerjam z vrednostmi, ki jih je izračunal moj šef desetletje prej. Pričakoval sem, da bodo enaki, tako da bo concorde lahko še naprej letel, javnost pa bo lahko še naprej uporabljala njihove razpršilne pločevinke. Edina težava je bila, da niso bili enaki."

Od strokovnega izsledka do svetovnega šoka
Presenečen in menda tudi nekoliko prestrašen Shanklin je nadaljeval urejanje zaostankov, da bi poskusil ugotoviti, ali je bilo leto, ki se je ujelo v njegovo statistiko, morda le izjema.
Ni bilo. Rezultati so bili jasni: od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja je količina spomladanskega ozona sistematično upadala. Do leta 1984 je bila ozonska plast nad raziskovalno postajo Halley na Antarktiki le približno dve tretjini tako debela, kot je bila v prejšnjih desetletjih.
Shanklin se sprva ni zavedal ogromnih posledic ugotovitve: "Mislil sem, da je to nekaj, kar je morda značilno za Antarktiko in samo znanstvenega pomena." Kljub temu je začel pripravljati članek za znanstveno revijo Nature, vključno z možnim kemičnim mehanizmom za razlago opažanj. Shanklinov šef oddelka, ugledni fizik Joe Farman, je menil, da je bistveno, da se tako pomembna ugotovitev objavi v reviji. Članek je izšel maja 1985 in poskrbel za šok, ki je odmeval po celem svetu.
Potrditev
Neodvisna ekipa znanstvenikov je ugotovitve hitro potrdila. Še več, sateliti so pokazali, da se ozonska luknja razprostira na obsežnem območju 20 milijonov kvadratnih kilometrov. Raziskovalci so se hitro strinjali, da so za tanjšanje ozonske plasti krive spojine, imenovane CFC. Takrat se jih je pogosto uporabljalo v aerosolnih pločevinkah in hladilnih napravah, najpogosteje v ... hladilnikih.
Ozonski plašč nad Antarktiko je zaradi svojega edinstvenega geografskega položaja še posebno občutljiv na CFC (ne toliko na concorde). Antarktika je gorata celina, obdana z velikim odprtim oceanom, kar je razlog, da med antarktično polarno zimo temperature v tamkajšnjem ozonskem plašču padejo pod minus 78 stopinj Celzija. V takih razmerah nastanejo oblaki in na njihovi površini nastanejo kemične reakcije, ki pretvorijo klor iz CFC v aktivno obliko. Ta aktivni klor razgradi ozon, ko se sonce spomladi vrne.

Politična akcija in reakcija
Raziskava je vodila neposredno do montrealskega protokola iz leta 1987, ki še danes velja za najuspešnejši okoljski globalni dogovor. Države sveta so se dogovorile o zamrznitvi proizvodnje in porabe snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Pozneje so te omejitve še poostrili, tako da sta bili svetovna proizvodnja in poraba CFC do leta 2010 postopoma opuščeni.
Protokol se še vedno posodablja, saj prihajajo na dan novi dokazi o vplivu CFC-jev in njihovih nadomestkov na ozonski plašč. Na primer, leta 2016 je raziskava, ki jo je financiral britanski raziskovalni svet Natural Environmental Research Council, pripeljala do tega, da so bili fluoroogljikovodiki (HFC), močni podnebni plini, dodani na seznam nadzorovanih snovi. Obstajal je dogovor o postopnem zmanjševanju njihove uporabe v naslednjih 30 letih.
Zdaj je protokol splošno priznan kot eden najuspešnejših mednarodnih okoljskih sporazumov vseh časov. Ozonska luknja na Antarktiki se počasi celi, čeprav je življenjska doba CFC-jev v atmosferi 50 let ali več, in ozračje si bo popolnoma opomoglo šele po letu 2070, tudi če ne bo nadaljnjih emisij.
Shanklin danes pravi: "Ponižna je misel, da se je morala industrija po vsem svetu spremeniti zaradi, kot se je zdelo, majhnega odkritja v nejasnem delu Antarktike, za katerega večina ljudi še ni slišala."
Šestnajsti september je dan ozonske luknje.
Zaščita pred UV-sevanjem
Ozonski plašč sta leta 1913 odkrila francoska fizika Charles Fabry in Henri Buisson. Meritve so pokazale, da se sevanje, ki potuje s površine sonca in doseže tla na Zemlji, razlikuje na ultravijoličnem koncu spektra - ni bilo sevanja pod valovno dolžino približno 310 nanometrov. Ugotovila sta, da je nekaj v ozračju absorbiralo manjkajoče sevanje. Sčasoma so spekter manjkajočega sevanja primerjali le z eno znano kemikalijo, ozonom. Njegove lastnosti je podrobno raziskal britanski meteorolog G. M. B. Dobson, ki je razvil preprost spektrofotometer (dobsonmeter), s katerim je bilo mogoče meriti stratosferski ozon s tal. Med letoma 1928 in 1958 je Dobson vzpostavil svetovno mrežo postaj za spremljanje ozona, ki delujejo še danes.
Ozonska plast absorbira 97 do 99 odstotkov sončne srednjefrekvenčne ultravijolične svetlobe (od približno 200 nm do 315 nm valovne dolžine), ki bi sicer lahko poškodovala izpostavljene oblike življenja. Svetloba UV-C je škodljiva za večino življenjskih oblik, pri ljudeh povzroča opekline, genske deformacije (kožni rak), enako velja za svetlobo UV-B, le da je slednja pri daljših valovnih dolžinah koristna, saj pospešuje proizvodnjo vitamina D pri sesalcih. K sreči večino UV-žarkov na višini 35 kilometrov nad tlemi ustavi ozonska plast. Ta prepušča edino svetlobo UV-A, ki sicer ni tako škodljiva, a še vedno lahko povzroči poškodbe in prezgodnje staranje kože.