Slovenci v Bitoli: Triglav v mestu konzulov

Ste pa že mimo," se na široko zasmeje krepak možak, ki v eni ozkih, zavitih uličic, streljaj od znamenite bitolske mestne promenade Široki Sokak, očarljive mešanice orientalske in zahodnoevropske arhitekture, preklada zaboje. "Nazaj bo treba, pa na desno, če se zgubite, vprašajte, vsak Bitolčan ve, kje so doma Slovenci." "Res, Slovenci smo tukaj dobro zapisani," slabe četrt ure kasneje v edinem društvenem prostoru, ki je obenem slovenska knjižnica, soba za srečanja, sestanke in še kaj, družno kimata rojena Bitolčanka Tanja Franc, predsednica Združenja Slovencev Triglav, in Milena Pinza, učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture, ki se je pred skoraj štirimi desetletji priselila sem iz Slovenije. "Najbrž v Bitoli ni človeka, ki ne bi vedel za nas, tudi za poštarja zadostuje, da napišete namesto naslova kar Slovensko društvo."

Da ne bi živeli v zmoti: ne, Bitola na jugozahodu Severne Makedonije, streljaj od grške meje, ni kakšna majhna vas, ampak pomembno mesto z okrog sto tisoč prebivalci, ki se je do nedavnega, dokler ga ni prehitelo Kumanovo na makedonskem severu, ponašalo z nazivom drugega največjega mesta v državi. Je eno najstarejših mest in poleg precej manjšega, a močno turističnega Ohrida najbolj meščansko ali, če hočete, gosposko v žlahtnem pomenu besede. Tako pravijo vsi, ne samo domačini, ki radi obujajo spomine na staro slavo svojega mesta. Mesto konzulov, ta imenitni naziv se je oprijel Bitole že v času otomanskega imperija, seveda zato, ker je imela v njem svoje konzulate vrsta evropskih držav. Nekaj dodatnega zgodovinskega leska pa podeli mestu tudi podatek, da se je tod na vojaški šoli šolal sam Mustafa Kemal Atatürk, oče moderne Turčije, rojen v bližnjem Solunu, preden se je vpisal na vojaško akademijo v Istanbulu.

Tanja: zakaj je Slovenka

Tudi družinska zgodovina podjetne predsednice Združenja Slovencev Triglav, po poklicu arhitektke, Tanje Franc, je sestavni delček bogate zgodovine mesta. Njen praded po očetovi strani je bil izjemno sposoben, premožen mož, ki je v Bitoli odprl svojo lekarno, eno prvih, če ne kar prvo v teh južnih krajih. Ker se je zavedal, da se brez znanja apoteka ne bo mogla obdržati, se je odločil za naložbo, za tedanje običaje gotovo zelo nenavadno: svojo sestro je poslal na šolanje najprej v Istanbul, nato v Švico. Ko je davnega leta 1906 v Lozani končala fakulteto, je postala prva farmacevtka na Balkanu. Več kot četrt stoletja kasneje je Tanjin praded na farmacevtski študij v Lozano poslal tudi svojo hčerko Roksano, Tanjino babico. V tedanji Jugoslaviji takšnega študija še ni bilo, bil pa je na morda bližjem Dunaju, a ker je Roksani, ki je odlično obvladala francoščino, teta že nekako utrla pot, je tudi ona pristala v Lozani. Tam jo je srečal Slovenec Alojz Franc, Belokranjec iz Metlike, in se zaljubil vanjo tako močno, da se je po končanem študiju ekonomije vpisal še eno fakulteto, politične vede, samo da je lahko ostal z mlado Bitolčanko, ki je potem seveda postala njegova žena.

Iz Švice je mladi par Franc leta 1936 odšel v Maribor, kjer se je Tanjina babica preizkusila kot lekarnarka, po dveh letih, leta 1938, pa sta se, najbrž tudi zaradi nemškutarskega ozračja v mestu ob Dravi, odločila za selitev v moževo rodno Metliko, kjer sta zgradila veliko hišo. Njuna vnukinja Tanja se spominja družinske šale, da si je mladi par hišo prislužil v pičlih dveh mariborskih letih. Leta 1938 se jima je rodila hči Marta, leta 1940 pa sin Alojz, Tanjin oče. Uspešna farmacevtka iz Bitole, poročena Franc, je v Metliki odprla svojo lekarno. Ko je prišla vojna, je z zdravili oskrbovala različne skupine. V hišo so prihajali razni komunistični veljaki od Borisa Kidriča do Edvarda Kardelja. "Vse smo jih krili, to, ali smo eno ali drugo krilo, ni bilo pomembno, vsi smo bili proti fašizmu," je Tanji leta kasneje pripovedovala babica, ki je sredi vojne v Beli krajini z dvema otročičkoma nenadoma ostala vdova. Moža so ji ubili partizani, po krivem, to ji je leta kasneje, a še globoko v komunistični Jugoslaviji, tam nekje v šestdesetih, vsekakor še pred Tanjinim rojstvom, tudi uspelo dokazati.

Podrobnosti, kako in zakaj je moral umreti, Tanja ne pozna: "Moj ded, ki ga seveda nisem poznala, a mi je babica o njem veliko pripovedovala, je bil izobražen, razgledan, pravi intelektualec, gotovo je vedel o komunizmu v Sovjetski zvezi, po kakršnem so se zgledovali jugoslovanski komunisti, več kot običajni ljudje. Najbrž se je zavedal, kako močni so komunisti, in jim ni nasprotoval, toda kot intelektualec jim je bil gotovo konkurenca ... Kdo bi vedel, zgodovina pač. Moji babici je bilo najpomembneje dokazati, da je bil nedolžen, in to ji je uspelo."

Nekaj let po vojni se je mlada vdova vrnila domov v Bitolo, najprej samo s starejšo hčerko, po mlajšega sinčka, Tanjinega očeta, je odšla kasneje. Postal je inženir tehnologije, se zaposlil v bitolski pivovarni, nato pa v prehrambni industriji, se poročil z Makedonko in postal oče dveh otrok. Njegovi mami, Tanjini babici, za katero vnukinja pravi, da je bila izjemno zanimiva, drugačna, napredna, skratka, za tisti čas posebna ženska, se je uspelo dvigniti nad povprečje tudi v povojnem jugoslovanskem socializmu. Postala je šefica lekarn v Bitoli in okolici. Ko so njeno mlajšo sestro, tudi farmacevtko, ki pa ji ni bilo več treba na študij v tujino in je diplomirala v Zagrebu, povojne oblasti poslale službovat v Resen, mestece blizu Bitole, kjer je primanjkovalo strokovnjakov, in je niti po letu niti po dveh, treh kljub drugačni obljubi niso vrnile v Bitolo, je njena starejša sestra, Tanjina babica, šefica bitolskih lekarn, napisala odločno pismo Edvardu Kardelju. V dveh dneh je bila mlajša sestra nazaj v Bitoli.

Ko je Tanja svojega očeta kot punčka spraševala, zakaj ne govori z njo slovensko, ji je odgovoril, da se počuti pri tem nepristno, kot igralec. Vendar slovenske korenine niso odmrle, Tanja se je naučila slovensko, njen štiri leta starejši brat, gradbeni inženir, s katerim imata v Bitoli svoje podjetje oziroma biro, pa je sploh pravi požiralec slovenskih knjig. Tanjina sestrična, hči očetove sestre, se je z možem, oba sta stomatologa, vrnila v Slovenijo, kjer sta se vpisala na študij njuna otroka, v Ljubljani dela tudi bratov starejši sin, Tanjin nečak, prav tako kot oče gradbeni inženir, mlajši pa končuje ekonomijo. "Skratka, v Sloveniji imam veliko sorodnikov in hišo v Metliki, ki je nikakor ne moremo prodati," se zasmeje.

Milena: Iz Sežane v Bitolo

Milena Pinza, sveže upokojena vzgojiteljica s 40 leti delovne dobe, drugače pa še zelo dejavna učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika, ima za seboj drugačno zgodbo. Pred 38 leti jo je, Primorko iz Divače, ljubezen pripeljala v Bitolo. V Sežani, kjer je delala kot vzgojiteljica, je spoznala carinika iz Makedonije, ki je postal njen mož. Leta 1982 so ga z mejnega prehoda Fernetiči premestili na grško mejo. Odpeljal jo je v Bitolo, za pet let, sta rekla, potem so ostali deset in naslednjih deset in celo življenje. "Če bi bilo to po letu 1991, ne vem, ali bi prišla," pribije Milena, mati dveh sinov. "Ker potem, po razpadu Jugoslavije, je bilo tudi tukaj vse drugače, drugačno življenje, drugačen odnos do prišlekov. Če si se takrat, v osemdesetih, preselil, tako kot sva se midva, so tudi partnerju priskrbeli delo, tako sem tudi jaz takoj dobila službo v bitolskem vrtcu."

Društvo Slovencev Triglav, ki šteje okrog 75 članov in ga Tanja Franc vodi od samega začetka, je bilo ustanovljeno leta 2007, Milena uči v njem slovenščino od leta 2009. Prej se je vozila poučevat slovenski jezik v Bitolo učiteljica iz Skopja, prihajala je z vlakom ob sobotah, a je bil zanjo to velik napor. Sploh ker so makedonski vlaki res grozni, pribije Milena. Ko ji je Aleš Selan iz Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ponudil, da bi prevzela poučevanje, je sprejela in ni ji žal. Lepo je, sploh če njeni učenci uspejo tudi po zaslugi znanja slovenščine, tako kot recimo logopedinja, ki se je želela zaposliti v Sloveniji. Najprej osem mesecev, nato še nekaj dodatnih, jo je učila Milena. V Sloveniji so njeno učenko zaradi še ne dovolj obsežnega znanja slovenščine zaposlili najprej kot vzgojiteljico, po letu in pol pa je naredila državni izpit iz slovenskega jezika in profesorica ni mogla verjeti, kako zna. Če nekaj želiš, te nič ne ustavi, pribije Milena. Zdaj dela njena učenka kot logopedinja v Ljubljani v domu za gluhoneme, obenem pa je leteča logopedinja po vrtcih zunaj Ljubljane in pravi, da se ne bi več vrnila v Makedonijo. Ti ne veš, kakšna razlika je, je rekla Mileni, Milena pa: "O, vem, sem delala v Sloveniji tudi jaz, razlika je ogromna v pogojih dela, v odnosu do zaposlenih, v samem programu dela, ki je veliko boljši, vsaj bil je nekoč, zdaj ne vem, kako je."

Ve pa, kako je s Slovenci v Makedoniji: malo jih je, sploh otrok. Veliko Slovencev je šlo od tod v tretjo tujino, torej v Anglijo, Nemčijo, ZDA, Avstralijo. "Odkrito povedano, nekateri so bili razočarani nad Slovenijo, kajti lažje so dobili službo v Nemčiji kot pa v Sloveniji," pove. Pouk slovenščine, ki je pred korono seveda potekal v živo, potem pa na daljavo, so preteklo leto obiskovali štirje učenci različne starosti, od drugega razreda osnovne do četrtega razreda srednje šole, in 12 odraslih. Društvo omogoča tudi pouk slovenščine za srednješolce, zainteresirane za študij v Sloveniji. Pri pouku so lahko tudi Makedonci, če ne ovirajo pouka zaradi neznanja, če ga ovirajo, pa jih Milena poučuje posebej. Slovenija plačuje pouk za Slovence, Makedonci so seveda samoplačniki.

V Slovenijo in tretjo tujino

Med člani, katerih število ostaja kljub odhajanju mladih v tujino bolj ali manj nespremenjeno, saj prihajajo novi, in to ne samo iz Bitole, marveč tudi z Ohrida, iz Struge in Prilepa, so ljudje s slovenskimi koreninami oziroma z vezmi s Slovenijo, ki so slišali, kako dejavno je društvo, pa tudi takšni, ki vidijo članstvo v društvu kot prvi korak za študij v Sloveniji. Ker prihajajo k Mileninim uram učenci brez predznanja slovenščine, ker tudi v mešanih zakonih doma vedno prevlada makedonščina, sama vsem srednješolcem, ki imajo ambicijo nadaljevati študij v Sloveniji, svetuje, naj se k pouku prijavijo čim prej, saj se v letu ali dveh ne bodo zmožni naučiti toliko jezika, da bi lahko študij začeli brez resnih težav.

Interes za študij na slovenskih univerzah je v Severni Makedoniji res velik, ta hip študira pri nas čez 1300 makedonskih študentov. Milena opaža, da se za študij v Sloveniji odločajo tri skupine mladih. V prvi so mladi, ki so zelo motivirani, da uspejo, v tem vidijo svoj življenjski cilj, in ti praviloma tudi uspešno končajo študij. V drugi so tisti, ki jih k odhodu v Slovenijo spodbujajo starši in odidejo zato, da bi jim ustregli, zato tudi niso dovolj motivirani in mnogi od njih ne vzdržijo pritiska. V tretji pa takšni, ki gredo zato, ker je odšel tudi njihov prijatelj, ti imajo tudi največ težav zaradi domotožja in seveda tudi s študijem, zato jim Milena v pogovorih o tem, kaj jih čaka v Sloveniji, vedno skuša predstaviti realno sliko in jim svetovati, naj pogledajo vase in se vprašajo, v katero skupino sodijo.

Mnogim mladim je prvi korak do želenega študija v Sloveniji tudi včlanitev v Triglavov pevski zbor, ki ga vodi operna pevka in srednješolska profesorica glasbe Marina Korunovska. Na mešani zbor, ki šteje od 25 do 30 članov v starostnem razponu od 12 do 67 let in je v normalnih predkoronskih časih navduševal tudi na gostovanjih po Sloveniji, Hrvaški in na Dunaju, so v Triglavu še posebno ponosni. Pogrešajo seveda tudi druženja članov in izlete, s katerimi so, sploh ko se je šlo v Slovenijo, brez težav napolnili avtobus. Tanja in Milena pogrešata tudi slovenski častni konzulat, ki je v Bitoli zaprt že od leta 2014, je pa bil društvu v precejšnjo oporo. Žal je, pove Milena, Bitolo zapustil tudi slovenski župnik, ki je prišel med bitolske katoličane - ti so tod seveda v manjšini, šele na tretjem mestu za pretežno večinskimi pravoslavci in bistveno manj številnimi muslimani – iz Argentine in je bil goreč Slovenec. Vsi, ne samo Milena in Tanja, pa pogrešajo predvsem gospodarsko stabilnost, ki bi ljudem v Makedoniji in njihovim otrokom zagotovila lepšo prihodnost.