V SOBOTO

Štirje slovenski zdravniki - pisatelji: Pisanje je ventil v kaotičnih časih

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Smešno, ma non troppo, pravi Marko Pokorn.
Saša Kovačič

Dan v skafandru. Punkcija v sivi coni. Moški na hodniku v sivem suknjiču. Takšni so menda hitri zapiski mladega zdravnika, ki je ob svojem odgovornem poklicu tudi ljubiteljski pisatelj. Ker rad piše, ker ima rad knjige, ker morda ljubi zgodbe in ker želi nekaj povedati. Opažanja sveta, beležke vtisov, komentarji, pogledi … vse to so lahko iztočnice, ki razburkajo domišljijo, ustvarijo zgodbo, kot je ni še nihče. Ali pa neizbrisno pletejo spomin nekega časa.

V zadnjem mesecu so štirje vrhunski slovenski zdravniki na slovensko literarno nebo dodali svoje zvezde. Knjigo je izdal pediater in infektolog dr. Marko Pokorn, ki je že tri leta strokovni direktor Pediatrične klinike. Konec oktobra je svojo prvo knjigo, ki je prav tako kot Pokornova izšla pri Založbi Mladinska knjiga, v rokah držal tudi specializant infektologije David Zupančič. Mikrobiolog in imunolog, vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo, dr. Alojz Ihan, je pri založbi Beletrina izdal svoj peti roman. Pred dnevi pa se je knjige razveselil tudi svetovno uveljavljeni specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke Eldar M. Gadžijev.

Kako smešen je lahko zdravnik?

Smešen, pa ne preveč! Tako meni priznan pediater in infektolog, strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani Marko Pokorn. Že skoraj tri desetletja se ob svojem delu, nekoč študiju, zavzeto ukvarja tudi s humorjem, saj je podpisan tudi pod scenarije uspešnih humorističnih predstav in nanizank. Smešno, ma non troppo je zbirka pronicljivih, duhovitih pa tudi precej osebnih zapisov, ki so štiri leta v obliki kolumn izhajali v časopisu Delo. "Pisanje kolumn sem vzel zelo dobesedno, zato so zelo osebno obarvane in sem v njih napisal morda več o sebi, kot bi si želel," je ob izidu priznal Marko Pokorn. Knjigo začne z jokom, pravzaprav o tem, koliko jokanja vsak dan sliši pediater. Čeprav otroški jok običajno para srce, pediater temo vešče zavije v duhovite pronicljive misli. Ker je vse lažje premagati s humorjem, pravi. Ob tem se v svojem stilu zaščiti že v naslovu - Smešno, pa ne preveč. Opozarja, da je "humor kot zdravilo in potrebno ga je uporabljati po pameti, ne pretiravati z odmerki".

Pediater in infektolog pravi, da je tudi sicer humor del njegovega vsakdanjega življenja, saj je tako naravnan, da vedno išče ali opazi smešne implikacije. "V letih dela z bolnimi otroki sem se navadil čim več uporabljati humor. Mislim, da je to zelo učinkovit način za vzpostavitev stika z otrokom. Tako resno situacijo uspem narediti malo manj resno, pomirim tudi starše in lažje opravim svoje strokovno delo zdravnika. Tudi s sodelavci je lažje kaj koristnega narediti, če so dobre volje." V zbirki nas pelje skozi pester mozaik tem - od zdravstva in zdravja, premislekov o sodobni družbi, minljivosti, dobrodejnosti glasbe pa vse do lahkotnejših premlevanj o "večnosti tatujev, ljubavnih tepihih in slogih usekovanja".

David Zupančič s svojim prvencem Življenje v sivi coni
Saša Kovačič

Življenje ponuja tudi duhovite situacije

"Ko sem zapisal prvi stavek knjige Življenje v sivi coni, sem pomislil: Ta knjiga bo zabavna! Ker je humor rdeča nit mojega življenja. Ne le da iščem duhovite situacije, življenje mi jih celo ponuja," razmišlja o svojem humorju specializant infektologije David Zupančič, ki je to jesen doživel svoj literarni krst. V začetku epidemije leta 2020 je v urgentni ambulanti Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani potrdil prvi primer okužbe s koronavirusom v Sloveniji. V času izbruha virusa je bil ves čas vključen v delo na urgencah in intenzivnih enotah ter pisal. "Danes me ljudje najpogosteje vprašajo, kdaj in kako sem lahko pisal. Ob službi, dežurstvih in majhnem otroku. Odgovor ni lahek. Sem mnenja, da je prav med najbolj kaotičnimi in napornimi časi posebej nujno najti čas za ventil. Za neko aktivnost, ki nas sprosti, veseli in motivira. Zame to predstavlja pisanje." Da mu prebliski in opažanja niso spolzeli iz spomina, si jih je David vsakodnevno beležil v zapiske na telefonu. Kot že rečeno: Dan v skafandru. Punkcija v sivi coni. Moški na hodniku v sivem suknjiču. Čeprav je njegovo pisanje duhovito, pa bralcu zaupa tudi svoje strahove, travme in približa zgodbe bolnikov, s katerimi je preživel najtežje noči v kliničnem centru.

Karantena je peti roman mikrobiologa in imunologa Alojza Ihana.
Beletrina

Vsak ima svojo osebno karanteno

Imunolog in mikrobiolog Alojz Ihan pravi, da so knjige kot ljudje, da imajo svojo osebnost, čustva, misli. Tudi njegove, seveda. Pred kratkim je izdal svoj peti roman z naslovom Karantena. Tudi on je pisal kolumne kot nekakšen dnevnik epidemije, ki je bil na štirinajst dni objavljen v časniku Delo. A ob zapisovanju dejstev in pojavov je začel razmišljati tudi o osebnih zgodbah aktualnega dogajanja. Porodila se mu je zamisel, da bi vzporedno s kolumnami začel pisati roman, začenši z enakim dogodkom – pojavom epidemije na križarki Diamond Princess zasidrani ob japonski obali. V knjigi se zgodba iz križarke premakne na osebno raven jadrnice, ki s tremi prijatelji na krovu jadra od Barcelone do Pulja. Epidemija jih ne zajame, ampak nanjo naletijo.

"Kot v vsakem ameriškem filmu je bilo potrebno vnesti v zgodbo nekaj akcije," se je pošalil na predstavitvi knjige in pojasnil, kako so ga tragične okoliščine v domovih za ostarele nekako opomnile, da tudi individualne usode prikaže na nekem širšem družbenem ozadju. Njegovi junaki se namreč med drugim trudijo svojo staro mamo pripeljati iz zavoda. Knjigo je sestavljal kot fresko, ugotavlja danes. "Na cerkvenih freskah, ki opisujejo konkreten prizor, recimo vstajenje, je ob strani vedno veliko ljudi, ki na videz nimajo posebne povezave, vsaka dvojica ali trojica gleda kam drugam, se ukvarja z nečim drugim, in ne s centralnim dogodkom." Tako je tudi čas epidemije spremljal kot soočanje številnih zgodb. Ihan nas tudi spomni, da so karantene lahko zelo različne. In vsi svoje vsak dan nosimo v sebi, kot lastna načela, prepovedi, zapovedi ali odgovornosti.

Le dober človek je lahko dober zdravnik

V jesensko bero knjig avtorjev zdravnikov je vstopil tudi upokojeni kirurg Eldar M. Gadžijev. O nastanku knjige Škarje, prosim je povedal: "Za zdravniško stanovsko revijo Isis sem napisal veliko prispevkov o raznih področjih življenja. Precej je bilo opisov in doživetij s potovanj, nemalo kritik dogajanja med zdravniško stroko, razna razmišljanja in celo opisi lastnih problemov z zdravjem. Nabralo se je toliko vsega, da sem začel razmišljati o možnosti, da bi prispevke zbral v knjigi, potem pa je prišla pobuda z založbe Beletrina, da napišem poklicno avtobiografijo. S precejšnjim navdušenjem sem se lotil opisovanja svojega aktivnega kirurškega obdobja, ki je bilo pestro in bogato. Deloval sem v treh najpomembnejših slovenskih bolnišnicah, uvajal jetrno kirurgijo, izvajal raziskave in aktivno sodeloval v svetovni asociaciji kirurgije jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. Zanimivo je bilo, kako so se mi dogodki nizali in prihajali na dan nekje iz globin sicer že slabšega spomina."

Škarje, prosim je poklicna avtobiografija kirurga Eldarja Gadžijeva.
Beletrina

V knjigi nas avtor vabi, da postanemo njegovi asistenti pri kirurških posegih, odstira ključne točke razvoja slovenske jetrne kirurgije in pokaže, kako zahteven in odgovoren poklic je poklic zdravnika, ki mora posedovati številne strokovne in karakterne kvalitete. Škarje, prosim nikakor ni knjiga, ki bi jo povprečni bralec vzel v roke zgolj za potrebe kratkočasenja, še manj sprostitve. Res, da se med njenimi stranmi z Gadžijevim sprehodimo po njegovih poklicnih postajah in prelomnih točkah, se udeležimo dežurstev, specialističnih kroženj, operacij, vizit, vodenja oddelkov in organiziranja mednarodnih delavnic, a tisto, kar knjigo povzdiguje, je njen človeški vidik. "Le dober človek je lahko dober zdravnik in dober zdravnik prizna tudi svoje napake," zapiše kirurg in razmišlja o tem, da ima vsak kirurg "svoje pokopališče". Knjigo namreč posveča tudi zdravniški etiki in življenju kirurga, ki ne more rešiti vsake osebe.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?