Jožef Sveti, imamo delo za vas: zamenjali boste prvi maj. Delo ni težko, tako ali tako ste svetnik, ničesar ne potrebujete. Pomembno je, da imamo praznik pokornih in poslušnih delavcev, brez veseljačenja in golaža, samo v cerkvi. Nič zastav, nageljnov, zvezd, pesmi, skupnega fotografiranja: vsi v klopi, potem pa molitev in pridiga.
Ob neverjetnem kopičenju neumnosti, mednarodnih spodrsljajev, zlobe, mahinacij, denunciacij, nezakonitosti, pravnih prekrškov, kaznivih dejanj in laži se mi vendarle zdi, da je najbolj izstopajoče in tisto, kar nas najbolj prizadene, pravzaprav stil, natančneje uničevanje stila. Na temeljni ravni je ustava tista, ki opredeljuje neko družbo in narekuje pravila vedenja v njej, in v tem trenutku je ogroženih kar nekaj ključnih ustavnih kategorij: socialna država, svoboda izražanja in informiranja, laičnost oziroma ločenost države in cerkve, obvezno šolanje in šele nedavno vnesena nedotakljivost voda, pravica do čiste pitne vode.
Na popolnoma drugi ravni imamo neokusno rabo psevdozgodovinskega simbola "karantanskega" panterja na protokolarnih predmetih, s katerimi naj bi zaznamovali šestmesečno predsedovanje EU. Razmršeni mačkon na platnicah beležnice in na gumbih bi bil odličen za muzejsko trgovino, kot državni simbol je sramota. Kdaj je bil razpisan natečaj za ta dizajn, kdo se je prijavil nanj, koga so izbrali? Ustavo cefrajo člani vlade, ministri, dizajn izbira prostak na čelu vlade. Vse to so znaki zastrašujoče provincializacije. Na žalost so slab glas in škandali že prodrli v svetovni medijski stroj in ni več poti nazaj: Slovenija je zdaj komična mala diktatura, nekakšna Blatavija ali Slinavija iz stripov o Tintinu, zgodnjem Mikiju Miški, in iz filmov bratov Marx - smešne parade, smešne uniforme, smešne proslave, smešni vladar, smešni zakoni. Posnetki mračnega rituala falsificiranega praznika v nekem meglenem gozdu, z liki, ki se izražajo v šifrah, in premočenimi devami bi lahko bili uvod v standardno grozljivko z dvema zvezdicama; tisti z motorno žago se je pojavil na napačnem mestu. To je slika, ki odhaja v svet, in tudi to, da vlada ni sposobna priskrbeti dobrega poznavalca francoskega jezika, da bi se premier vljudno, protokolarno in jezikovno korektno oglasil predsedniku Macronu – da ne govorimo o tveganju, da bo Macron ob branju od smeha padel s stola in se pri tem poškodoval. Šaljivci na oblasti sicer delajo samo za nas, domače občinstvo, denimo Hojs in Urbanija. Njih v svetu nihče ne omenja in ne citira njihovih šal, ki so smešne za umret. To je seveda znak, da zunaj naše male države odlično vedo, kaj se dogaja in kdo je tisti pravi krivec, na katerega je treba biti pozoren. Na žalost jih mi tukaj vse vidimo in čutimo. Nekoč je bila Slovenija privlačna za turiste, zlasti za tiste posebne, prišel je tudi Bollywood, da je posnel cenzurirane poljube z alpskim ozadjem. Michael Moore je slavil naš zdravstveni sistem. Imeli smo izjemno gledališče, odlično glasbeno življenje, občasno vznemirljiv šport. Zaradi stila ne bomo o politiki, a že omenjeno je dovolj, da lahko govorimo o določeni slovenonostalgiji, vsaj z današnje perspektive. Novih časov morda nič ne ilustrira bolje kot direktor Nove24TV in vodja prodajno-propagandne oddaje Tomašič, ki je pravkar o OF, ob navajanju njenih mnogih zločinov, izjavil, da je "zlorabila okupacijo". Res uboga okupacija, kaj vse je morala prestati v Sloveniji med drugo svetovno vojno …
Vprašanje stila je tako pomembno, da bi se ena kratka izjava, ki bi jo podpisalo vsaj milijon odraslih in pismenih in bi jo poslali v svet, lahko glasila: Ne, to nismo mi! Kajti nekdo še utegne pomisliti, da našo družbo predstavljajo katedralisti, skupina še posebej skorumpiranih in v glavnem neslavnih intelektualcev, ki so svetu poslali svojo izjavo – dokaz zvestobe vladohlepnemu prostaku.
Ne bo lahko pisati zgodovine leta (ali malo več) popolnega brezčastja. Zato bi bilo treba ob zgroženosti, protestih in medsebojni solidarnosti tudi razgaliti samo jedro laži, s katerimi se trudijo prevarati svet. Ena od najhujših je vsekakor tista o neuravnoteženosti oziroma zahteva po uravnoteženosti/prisotnosti neke druge politične opcije, ki jo lažno predstavljajo kot "konservativno". Ko iščemo ravnotežje v politiki, ne gre za denimo ameriški dvostrankarski sistem, gre preprosto za ukinjanje demokracije, saj ob zagotovljeni uravnoteženosti ni potrebe po volitvah. Seveda to v realnosti pomeni, da imajo lažni konservativci vedno prednost, dokler ne dosežejo popolne premoči s postopnim ukinjanjem ustanov in zastraševanjem. Uravnoteženost v medijih je zahteva po prevladi laži, saj mediji obveščajo o realnem stanju, in če je v njem manj "konservativnega", morajo oni to prikazati. Nobene obveze do konservativizma nimamo, še posebej, ker ta načeloma pomeni zmanjševanje človekovih pravic, medtem ko gre na drugi strani za globoko in resnično zavezanost humanizmu, ki ščiti stare pravice, se bori za njihovo ohranitev in zahteva širjenje človekovih pravic. Obe zahtevi po uravnoteženju, v politiki in medijih, sta torej neupravičeni, zasnovani na lažeh ter odprti za nasilje in zatiranje človekovih pravic. Konservativnost danes označuje podrejenost nečloveškim pravilom, izključevanje znatnih delov prebivalstva in mešanje visokoletečih pojmov z najhujšimi izkoriščevalskimi praksami. Konservativnost je preteklost. Govorimo seveda o konservativizmu, ki so ga nekoč odlikovali pismenost, spoštovanje pravil, znanje, poznavanje protokolov, etikete, skratka neki osnovni stil. V Sloveniji ni na oblasti noben konservativec. Nič hudega, teh ni niti v zgornjem ali spodnjem domu britanskega parlamenta, v obeh so ostali samo skorumpirani lažnivci, prevaranti in lopovi: tudi razlike v govoru brez vsakršnega dvoma ločujejo levo razumnost mnogih usmeritev in lažne konservativce.
Slovenija je zdaj komična mala diktatura, nekakšna Blatavija ali Slinavija iz stripov o Tintinu, zgodnjem Mikiju Miški, in iz filmov bratov Marx - smešne parade, smešne uniforme, smešne proslave, smešni vladar, smešni zakoni
Tej osnovni laži ob bok gre še serija neprepričljivih dodatkov, recimo o dolgoživih komunistih, o podtalnih mrežah, od koder se neprenehoma vlečejo niti dogajanja, o genetsko-politični povezanosti potomcev z dedki in pradedki, o kabali in zarotah, zlasti zarotah proti največji med žrtvami. Tem najhujšim naivnostim tako ali tako ne verjame več nihče razumen. In končno, nastopi samega predsednika vlade v svetovni javnosti rušijo čisto vse, kar si njegova propaganda s težavo izmisli. In to je nedvomno največji paradoks, ki je svetu razkril strahoto in muke prave žrtve – državljanov Slovenije. Janša sproti in sistematično uničuje vse krhke dosežke svoje lastne propagande! Grobosti in neumnosti, ki jih je poslal v svet ob nastopu pred Evropskim parlamentom, so preveč grozljive in preveč je ponižujoče, ker je ob njem stal minister za kulturo, neviden in nem, kot ilustracija paradoksa, ki se je tako ves ogoljen prikazal parlamentarcem. Ni bilo mogoče videti niti tega, kako je minister mahal z repom …
Kdor je spremljal ta incident, ne more več dvomiti o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Vedenje o Sloveniji je danes skupno, mednarodno in globalno. Naj evropska administracija poišče svoje rešitve, mi tukaj, odprti k svetu, moramo poiskati svoje. Ne gre samo za reprezentativnih šest mesecev, gre za našo dolgoročno prihodnost brez lažne in tudi brez prave konservativnosti, vendar s stilom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
