Stoprvi

Ko je zvečer to pojasnjeval na javni televiziji, ni mogel skriti zadovoljstva. S stališča policije je ukrep še nekako razumljiv: sto ljudi ni težko obkoliti in fotografirati, s tem pa je tudi zagotovljeno, da protest ne bo uspešen, zlasti ker ne more biti množičen. Janševi mediji se potem lahko posmehujejo nepomembni skupinici protestnikov in vse je spet v redu. Kar se tiče logike, je ukrep popolnoma nesmiseln, tako kot tudi večina dosedanjih ukrepov. Sto ljudi je omejitev, ki je ni mogoče utemeljiti z zahtevami medicinske stroke, organizacije prostora, ureditve prometa. Nič bolj smiselna ni, kot če bi ministrstvo za kulturo zahtevalo, da vsi udeleženci na protest pridejo v baletnih copatih.

Odgovorov na to perverzno neumnost je lahko veliko in lahko so spektakularni. Vprašanje je le, čemu še služi spektakel. Na misel mi pridejo pokvarjena jajca in gnili paradižnik in nič več kot to - no, morda kaj cenejšega, če upoštevamo potrebne količine. Toda verjetno bi bilo najbolje posnemati enega od nedavnih petkovih dogodkov, ko se je "spomenik vladi" v obliki ogromne granitne kocke počasi prikradel do vhoda v parlament. Pri tem dogodku je bilo namreč najbolj pomembno, da so vanj vključili policijo, tako da je počela točno tisto, kar so v scenariju predvideli, da bo. Recimo da bi se protest več tisoč ljudi organiziral v skupinah po sto, v centurijah posameznikov, oštevilčenih od ena do sto, in da bi vsako od teh stotnij kot stoprva vodila oseba z masko človeka, ki si zasluži jajca in paradižnike. Tega stoprvega bi morali policisti potem privesti, pa naj privedejo Janšo, Hojsa, Tonina, Počivalška, Vizjaka, Kustečevo, Kozlovičevo, Simonitija, Ciglerja Kralja ter vse druge člane vlade in k temu še nekatere priljubljene državne sekretarje. Tako lahko imamo tudi več kot deset tisoč protestirajočih, samo da so v skupinah po sto! In kakšno veselje bi bilo opazovati, kako policija s prizorišča vodi ljudi z maskami omenjenih. Pa naj bo vse skupaj igra, gledališka iluzija, ulična predstava. Stoprvi plača račun … Prostovoljcem z maskami je treba zagotoviti pravno in finančno pomoč, seveda pa morajo biti tudi pogumni. Doslej takih ni manjkalo!

Da bi preprečili zmedo, bi morala vsaka stotnija nastopiti z ločenim protestom, kar ne bi smelo biti problem - naj se vsak protest nanaša samo na hudodelstva simbolično predstavljenega stoprvega. To bi bilo skladno z veljavnimi predpisi, ki pač kličejo k trapastim rešitvam - ker so trapasti.

Šalam in domišljiji ni videti konca, a jih je treba pravočasno ustaviti, saj stvari nikoli niso bile resnejše in naše notranje težave se - v najhujši možni obliki - že prelivajo čez državne meje. Ne gre več samo za občutek sramu zaradi neolikanosti, ki je postala vidna tudi zunaj in bi lahko celo sprožila določene sankcije v zvezi s šestmesečnim predsedstvom. Gre za nekaj veliko bolj nevarnega, za morebitno stališče Slovenije glede nekje obstoječih bolnih načrtov o "dokončni" ureditvi Balkana. In tako so novinarji v zelo kratkem času in v okviru mednarodnega sodelovanja odkrili dokument, ki ima status "ne-papirja", zato da ga lahko vsi demantirajo, zanikajo in zamolčijo, kar vse je samo še en stari diplomatski trik. Tako so to počeli že v času, ko je bila uradni jezik diplomacije francoščina. V skladu s pričakovanji zadevo zdaj dejansko vsi demantirajo in so grozno užaljeni. Celo predsednik Pahor je, da bi se izmazal, sklical tiskovno konferenco, česar ni storil niti ob v nebo vpijočih kršitvah človekovih pravic, saj je "nevtralen".

Če se samo malo oddaljimo od iskanja resnice v tem primeru, v katerem je resnica več kot očitna, si lahko brez večjih naporov in popolnoma pomirjeni glede možnega očitka, da povsod vidimo zarote, predstavljamo, kaj bi neznani avtorji radi dosegli s tem dokumentom. Glavni lokalni neavtor igric z mejami je nedvomno Orban, ki mu manjka samo še to, da poteši trianonski kompleks: delček Slovenije, dober kos Romunije, pa bo za nekaj časa srečen in še ene tisočletne sanje madžarskega naroda bodo izpolnjene. Sledijo druge sile - Hrvaška, Srbija in Albanija - vsaka s svojimi velikimi sanjami in še kakšnimi majcenimi sanjicami za povrh, tu pa je še Erdogan s svojimi tisočletnimi obveznostmi do tega prostora. Sprašujemo se, kaj bi ob tem počel Janša. Pa nič, a ker mu je uničenje Jugoslavije tako ljubo, bi še enkrat kibical in ob tem še kaj zaslužil z orožjem pa še Orbanu bi se prikupil. Nekje v ozadju so še bolgarske in grške vroče želje po Makedoniji, in ker se mora tudi čisto na jugu nekje pojaviti tisti "pa nič", se v igro vključi še Ciper. Ideja je namreč v tem, da se vzpostavijo trdne etnične meje in zabrišejo vse sledi multietničnih skupnosti. Razumnim je jasno, da bi to pomenilo popoln izbris Romov in vseh drugih manjšin, nore mejne črte, za dosego te sreče pa bi moralo umreti vsaj pol milijona tisočletnih sanjačev.

Zato se je treba spomniti vojne in še bolj pacifizma, ki je v osemdesetih pri nas cvetel in je bil potem na začetku vojne v Sloveniji malodane prepovedan. In v tem smislu je popolnoma nepomembno, kdo je napisal, kdo dostavil in kdo dopolnil dokument oziroma "ne-papir". Ta zgolj priča o tem, da je največje in najbolj nevarno brezumje še kako živo in neporaženo. V takšnih okoliščinah je pač treba oživiti mirovno gibanje. Mirovno gibanje je pustilo globoke sledi, predvsem v razumevanju demokracije, v institucijah solidarnosti, in je celim generacijam zapustilo globoko prepričanje, da ne obstaja nič pomembnejšega od miru. Mirovna gibanja so povsod po svetu vedno širila področje civilnosti, torej državljanske ozaveščenosti, vedenja in kulture. Nobeno drugo družbeno gibanje ni pustilo tako velikih in dolgotrajno blagodejnih posledic. No, zdaj je nastopil trenutek, da se spomnimo primarne dejavnosti mirovnega gibanja: preprečevanja vojne. Sosedom, nekdanjim sodržavljanom, ki so med zadnjo vojno največ pretrpeli, zdaj grozi nova vojna norija. Med vojno so jim iz Slovenije pomagali tisti, ki so bili za mir. Vsi pa smo jim ostali dolžni - za ravnanje z begunci, za izbrisane, za novi rasizem, za izkoriščanje. In če je nekomu v interesu, da izkoristi vojno za dobiček, bi moralo biti večini v interesu, da vojno prepreči in poplača stare račune.

Oživljanje institucij in mobilizacija veteranov mirovnega gibanja ne bi smela biti problem, mobilizacija mlajših mirovnikov pa še manj. Cilj protestov nedvomno ni več zgolj preprečevanje vladi, da bi vodila uspešno protiepidemijsko politiko (šalim se), torej ne le odstranitev oblasti, ki je povzročila težko popravljivo škodo v vseh segmentih družbe in države. Cilj je odstranitev vlade, ki je vpletena v politične projekte, ki nedvomno vodijo v novo vojno. Zanikanje avtorstva in udeležbe pri tej zaroti preprosto ne zadostuje. Tudi če je usoda do nje tu krivična, njena nedolžnost v zadevi realna možnost, če so razlage začinjene z zlobo, stvari več ne more popraviti nič drugega kot odhod te vlade. Napaka, odgovornost zanjo in posledice v politiki skoraj nikoli niso logično povezane. Znotraj države se je nabralo toliko napak, zlonamernih potez, kaznovanj in norčevanja iz državljanov, da je tista kaplja, ki se je prelila čez meje, postala usodna. Kvantiteta je prešla v kvaliteto, postala je vsem vidna, prepoznavna na vseh celinah, žalostno očitna v Evropi.

Rada bi poudarila: celo če bi sicer vladi morali biti iskreno hvaležni za sijajno politiko utrjevanja enakosti, solidarnosti in državljanske zavesti, bi tako gromozanska napaka, vpletenost v kontekst neke politike, ki zagotovo napoveduje vojno, morala zadostovati za njen padec. Mirovno gibanje bi to lahko opravilo hitro in učinkovito, če le krene s trdnih temeljev in ne od trenutnih potreb nekih politikov.