Zaščitimo najranljivejše skupine občanov!" poslušamo nenehno. Kdo je lahko bolj ranljiv kot slabo pokretni in nepokretni in dementni v domovih starejših, vse odkar obiski v domovih niso več mogoči? Tam živi več kot 21 tisoč ljudi, več kot polovica jih ne more iz postelje. Kako dolg je njihov dan, ko ga ne razjasni noben obisk?
Izračunali smo, kako je spomladanska epidemija sprožila upad gibalne učinkovitosti osnovnošolskih otrok; nikoli ne bomo izmerili, kako je in bo zdaj že drugi "lockdown" vplival na tiste starostnike iz domov, ki zdaj preprosto samo še obstajajo. Vse, kar je bilo, se je ustavilo, razredčeno osebje komaj zmore redno nego in hranjenje. Če zmore ... Socialna omrežja so polna zgodb ljudi, ki ne morejo do svojih.
Kar je covid jasno razkril, je konflikt med nadzorom okužb s socialno izolacijo - ker je to trenutno naše glavno orožje - in kakovostjo življenja. In ta konflikt je silen. Vpliva na stanovalce domov, na njihove svojce, na izgorelo osebje. Zdi se skoraj krivoversko v času parole ščitenja "najbolj najranljivih" zahtevati, da se morajo zanje izolacijske prakse končati, da jih je treba obiskati zdaj, ker propadajo fizično in duševno. Da se lahko obiski izvedejo varno in skladno z nadzorom okužb - tega smo se v teh mesecih vendarle morali naučiti.
Sredi oktobra so tudi domovi za starejše prejeli dopis ministrstva za zdravje, v katerem med drugim piše: "Pri izvajanju teh ukrepov je pomemben individualen pristop, saj je v primeru ugotovljenih negativnih posledic uvedbe omejitev oziroma prepovedi obiskov pri posameznem pacientu, oziroma če se oceni, da bi se lahko ob vključevanju svojcev ali drugih bližnjih oseb negativne posledice pomembno zmanjšale oziroma zdravstvena obravnava pacienta izboljšala, smiselna izjema oziroma prilagoditev omejitev."
Enako stališče je oktobra zavzel tudi Direktorat za dolgotrajno oskrbo: "... Vse izvajalce zdravstvene dejavnosti, tudi socialnovarstvene zavode tako kot v prvem valu epidemije pozivamo, da ukrepe sprejemajo sorazmerno. V primeru ukrepa prepovedi obiskov naj ob strokovni in etični presoji ter upoštevanju vseh preventivnih ukrepov dopuščajo izjeme v primerih, ko je prisotnost svojcev potrebna zaradi učinkovite komunikacije s pacientom ali uporabnikom, in v drugih primerih po presoji zdravnika oziroma odgovorne osebe za področje zdravstvene nege."
A kakor je že v navadi: brez sistemske rešitve - v katero bi bili vključeni epidemiologi, gerontologi, socialni psihologi, predstavniki skrbnikov varovancev ... - so domovi prepuščeni lastni iznajdljivosti in pogumu, ali bodo gledali na obiskovalca kot na pomočnika ali zgolj kot na osebo, ki lahko prižge novo žarišče bolezni. Izjema se je v mnogih domovih skrčila na možnost obiska, če oče, mama, mož, žena ... umira.
Teptamo pravne, etične in moralne norme
V javnem pismu, ki so ga pred dnevi napisali v Združenju za dostojno starost Srebrna nit, beremo: "Odločevalci so naredili premalo in sramotno je, da se s tisto malo narejenega hvalijo. Domove starejših so ponovno pustili na cedilu. Poleti so pripravili le protokole, namesto da bi se resno lotili ukrepov za obvladovanje epidemije. Namesto da bi končno podpisali nove kadrovske normative v socialni oskrbi in zdravstveni negi. Namesto da bi za ves čas dela v nemogočih razmerah zagotovili ustrezno nagrajevanje zaposlenih. Preleti letal, prepevanje na dvoriščih, zahvale na novinarskih konferencah niso dovolj. /.../ Ali so strokovnjaki ugotavljali tudi, kako je z gibalnimi sposobnostmi starejših, ki jih ne morejo posedati, ne sprehajati in so obležali v posteljah, zaprti vsak v svojo sobo? Ko starejši obleži za več tednov, obleži za vedno."
Ko starejši obleži za več tednov, obleži za vedno
Jasna Trapečar Pavšič, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, reče, da ni nikoli javno izražala svojega mnenja, odkar ji življenje tako kot vsem kroji virus. Potrpela in razumela je, ko je morala zapreti svojo zasebno svetovalnico, ko se je spopadla z izzivi svojih doma šolajočih se otrok, delila je stisko staršev otrok s posebnimi potrebami, s katerimi dela. A preko stiske svoje babice, ki je obležala v domu in nikakor ne more razumeti, kje je njena vnukinja, ne more. "Ne mečem si peska v oči. Vem, da je konec zelo zelo blizu, da je v stanju ugašanja in so posledice starosti povsod prisotne. A se mi trga srce ob misli, da bo umrla osamljena ob tem, da je celo življenje povezovala, ljubeče in predano krepila družino."
Ne želi se sprijazniti, da kot družba v imenu "višjih interesov" teptamo pravne, etične in moralne norme s prepovedjo rednih obiskov v domovih najbolj ranljivi skupini dementnih, nepokretnih, zelo starih, ki niso sposobni komunikacije preko sodobnih tehnologij niti telefonskega klica, da bi lahko bili v stiku z družino. "Tem, ki si časa več ne zmorejo zapolniti s prijetnimi aktivnostmi v domovih, z druženjem, gledanjem televizije, poslušanjem radia ... in so, ob preobremenjenosti in kadrovski podhranjenosti sicer krasnega in požrtvovalnega osebja v čudovito in sodobno opremljenem domu, čez dan deležni 'le' hranjenja in nege. V teh razmerah pogosto tudi ni časa za posedanje v voziček ali ležalnik, da bi se družili z ostalimi varovanci. In tako vse dneve in noči preležijo v postelji, s pogledom v nemo steno. Ob nerazumevanju situacije, odsotnosti dotikov, bližine, razumevanja, tolažbe, spodbud, pogovora s svojci se njihovo duševno, telesno zdravje in kognitivno funkcioniranje drastično slabšajo kot tudi sama kvaliteta življenja. Prestrašeni, mnogo bolj zmedeni in neorientirani, neskončno osamljeni in žalostni, apatični in nebogljeni čakajo na boljši jutri ali pa so morda nad tem celo obupali. Kot majhni otroci se ne zmorejo več sami potolažiti, si zaradi demence razložiti situacije in se pozitivno naravnati na boljši jutri." Tako je zapisala v pismu, ki je bilo poslano na mnoge naslove. Doma ne želi izpostavljati z imenom, podobne zgodbe se dogajajo povsod, in v predkoronskem času je imela zanj samo dobre besede.
Ne obsojam. Poskušam razumeti
"Vnuki smo prevzeli skrb za babico, predvsem jaz, ker ji živim najbližje. Pri devetdesetih je še sama poskrbela zase, nato je šla v varovano stanovanje, in ko ni mogla več živeti tam niti ob moji pomoči, je šla v dom. V domu se je odlično počutila, našla veselo družbo, zmeraj se je nekaj dogajalo ... Do neke točke, ko se je začela kazati demenca in ko ni mogla več hoditi brez pomoči. Pri njej sem bila nekajkrat na teden, redno."
Potem je prišla korona in dolgi tedni brez stikov.
"Na začetku je še zdržala - lahko sva se pogovarjali po telefonu. Zaradi dehidracije je imela dva težja, boleča zdravstvena zapleta. V domu ob vsej preobremenjenosti niso videli, da sama ne posega po lončku z vodo, da ne pije, ni bilo časa, da bi sedeli ob njej in ji potrpežljivo ponujali tekočino. Ne obsojam. Poskušam razumeti. Odpeljali so jo v bolnišnico - in četudi je tudi tam veljala prepoved obiskov, sem bila lahko ob njej, ker so razumeli, da je stik s svojci za ljudi s težjo obliko demence nuja in da jo lahko pomagam hidrirati. Zabolelo me je, ko so mi v domu rekli, da je ne morem obiskovati tudi zato, ker bi se drugi stanovalci doma pritožili. Ampak ti stanovalci se lahko družijo, gledajo televizijo, imajo celo v tem času v manjših skupinah kup dejavnosti, ki jih organizira dom. Prepričana sem, da bi razumeli, da gre za izjeme, ki bi veljale za tiste ljudi, ki nimajo nič od tega, in da bi bili tudi njim samim omogočeni redni obiski, če bi bili nepokretni, dementni."
Ko je poleti lahko spet prišla na obisk, pravi, je bilo na dlani, da je babica neizmerno nazadovala. Z dotiki, nasmehi, branjem pravljic, ki jih je nekoč brala svojim otrokom, vnukom, z glasbo, ki jo je poslušala v mladosti, z obujanjem spominov jo je v naslednjih tednih pripeljala v tukaj in zdaj. Spet je bila večino dneva prisotna v času in prostoru. Spet sta lahko na vozičku hodili na sprehode, spet je sama jedla in pila. A s koncem poletja so bili podatki o okužbah v državi vse manj spodbudni in strah, da bodo domovi spet zaprti, je bil že prisoten. "Ne objemaj me, ker mi bo potem še bolj hudo," je rekla vnukinji na enem od zadnjih obiskov.
Poskušam ujeti kakšen redek svetel trenutek, da bi me spoznala po telefonu, a to je skoraj nemogoče
"Poskušam ujeti kakšen redek svetel trenutek, da bi me spoznala po telefonu, a to je skoraj nemogoče. 'Veš, zdaj sem na avtobusu za toplice,' mi je rekla zadnjič in odložila. Ko sem končno izprosila, da jo v času lockdowna obiščem, v popolni varovalni opremi, seveda, me je pretreslo. Kadarkoli sem poklicala v dom, so rekli, da je stanje nespremenjeno - a osebje ne vidi tega, kar vidi svojec, to je pač ta poklicni minus. Osebje pravi, da normalno jé, a je shujšana, otopela, depresivna ... V svojem svetu mrmra nepovezane besede in gleda v steno. Odsotnost stika v tako ranljivem stanju je hud stres, stres povzroča padec imunosti, to vemo, in začarani krog je sklenjen. Čez nekaj dni bo praznovala 99. rojstni dan, spet sem si s trudom izprosila, da jo obiščem ..."
Vsak moj predlog razumejo kot kritiko
Ko se čez nekaj dni s sogovornico ponovno slišiva, je stiska še večja. "Res so mi dovolili obisk za njen rojstni dan, česar sem bila neskončno vesela. Prišla sem s torto in babico našla v izjemno slabem stanju. Nihče me ni obvestil, da se ji je ponovno vnela obušesna slinavka, imela je hude bolečine, gnojno vnetje in veliko oteklino, ki je prej niso opazili. Končali sva na urgenci. Po obravnavi so jo poslali nazaj v dom, a se je stanje tako poslabšalo, da je trenutno v bolnišnici in ponovno ne morem do nje, toda vsaj vem, da tam zanjo dobro poskrbijo in so z menoj dnevno v stiku. Dovolili so mi tudi biti ob njej ob sprejemu.
Žalostno je to, da sta vzrok za tak zaplet ponovno huda dehidracija in slaba ustna higiena - oboje so potrdili zdravniki, ne gre za mojo domišljijo. Šla sem na razgovor k direktorici in zdravnici, poudarjala, da so pri taki vrsti starostnikov redni obiski nujni, saj se pojavijo boleči in nepotrebni zdravstveni zapleti tudi zaradi preobremenjenosti osebja v trenutni situaciji. Menim, da bi nam v popolni zaščitni opremi, pa četudi jo sami prinesemo s seboj, lahko omogočili varne stike z nepokretnimi, zelo starimi in dementnimi stanovalci doma, ki se jim stanje bistveno slabša in niso sposobni komunikacije po telefonu. Svojci bi pomagali, da popijejo dovolj vode, da so nahranjeni, da jim damo ljubeč dotik, znan glas in tolažbo - mi imamo čas, da jih spodbujamo, imamo čas, ki ga osebje nima.
Predlagam, da se situacija sistemsko uredi in ni le kot mnenje brez natančnih navodil prepuščena iznajdljivosti, pogumu in tveganju posameznih domov in svojcev ter s tem možnosti zelo subjektivnih odločitev. Seveda ob maksimalni zaščiti preostalih varovancev in osebja v domovih.
Hitri testi so dobra možnost
Prof. Matjaž Fležar s klinike Golnik: “V domovih obstaja velik strah pred okužbo in ob pomanjkanju osebja je razumljiv. Okužbe v domove prinašajo predvsem zaposleni, prav gotovo ne obiskovalci, saj so obiski že dolgo prepovedani. Mislim, da je osebje v domovih zelo potrebno izobraževanja in da bi stanje po domovih morali pregledati strokovnjaki praktiki, ki se s tem ukvarjajo vsak dan. Ne bolniških sob, ampak skupne prostore zaposlenih - kako dosledno tam upoštevajo zaščitne ukrepe.
Obiske pa bi se vsekakor dalo varno organizirati. Niso potrebni ravno skafandri - zadostujejo dobra maska, razkužilo, ohranjanje fizične distance. Tudi hitri testi, ki so zdaj na voljo, so dobra možnost. Da svojec dokaže ‘glejte, negativen sem’. Tri dni po odvzemu brisa in potrjeni neokuženosti bi lahko mirno obiskoval svojca v domu. Seveda pa obiskovanje zahteva kar nekaj logistike - čakalno knjigo, knjigo obiskov od minute do minute, spremljevalca po domu ...
Gotovo je najtežje s stanovalci domov, ki imajo demenco - zanje je silno pomemben socialni stik in ne razumejo, kaj se dogaja. Tudi pri nas na Golniku - kot v vseh bolnišnicah - ljudje z demenco pogosteje umirajo. Ker silijo čez ograjo iz postelje, jih moramo ponoči privezovati - ko pa je bolnik privezan, ne more sesti in se izkašljevati. Res je hudo zanje. Zato pravim - kdor le ima možnost, naj vzame svojca iz doma. V tem času so domovi kot Predjamski grad.”
S popolno prepovedjo obiskov tej izjemno ranljivi skupini starostnikov se nikakor ne morem in ne želim sprijazniti. Menim, da jim kratimo osnovne pravice in potrebe in s tem izvajamo neke vrste nasilja nad njimi. Jih žrtvujemo za višje cilje.
Žal v domu ne najdemo skupnega jezika. Vsak moj predlog razumejo kot kritiko, kot velik, neutemeljen pritisk nanje. Pravijo, da ne razumem situacije."