Ob poti, ki se je vsakodnevno poslužujem, so začele rasti stanovanjske hiše. Novogradnje. Dva dvojčka ali en četverček ali kako se že reče kvadratastim čudesom sodobne enodružinske arhitekture. Iz gošče mariborskega primestja rastejo nova stanovanja. Kot je napisal pred mnogimi leti v svoji pesniški zbirki dolgoletni vodja gradbišč pri enem velikih slovenskih gradbenih podjetij …
Iz stene voda,
na stropu luč,
v srcih sreča,
v rokah ključ …
… tako se bodo srečne družine selile v novo hišo, banke bodo dobile dosmrtnega odvisnika, narod pa potencialno disfunkcionalno družino.
Vse bi bilo lepo, če nad četverčkom, ki ga gledam, kako raste iz dneva v dan, ne bi že kraljevalo naselje enodružinskih hiš. Naselje ima celo ime, nekaj s soncem. Sončni hrib ali Sončni breg. Nekaj takega. Naselje je pred desetletjem postavil bog ve kateri investitor, ki je poznal osnovno matematiko. Saj, tovariši, še predobro pomnimo …
Ekstra ambiciozni zidarji, tisti, ki so imeli vsaj en mešalec in enega suženjskega delavca iz Bosne, so konec devetdesetih sešteli dve in dve. Lastna cena kvadratnega metra je bila toliko in toliko, če pa je zidar ta kvadratni meter na požrešnem predkriznem trgu prodal, je zanj iztržil trikratnik lastne cene. Pa so zidarji čez noč postali gradbinci, investitorji, tajkuni, bogataši in podobni. Ter si pridobili družbeni status, s katerim lahko danes hodijo naokoli in nadirajo vse in vsakogar. Vemo, kako se je ta nepremičninski poskus končal. Ob temeljih so ambiciozni zidarji skupaj z bančniki skopali še bančno luknjo, ki smo jo nato vsi državljani v trimilijardni delovni akciji zasuli.
Eden od vzrokov skoraj petmilijardne kapitalske luknje je tudi Sončni hrib ali breg, o katerem sem vam pravil. V prekrasnem naselju prekrasnih in atraktivnih enodružinskih hiš - recimo, da jih je petnajst - so ob večerih prižgane le štiri lučke. Druge stavbe so prazne. "Nasedla investicija" pravijo bančniki in se veselijo dotoka evrov, ki jim ga omogočamo naivni davkoplačevalci.
Pa preskočimo na tisti del nepremičninske sedanjosti, ki ga, kapitalsko-podjetniški analfabet, ne razumem. In če bo prišel kateri užaljenih zidarjev in mi dal dve okoli kepe, da bom razumel, z veseljem popijem batine. Torej: kakšen bedak moraš biti, da gradiš nove stanovanjske objekte (namenjene trgu, se reče) pod naseljem novih stanovanjskih objektov, ki so že desetletje povsem prazni? Ker jih investitor ne zmore prodati. Tako pridemo k večni resnici o oslu in ledu. S tem da so se kopitljači v drugo naučili lekcije, zidarji pa na ledu kampirajo!
A da ne bom vse gnojnice zlil na mojstre mešalcev in "kele", se ozrimo globoko vase, kajti nepremičnine so temelj slovenskega naroda. Najprej o tem, da ima milijon Slovencev v lasti šest milijonov nepremičnin. V te podatke so všteti vsi: dojenčki z gradbenimi parcelami, stare mame s skednji, japiji s šestimi stanovanji in podobni. Dejstvo je, da je lastništvo nepremičnine v gen Slovenca zapisano močneje, kot je zapisana ljubezen do Triglava, prepira in veseljačenja. Nepremičnine nas opredeljujejo kot narod in prav zaradi tega je slovensko nepremičninarstvo povsem iracionalen posel. Kako drugače kot z iracionalnostjo razložiti, da v Mariboru za milijon evrov dobiš pol mestnega podzemlja, kolikor velja Vinagova klet, v Ljubljani pa meščansko štirisobno stanovanje. Povedano drugače - za denar, ki ga odšteješ v Portorožu za garsonjero, dobiš v Murski Soboti sosesko.
Dejstvo je, da je lastništvo nepremičnine v gen Slovenca zapisano močneje, kot je zapisana ljubezen do Triglava, prepira in veseljačenja
Nezmožnost generacij izvesti nepremičninsko tranzicijo s starejših na mlade je več kot očitna
