Tudi opozorila, da še vedno nimamo posodobljenega zakona o nalezljivih boleznih, so na mestu, meni Vojko Flis, ki je na mestu direktorja UKC Maribor krmaril ustanovo čez epidemijo: "Na to smo že vsaj 15 let pred epidemijo opozarjali na posvetih Medicina in pravo v Mariboru. Opozarjali smo, da je zakon o nalezljivih boleznih nepopoln, nedodelan in ga je treba spremeniti, a zakonodajalec tega v 20 letih ni storil. To je zelo pomembno urediti, sploh kadar govorimo o karanteni, o ukrepih, kjer morajo ljudje vedeti, koliko časa trajajo, komu se lahko pritožijo itd. Pandemija nam je pokazala, da lahko do temeljev pretrese vsako družbo, in to v vseh segmentih - od pravnih vprašanj, socialnih do izolacije, ki lahko vpliva na psiho. To smo se naučili."
Medicinske sestre v vrečah za smeti
Poleg vsega zgoraj navedenega smo se naučili tudi, da bi morale biti bolnišnice pripravljene na take dogodke, dodaja: "To smo vedeli že prej in vprašanje je, če se bomo iz te lekcije česa naučili in seveda ustrezno popravili infrastrukturo v slovenskih bolnišnicah ter vse, kar sodi zraven. Upamo, da bomo to storili zdaj, ampak ta trditev velja za vse evropske bolnišnice. Vse so namreč trdile, da so bile presenečene, kar je, vsaj kar se mene tiče, zelo nenavadno. V vseh državah so imeli posebne programe ravno za primer tako velikih pandemij, ki se vedno napovedujejo, vemo namreč, kako nevarni so virusi. Vsi so trdili, da takšne programe imajo, a ko se je epidemija v resnici zgodila, se je izkazalo, da v Angliji niso imeli zaščitne opreme in so se medicinske sestre oblačile v plastične vreče za smeti, da ne govorimo o drugih državah. Upam, da smo se vsaj iz te lekcije česa naučili."
Ponavljati smo začeli abecedo nalezljivih bolezni.
Če so programi pripravljenosti bili, kje so torej ostali? "Bili so v predalih, vsi so bili ponosni, kako so pripravljeni. A potem se je izkazalo, kako velik je razkorak med deklarativno pripravljenostjo in tem, kar se v resnici dogaja. Pripravljeni niso bili ne v Bergamu ne v Nemčiji, Avstriji ali kjerkoli drugje. Sistem se ni bil sposoben odzvati z namestitvami tolikšnega števila okuženih bolnikov. Znova se je izkazalo, da smo pozabili na celo zgodovino nalezljivih bolezni - in imeli smo celo razprave, ali obstajajo asimptomatski nosilci ali ne. Ponavljati smo začeli abecedo nalezljivih bolezni. Tistim, ki se s tem ne ukvarjajo, seveda ne moreš tega očitati, a videli smo, da med zdravstvenimi delavci številni pozabljajo, kaj so nalezljive bolezni - in da jih nismo premagali. Pri bakterijah nismo napredovali z antibiotiki oziroma se vračajo rezistentni soji, pri virusih pa sploh ne. Torej ni nobenega razloga, da bi pozabili, kaj lahko naredijo v družbi nalezljive bolezni, iz zgodovine pa imamo primerov dovolj - od črnih koz, tuberkuloze, poliomielitisa ..."
Bolnišnice kot nebodigatreba
Zdaj, v relativno mirnem času, bi veljalo v bolnišnicah urediti vsaj infrastrukturo - ob tem, da je naš zdravstveni sistem v precej slabi kondiciji, meni Flis: "Na državnem nivoju je nujno predvsem to, kar smo imeli že pred epidemijo v vseh načrtih ravnanja v primeru nalezljivih bolezni. A predpogoj za to je, da imamo ustrezno zasnovane in opremljene bolnišnice v Sloveniji. Mi pa vemo, da po osamosvojitvi veliko na infrastrukturi bolnišnic v Sloveniji nismo storili. Kot da so bolnišnice nekak nebodigatreba. Zdaj upamo, da se bo zgradila infekcijska zgradba v Ljubljani ter infekcijska stavba v Mariboru, ki pokriva severovzhodno Slovenijo, in da bomo s temi prostori tudi pripravljeni na osamitev tolikšnega števila bolnikov. Osamitev enega ali dveh kužnih bolnikov namreč ni težava, a ko je prišlo do množičnih okužb, seveda nismo bili ustrezno pripravljeni. To je ključno. V Sloveniji se vse prevečkrat časovnice zavlačujejo in raztezajo, sploh ko govorimo o javnem zdravstvu, ki bi ga radi okrepili, a ne naredimo za to pravzaprav ničesar." Vsaka pandemija, to kažejo vse dosedanje pandemije, lahko prinese hude družbene spremembe, kar pomeni, da trpijo vsi ostali družbeni sistemi. Če govorimo recimo o osamitvah in karantenah, to še poslabša siceršnje stanje v državi - ljudje ne hodijo na delo, kritična infrastruktura je lahko ogrožena, tovarne ne delajo, vprašanje je, kakšna je oskrba s hrano in elektriko. Gre za kup težav, na katere prej ni nihče pomislil, dodaja Flis.
Bistveno drugače se danes ne bi mogli odzvati
Bi se v UKC Maribor danes na epidemijo odzvali drugače? "Ne le po naših ocenah, ampak tudi po mnenju drugih, smo se v UKC Maribor dobro odzvali, pripravljeni smo bili z zaščitno opremo in z vsem ostalim, seveda pa nismo mogli vplivati na stanje kapacitet, ko gre za bolniške sobe in vse ostalo - in to je še zdaj Ahilova peta celega sistema. Danes se bistveno drugače ne bi mogli odzvati, od opreme nam ni manjkalo nič, razen v določenem obdobju se je pojavilo vprašanje števila ventilatorjev. A tudi to se je rešilo. Osebje se je maksimalno potrudilo in z medicinskega zornega kota smo zvozili epidemijo v redu."
Tudi Flis meni, da je transparentnost in pravočasnost podatkov v epidemiji ključna, tukaj je bil izjemno koristen Covid sledilnik: "Brez tega bi ostali brez transparentnih podatkov o tem, kaj se dogaja dnevno, mesečno. Moti me le to, da sistemsko nismo bili pripravljeni na tako posredovanje, zbiranje, obdelovanje ter hitro posredovanje podatkov. To so prostovoljci naredili vrhunsko, kapo dol. Vsekakor bi se to moralo nadaljevati v obdobju brez epidemije, ko imamo kronične bolezni, obdobja, ko se povečujejo respiratorne bolezni, kot je zdaj. V takih obdobjih bi pomagalo vedeti, kakšno je stanje v celi državi, kje so proste kapacitete, da si lahko med seboj pomagajo."