(ŠESTI DAN) Ukomove pavšalne (ob)sodbe

Novinarski aktiv Radia Slovenija se je ta teden z analizo odzval na (kvazi)analize Urada vlade za komuniciranje (Ukom) pod taktirko Uroša Urbanije, ki si v zadnjih tednih da veliko opraviti s seciranjem oddaj in prispevkov na osrednjem javnem servisu RTV Slovenija. V tem početju se je uril že na primeru objav Slovenske tiskovne agencije (STA), kjer si je ukrojil model, tako da mu gre v nadaljnjih stopnjevanjih obdelav novinarskega dela že gladko od rok. Še več, izbor, načine in metode tako imenovanega analiziranja prispevkov, kaj šele končna dognanja in nekakšna svarila, ki izhajajo iz prečesavanja informativnega programa, so tako rekoč že standardizirani. (Po)spravljeni so v prepoznavno, poenoteno vsebino in formo, s katero skuša Ukom kot ocenjevalec na eni strani ustvariti videz profesionalnih, strokovnih, skoraj že znanstvenih pristopov k obravnavam tematik oziroma problematik, kot jih rad poimenuje, na drugi strani pa pridobiti in utrditi sodbe o nesporno neprofesionalnih in neetičnih novinarskih prispevkih. Pri tem Ukom v glavnem cilja na vnaprej začrtan očitni sklep, kot je nasploh značilno za vsakršno pristopanje v (kvazi)analizah: teze so kakopak izoblikovane vnaprej, treba je le najti poti za njihove utemeljitve in finalne potrditve - nekako tako, kot gre po znanem principu upravičevanja sredstev s ciljem. Ukom (avtor analiz ni podpisan z imenom in priimkom) tako po večini streže z istim zaključkom za vsak obravnavani prispevek. Serijsko ugotavlja, da je v prispevkih prikaz "enostranski" ali "izrazito enostranski", da ni bilo "pridobljenega odziva vlade ali vladajoče koalicije na hude obtožbe", občasno zazna še, da so novinarji kak podatek "namerno zamolčali", pa tudi, da se "mešajo poročevalski in komentatorski slogi".

Kolegi z nacionalnega radia so vzeli kar nekaj analiziranih prispevkov pod drobnogled in pregledali analize oziroma odgovorili na očitke na posamičnih primerih ter jih argumentirali. Ocenili so, da skuša Ukom določati vsebinsko agendo s sodbami, kaj je relevantno za novinarsko obravnavo in kaj ne, zlasti, ko razlaga, kaj je v prispevkih zamolčano, in ko svoje sodbe pogojuje izrazito ideološko. Enega od primerov postavijo za še posebej evidentnega, in sicer zaključek o oddaji o splavu, pri kateri je ocenjevalec pričakoval problematiziranje že pridobljene ustavne pravice. Ukom namreč sklene, da je šlo v oddaji o pravici do splava, v kateri so sodelovale avtorice monografije Pravica do abortusa Tanja Rener, Metka Mencin in Mateja Kožuh Novak, za izrazito enostranski prikaz "izjemno pereče problematike", v kateri je bil "namensko iz pogovora izključen katerikoli vidni predstavnik Gibanja za življenja kot najbolj znane organizacije v Sloveniji, ki brani življenja tudi nerojenih otrok". Novinarji izpostavljajo vsaj dvoje: od kod neki ocenjevalcu trditev, da gre za izjemno perečo problematiko, in zakaj bi moral medij o ustavni pravici pripravljati polemike med tistimi, ki se s to nesporno pravico strinjajo, in nasprotniki. Pritlehna navedba oziroma sprevržena namigovanja, da pri pogovoru s strokovnjakinjami ni šlo za propagandno ali plačano oddajo, za nameček žali tako ustvarjalce kot sogovornike v oddaji.

A žaljenje Ukom ob stalnem spreobračanju dejstev z zrcalnimi obtoževanji, tudi nenehnim vzdrževanjem mučeniško-žrtvene pozicije, v analizi analize prepozna direktor Urbanija. Slednji je (spet) zamudil priložnost, da bi ostal (vsaj) tiho, če že celotne vsebine analize ne preuči, preden (ob)sodi. Zgroženo je namreč tvitnil, da si Društvo novinarjev (v društvu smo med (so)podporniki odziva radijcev z analizo, op. p.) "raje privošči pavšalno žaljenje, poskus kritiziranja, ne da bi navedlo en sam primer". Ob tem je hkrati napovedal novo analizo, ki bo gotovo spet "razkri(nka)la neprofesionalizem v novinarstvu". A dejstvo je ravno nasprotno od očitka: analiza radijskega aktiva namreč z vrsto primeri nagovori in argumentirano izpodbije pavšalne sodbe Ukoma. To ob dejstvu, da je skoraj vsak dan na tapeti kakšno novo razpredanje o dejstvih, niti ni več presenetljivo. Postalo je že predvidljivo, učinek pa kljub drugačnim pričakovanjem gladkega prevzemanja javnega servisa v resnici vse šibkejši - še zlasti na javnost, ki bi jo tako radi nagovorili in pridobili "za svoje resnice". Aktualni oblasti in njenim priveskom že dolgo niso dovolj več le mnenjska soočanja, nenehna nasprotovanja in poglabljanja konfliktov, temveč bi raje razstavljala dejstva.

In medtem ko se Ukom do potankosti spozna na novinarsko delo, maha z obče in javno dostopnim etičnim kodeksom, ko podučuje novinarje in urednike, je edini možni zaključek natanko tak, kot ga zapišejo profesionalnim standardom zavezani novinarji radia. Poudarijo namreč, da vladnemu uradu ne odrekajo pravice izražanja mnenja o novinarskem delu oziroma kritike, da pa je njegovo delovanje nekorektno in destruktivno (med drugim tudi pošiljanje analiz generalnemu direktorju "v priporočilo" pri pripravi prispevkov). Tako ravnanje lahko razumejo oziroma razumemo le kot del širših političnih prizadevanj za uničevanje ugleda medijev z največjo medijsko organizacijo RTV Slovenija na čelu in poskusov zbijanja verodostojnosti ustvarjalcem medijskih vsebin. Na tak način "komuniciranja" pa ni pristanka. K tej drži nas zavezuje zgolj in le odgovornost do javnosti, ne pa terjana pokornost do (katerekoli) oblasti. Profesionalno novinarstvo ni strankarska propaganda. V neservilnosti je osnovni pomen, namen in smisel uredniške avtonomije, pa naj je radijski ton, televizijska slika in tudi časopisni, spletni zapis za oblast še tako nevzdržen prikaz realnosti.