Trenutek resnice in iskrenosti

SDS ima popolnoma prav, grozilno pismo Janševi soprogi je grozno. Trenutek resnice in iskrenosti za Janšo, ki bi moral zdaj priznati, da "Smrt janšizmu" ni grožnja njemu s smrtjo, in se javno opravičiti vsem, ki jih je užalil, ponižal in lažno obtožil – vsaj v zadnjem letu. Z eno samo kratko izjavo – lahko tudi na twitterju – bi se odkupil za precej več zla, ki ga je povzročil, podaljšal bi si politično prihodnost in omilil težave, ki se kopičijo v državi zaradi njega. Če pa bi se še evropskim poslancem opravičil za nevljudnost …

Pri mnogih ljudeh osebno doživljanje krivice izzove preobrat in razumevanje trpljenja drugih. Seveda ne, ko gre za lastno manipulacijo, katere cilj je prevarati druge. Časa za čakanje in odločanje o tem ni več. Pri razkrivanju resnice je bil iskren tudi Kacin, ki je po evropskem posvetu vzdihnil – kje vse bi že mi bili, če bi imeli tistih štiristo tisoč odmerkov cepiva! Res je, če se jim le ne bi bila on in vladar odrekla! Škrtost, norost, sebičnost, brezbrižnost do žrtev? To bo naslednji trenutek resnice, morda ko se Kacin vrne po spomladanskem čiščenju bazena na Hrvaškem. Priznanje resnice, to vsaj jasno vidimo, ni nujno rezultat globoke duševne spremembe, etičnega pretresa ali moralne preobrazbe. Tu imamo primer: vlada je iskreno razkrila resnico, da tam v kopirnici vlada kaos – naprave se nenehno kvarijo, pogoste so težave z internetno povezavo, primanjkuje papirja, čistilka je izklopila nekaj pomembnih kablov, že pred pol leta, in zato so potrebovali vestno natisnjene dokumente STA. Ob vsem tem primanjkuje tudi kadrov: ni kurirja, da bi odšel do STA, ni dežurnega, da bi sprejel dokumente, Janša je na Poljskem, kjer imajo zgledno vladavino prava in nimajo nobenih nesporazumov z javnimi agencijami, in zato ne more sedeti za okencem v sprejemni pisarni. Nesporazumi z naslovom so neizbežni. In vse to nam je bilo nazorno prikazano, posneto, priznano. Tistemu človeku s prečko preostane samo, da obmolkne in se posveti prepoznavanju ločnice med javno službo in zasebnim hotelirstvom. Tudi on je namreč v podobnem položaju kot Kacin – karkoli reče, nihče mu nič ne verjame. Zgovoren molk je prav tako iskreno izražanje resnice.

Pojav je preveč očiten in sinhroniziran, da se ne bi vprašali, kaj se dogaja z vlado in njeno oblastjo. Imamo tudi teoretsko utemeljeno razlago bivšega ustavnega sodnika, ki iskreno razkriva resnico, da se sodnik ne sme opravičevati. Ni boljšega za diktaturo! V preteklosti so sodnikom tudi sodili, denimo v okviru nürnberških procesov. Eden od njih je celo priznal in se opravičil, ker je sodeloval pri sprejemanju zakonov, ki so omogočili krivice in končno genocid. Teoretik Tone Jerovšek ima prav, opravičiš se samo tedaj, ko prideš do konca. Z drugimi besedami, vlada in njena oblast sta prišli do konca. Njuna domišljija je presahnila, njuna zloba teče v tankem curku, njun prezir do vseh drugih je samo še medla senca. Najbolj prezira vreden od vseh v parlamentu, zvest podpornik vlade je moral posedovanje orožja in pijančevanje stlačiti v isto priznanje resnice. Edini možni sklep je, da jim je dovolj oblasti! Državljanom pa preostane samo še to, da jim pri tem plemenito pomagajo in ob tem navalu iskrenosti pozabijo na vse pretekle zamere. Dobronamerno pozabljanje seveda ne pomeni, da za njimi ni treba temeljito počistiti …

Piramida se, kot je bilo predvidljivo, ruši od vrha navzdol. V kratkem utegnemo biti priča plazu izpadov iskrenosti in razkrivanja resnice s strani vseh, ki so tako predrzno, mastno in bedno lagali, in to dolgo, zlasti pa v preteklem letu, ki je odneslo številne človeške žrtve laganja in goljufanja. Ni se treba slepiti, težko bo poslušati vse te izjave, utrnila se bo tudi kakšna solza. Pripravite robčke!

Ena od najbolj vznemirljivih resnic, izrečenih kolektivno, s strani vlade in celega kupa svetovalcev in strokovnjakov, je ta, da se gledališke predstave in druge javne prireditve lahko začnejo izvajati takoj, že naslednji večer, seveda pred občinstvom, ki šteje največ deset ljudi. To pomeni, da vsi v krogu, ki sem ga omenila, vključno z državnimi sekretarji, najvišjimi funkcionarji in njim podobnimi, priznajo, da v svojem življenju še nikoli niso obiskali gledališča, koncerta ali česarkoli podobnega. To je veliko priznanje in velika resnica. Nobeden, ki si je kdaj ogledal katero od takšnih predstav, namreč ne bi bil tako neobveščen. Ne, ni mogoče sto ljudem, ki so pripravili predstavo pred dvema letoma, zvečer po telefonu sporočiti – druščina, jutri uprizarjamo Hamleta! Za celih deset gledalcev, če nam uspe prodati toliko vstopnic. Edino, kar lahko teh sto ljudi stori do naslednjega večera, je to, da sočno ozmerja vse prej omenjene predstavnike vlade in oblasti in da o plemeniti ponudbi sploh ne razmišlja. Kajti resnica je, če smo nekoliko ironični, lahko tudi žaljiva …

Zato pa bi, ko se bo enkrat sprožil tisti plaz iskrenosti in razkrivanja resnice, kulturne ustanove kljub višjim cenam vstopnic zagotovo zapolnili, če bi kot nastopajoče pripeljali glavne lažnivce, da se izpovejo na odru. Za to niso potrebne nobene priprave niti vaje, naj nastopijo taki, kakršni so. Poleg tega bi imeli strastno občinstvo, predstava pa bi nedvomno ublažila potrebo po kaznovanju: to je moč katarze.

Da bi pa ta performans, ki že sam lahko ponudi občutek zadovoljitve zahtev tistih, ki ob petkih napolnijo ulice, dobil poln smisel, bi morala stran, ki ji je zdaj očitno več do resnice kot do oblasti, povratno pokazati enako stopnjo sočutja. Najboljša rešitev bi bila, da bi člani parlamenta, vlade in strokovnih skupin odprli svoje prostore za vse, ki protestirajo, jim ponudili osvežitev, se opravičili ter se poslovili od teh prostorov in funkcij.

Kajti olajšanje skozi resnico na lažnivca deluje povratno: povrne se mu razum, morda tudi duhovitost, vsekakor pa vljudnost in spoštovanje do drugih, tu pa je še ponižnost s hvaležnostjo, če se zmanjšajo zahteve po kaznovanju. Po določenem času rekonvalescence in reedukacije bi lahko neka nova vlada gledala Janšo, Hojsa in Kacina, kako kolesarijo okoli parlamenta in nosijo transparente z napisi Smrt …(dodajte priljubljene priimke)izmu!, rišejo s kredo po asfaltu pred javnimi ustanovami, nosijo dežnike z lučkami in napisom Pada vlada in se na splošno vedejo kot državljani.

Ko se bom spominjala, kako je odšla ta vlada, mi bo najbrž manjkal dogodek, ki bi lahko sicer spremljal čas razkrivanja resnice: to je metanje smetanovih tort v obraz politikom in njihovim slugam. Ne gre za prave torte, ampak take, ki so namenjene prav za manifestacije in so izdelane iz pene za britje. Z njimi ni mogoče nikogar poškodovati, povzročile pa bi vsesplošno veselje. Niti bičanje z nageljni ne bi bilo slabo. Smeh preprečuje nasilje, to je dobro znano.

Ko bodo odšli, smeha ne bo več toliko: počastili bomo spomin na mrtve, ne bo sadja, zavladal bo strah, novinarji bodo poiskali žrtve te vlade, namesto da tekajo po letališču in intervjuvajo bogate, ki so hudo trpeli, ker niso mogli prej na severnoafriške plaže in na Tenerife. Sledila bo vsesplošna zresnitev, pripnite pasove. Mar si nismo prav tega zaželeli?