Matija Stepišnik
Gospod ravnatelj, vsako jutro greste iz centra, z levega brega, do II. gimnazije peš, kajne?
"Vsako jutro ob sedmih, ista pot. Po Gosposki, čez most, po Ljubljanski do šole. Vsako leto je to približno tisoč kilometrov."
Kako diši Maribor zjutraj? Kako ga čutite, ko se mesto šele prav prebuja, ko je še umito, neprestreljeno z dnevnim ritmom?
"Zjutraj je še precej prazno. Ampak takrat imaš čas, da razmišljaš, nihče te ne moti. Takrat vate gledajo ti prazni lokali, izložbe, trgovine, kjer piše Selimo se na novo lokacijo. Kitajska trgovina ne sodi na začetek Gosposke. Takrat sem včasih žalosten."
Ivan Lorenčič že danes spada med legendarne, najbolj markantne mariborske ravnatelje. Pravzaprav si razvoja II. gimnazije v zadnjih desetletjih ni mogoče predstavljati brez njega. Prvič je ravnateljevanje na II., takrat srednji naravoslovni šoli, poimenovani po heroju Milošu Zidanšku, prevzel leta 1982, star komaj 30 let. 1993. se je za osem let preselil v Ljubljano, na Zavod RS za šolstvo, kjer je bil direktor. Bil je čas, ko je nastajala slovenska šola, kot jo poznamo danes. Nato se je vrnil v Maribor. Na Drugo seveda, kam pa.
Iz Dupleka sicer izhaja ta profesor fizike, ki je po tretjem letniku gimnazije odšel v Kalifornijo, v srednjo šolo v San Joseju, kjer je končal četrti letnik. Ameriški koncept šole ga je zaznamoval do te mere, da je mnoge dobre stvari iz tega sistema prenesel v Slovenijo. II. gimnazija slovi tudi po mednarodni maturi, ki jo je Lorenčič spoznal že v osemdesetih, in sicer prek programa devinskega kolidža. Svoj čas na II. gimnaziji je že strnil v knjigo Moje življenje z Drugo.
Ljudje so v Mariboru fajn, enostavno fajn. To nam gostje povedo - neposredni, svojevrstno humorni, cinični, malo bolj ležerni kot v Ljubljani
Če bi bila oblast kompetentna, bi bili številni pripravljeni mestu pomagati
Kaj nam in s tem mladim oblast sporoča? Da niso pomembna etična in moralna načela
Včasih ne znamo tvegati, nimamo jajc, da bi podprli koga, ki kaže potencial, a potrebuje le nekaj podpore
