Pred natanko petdesetimi leti je Božo Podkrajšek v Večeru - v članku Za violino so mi ponujali že milijone - pisal o Oskarju Zorniku, upokojenemu opernemu solistu SNG Maribor. Tako je zapisal Podkrajšek:
Na božični dan, 25. decembra 1915, je pri Bovcu zgrmel v dolino velik snežni plaz in pokopal pod seboj 200 avstro-ogrskih vojakov, med katerimi je bilo največ Bosancev. V svoji knjigi Na krvavih poljanah piše slovenski pisatelj Ivan Matičič o tem dogodku, da je tedaj bila huda zima, da je brilo čez vrhove in kadilo sneg v nedostopne globine. Ob tem omenja pisatelj, da so na štefanovo, to je dan po katastrofi, pokopali 200 Bošnjakov, ki so izgubili življenje pod snežnimi plazovi. Ta žalostni dogodek je ovekovečil tedaj tudi neznani fotograf; slika je bila v posesti Ivana Matičiča. Na fotografiji so reševalci in nekaj mrtvih, ki so se zadušili pod snegom. Pod sliko piše: Izpod plaza pri Kranskem (verjetno Krnskem, op. a.) jezeru izkopane žrtve ob božiču 1915. Rokopis pod sliko pa v nemščini pove, da je nesrečo preživel tudi neki Janez, ki naj bi živel v Tržiču na Slovenskem.
Eden izpod plazu rešenih vojakov je imel ob nesreči pri sebi violino; po vsej verjetnosti je bil to avstrijski komponist Karl Zeller. Kasneje je na zlepljeno violino vgraviral zanimive podpise preživelih vojakov. Violina je zatem doživela zanimivo pot, dokler se ni znašla v rokah očeta mariborskega opernega solista Oskarja Zornika. O tem nam je Oskar Zornik pripovedoval: "Po prvi svetovni vojni je bil moj oče Ivan v vasi Soča pri Bovcu. Zvedel je, da ima neki kmet v vasi Lepena pri Soči nekakšno čudno violino. Oče je bil dober violinist in strasten zbiralec starih violin. Imel jih je že kar deset, sedaj pa je hotel dobiti še to. Obiskal je kmeta in ta mu je povedal, da je pustil violino pri njem avstrijski oficir nekaj dni pred avstrijsko-nemško ofenzivo na Piavo leta 1917. Kmeta je prosil, naj mu jo skrbno hrani, ker je, kot je dejal, izredne vrednosti, in dodal, da naj bo njegova last, če se dve leti po vojni ne bi vrnil ponjo. Nikoli več ga ni bilo k njemu. Oče si je violino dobro ogledal, hitro ugotovil njeno vrednost in jo je bil pripravljen kupiti. Andrej Komac, tako se je imenoval kmet, je z nasmehom dejal, da jo proda le za velik denar. Bil je namreč že opozorjen na izredno vrednost te violine. Tri mesece so potekala pogajanja med njima, nato pa je violina za prav lep denar le prešla v očetovo last. Leta 1927 se je moj oče smrtno ponesrečil in kot edini sin sem dobil violino jaz."
Vrednost violine v gravurah
Strokovnjaki so sicer ugotovili, da je inštrument izdelan še pred Stradivarijevimi in Amatijevimi violinami, kar dokazuje tudi njegova specifična gradnja. Za približno dva milimetra nižji je od kasnejših Stradivarijevih, Amatijevih in Steinerjevih violin. Tudi kobilica za strune je za tri milimetre nižja. Po presoji strokovnjakov naj bi bila violina stara več sto let. Navzlic lepljenju po katastrofi ima prekrasen ton, pozna pa se ji tudi, da so nanjo veliko igrali. Vendar je osnovna vrednost te violine v njeni burni zgodovini, po kateri je edinstvena med veliko dragocenimi violinami. Cena ji iz dneva v dan raste, zahvaljujoč tragičnemu dogodku in umetniški roki avtorja gravur Karla Zellerja, ki je lepo in spretno vgraviral na hrbtno stran inštrumenta imena preživelih ob snežni katastrofi. Vgraviral je tudi datum 19. december 1916, to je dan, ko je dokončal gravuro. Ta datum je pod njegovim imenom med planiko sredi violine. Zornik nam je o tej in drugih svojih podedovanih violinah povedal: "Leta 1942 sem iz Bovca odšel v partizane, dragoceno violino z gravurami pa sem shranil pri nekem kmetu v vasi Volarje pri Tolminu. Če bi jo bil pustil doma, bi danes violine ne bilo več. Nemško topništvo je v oktobru leta 1943 uničilo našo hišo, pogorela je do tal, v njej pa tudi dve zelo stari violini. Eno izmed svojih starih violin sem zaupal kmetu v Benečiji. To violino sem vse do leta 1944 v partizanih nosil s seboj. Po osvoboditvi mi je kmet dejal, da so mu violino odnesli Nemci."
Tvoja last bo, če se dve leti po vojni ne bi vrnil ponjo
Na hrbtni strani dragocene violine je vgraviranih 14 imen preživelih vojakov, zasutih pod plazom. Lepo je viden tudi napis Weltkrieg z letnicami 1914/15/16. Na zgornji strani violine je vgravirano "Dem Lawinen Unglueck gluecklich entgangen" z datumom 25. 12. 1915 in z uro tragičnega dogodka, ob enajstih ponoči. Dobro so vidni tudi nazivi polkov, ki jih je doletela nesreča. Ob lepi planiki pa je podpis preživelega vojaka in avtorja gravure Karla Zellerja. Karl Zeller je znan avstrijski komponist. Doma s Tirolskega, je bil višji državni uradnik na Dunaju. Največji uspeh je doživela v svetu njegova opereta Ptičar, ki so jo v letih pred drugo svetovno vojno radi uprizarjali tudi na slovenskih opernih odrih.
Zorniku ponujali dolarje in marke
Oskar Zornik pravi, da je začel igrati na violino z osmimi leti. Igranja se je učil v Trstu na tamkajšnjem glasbenem ateneju. Od časa do časa je vzel tedaj pod brado tudi violino z gravurami. Nanjo so postali pozorni profesorji in obvestili o zanimivem inštrumentu umetnostni muzej v Rimu. Ta je takoj hotel violino kupiti, vendar je Oskarjeva mati ni hotela prodati, češ da je to zapuščina Oskarjevega očeta; sin naj jo proda, če hoče, šele po polnoletnosti. Leta 1938 je obiskal Zornika neki Amerikanec in mu kar na roko ponujal za violino 50.000 dolarjev, pa se Oskar ni hotel ločiti od dragocenega inštrumenta. Pred leti pa je bi] pri njem Nemec, prekupčevalec z umetninami, in ponujal za violino 70.000 mark. Zorniku je dejal, da bi violino rad kupil za enega izmed francoskih muzejev. Violina tolikšne vrednosti je še danes v Zornikovih rokah. Skrbno jo varuje. Na vprašanje, ali bi jo danes morda le prodal, mi je dejal, da bi jo, če bi se našel res dober kupec, ki ima veliko pod palcem. Naj omenim še to, da je violina kljub veliki starosti in čeprav je po nesreči močno zlepljena, še vedno izredno dobro ohranjena. Naj se ob tej priložnosti zahvalim Oskarju Zorniku, da mi je dovolil dogodke z dragoceno violino opisati v članku, saj se je doslej tega vedno branil.
BOŽO PODKRAJŠEK
~
Kje je danes violina, ni znano. V zgornjem članku, kakor tudi v kasnejšem povzetku Večerovega članka v zamejskem časniku Dom, se ponavlja napaka. Nikakor ni mogoče, da bi bil lastnik violine, preživeli izpod plazu oziroma njen graver Karl (Carl) Zeller, avstrijski operetni skladatelj. Zeller se je namreč rodil 19. junija 1842 in umrl 17. avgusta 1898. Zaslovel je s svojimi operetami, najpomembnejša je trodejanka Ptičar. Ta opereta se omenja tudi v članku iz leta 1974, a, kot rečeno, nikakor ni mogoče, da bi bil lastnik violine Carl Zeller.
~
Takšne vojne violine so precejšnja redkost. Eno hrani, denimo, Nacionalni muzej prve svetovne vojne v ZDA. Tam je na ogled violina nemškega vojaka Augusta Christiana Voigta, ki jo je sam izdelal iz odpadnega lesa zabojnikov v francoskem ujetništvu v taborišču Soumouse/Semouse. Stražarji mu niso darovali le lesa, pač pa tudi majhen nož - zaupali so mu, da ga ne bo uporabil za beg. Violino je izdelal, je povedal njegov sin Gunther, po njenih tonih pa so plesali stražarji in njihove žene. Na njej je vgravirano P.G. 46 (Prisonnier de Guerre, vojni ujetnik številka 46) ter 1918-19-20. Voigta so namreč iz taborišča izpustili šele leta 1920, čeprav se je vojna končala dve leti prej. Vrnil se je v Nemčijo, nato pa leta 1923 emigriral v ZDA. Violino sta muzeju leta 2018 podarila Voigtova pravnukinja in pravnuk.
