Marko Kovačevič
Bil je razjarjen, v bližini novinarske tribune je našel svojo pozicijo za spremljanje zadnjega dejanja finala slovenskega nogometnega pokala v Celju, iztegnil je sredinec in ga usmeril proti mestu, rezerviranem za slavje Olimpije. Navijača v vijoličastem dresu je bolel poraz njegove ekipe, v 130. minuti dvoboja, ko so zmaji izkoristili sporno enajstmetrovko, je videl nepopravljivo krivico. Še z vročo glavo se je odpravil proti izhodu, na poti srečal možakarja v zelenem. Pa med njima ni zaropotalo, segla sta si v roke, se prisrčno pozdravila.
Osamljen dogodek je bil premalo, da bi z njim iskali potrditev, da se rivalstvo konča na igrišču, da se celo med pristaši največjih nogometnih sovražnikov lahko spletejo prijateljske vezi. Ne, spomin na vse, kar se je zgodilo na tekmi, ki bi morala ponuditi najboljše, kar premore slovenski nogomet, je bil preveč svež, da bi eno rokovanje vse popravilo. Napovedan praznik se je izrodil v kaos. Ne (le) zaradi sodniških odločitev, v katere so svoj gnev po porazu usmerili v taboru Maribora. Slabo sojenje ne more biti povod, še manj opravičilo za ekscese na tribunah. Norost, podkrepljena s celim arzenalom pirotehnike, se je pojavila, še preden je sodnik na tekmi prvič zapiskal.
Nogomet brez navijačev res nima smisla, a s takimi obigriščnimi spremljevalci ga ima še manj
Ni ostalo le pri baklah, topovskih udarih, vulgarnih vzklikih, otročjih zapisih, uperjenih na nasprotno stran, in drugih rednih spremljevalcih slovenskih večnih derbijev. Ob vseh traparijah, ki so jih počeli navijači enega in drugega kluba, je čudež, da se je derbi končal brez resnejših poškodb ali še česa hujšega. Po tekmi se je celjsko igrišče spremenilo v bojišče, poligon za obmetavanje z baklami in pretepe, v prerivanje so se zapletli celo uslužbenci mariborskega kluba. Če je to res najboljše, kar lahko slovenski nogomet ponudi, imamo resno težavo.
Viole so nekaj dni kasneje na spletnih omrežjih razglasile zmago v navijaškem delu derbija, se pohvalile, da so barve svojega kluba zastopale častno. Častno? V subkulturi ultrasov so pravila in merila res drugačna, a čisto nič častnega ni v tem, da z ruvanjem in zažiganjem stolov ter ostalim izživljanjem na stadionu povzročiš za 35 tisoč evrov škode, s signalnimi raketami napadeš nasprotnike, si le kakšen milimeter oddaljen od tega, da bi resneje poškodoval koga na tribuni ali hišo ob stadionu, z detonacijami in baklami ne prizaneseš celo vratarju svoje ekipe, se na "bojišču" z brcami spraviš na navijača nasprotnega moštva, ko že leži na tleh … Morda so res povzročili več škode kot Green Dragons, ki so se, da ne bo pomote, pošteno potrudili, da za Mariborčani v razgrajaštvu ne bi zaostali, a še v hvalisanju znotraj subkulture bodo s takimi argumenti težko koga prepričali.
Organizatorju, Nogometni zvezi Slovenije, so dogodki, za mariborsko-ljubljanske derbije žal pričakovani, ušli izpod nadzora, za varnost 9000 gledalcev na drugem največjem slovenskem stadionu ni bilo poskrbljeno. Da bodo vse skupaj temeljito analizirali in opravili revizijo finala, so napovedali na Brdu pri Kranju. Kako bo institucija, skrita v idiličnem zavetju gorenjskih vršacev, ki skupnega jezika z navijači ne najde niti za tekme državne reprezentance, preprečila podobne ekscese, (še) ni znano, a nekaj je jasno. Njene kazni ne pomagajo. Zgolj v tej sezoni prve lige je disciplinski sodnik NZS Mariboru zaradi navijaških izgredov naložil 44.200 evrov globe, jeseni celo zaprl Ljudski vrt, blagajno Olimpije iz istega razloga prikrajšal za 32.350 evrov, norija pa se stopnjuje, izgredniki so vedno bolje opremljeni za razgrajanje in izogibanje pooblastilom policije. Visok račun za divjaške izpade na zadnjem dejanju pokala Slovenije še ni izstavljen, a vrhuška slovenske nogometne družine se ne bo mogla skriti pred dejstvom, da zgolj s siromašenjem klubskih blagajn ne bo zajezila vandalizma in nasilja na tekmah.
Pri tem jim ne pomaga potuha, le v redkih primerih prekinjena s kakim milim sporočilom za javnost, ki jo huliganom nudijo klubi. Občutka nedotakljivosti jim zveza nikakor ne more izbiti sama, a brez ukrepanja ne bo šlo. Nogomet brez navijačev res nima smisla, a s takimi obigriščnimi spremljevalci ga ima še manj. Kampanje za preprečevanje sovražnega govora, v katerih predvsem mlade z znanimi obrazi učijo štetja do enajst, niso dovolj. Na Brdu (in v Ljudskem vrtu) vedo, da niti štetje do 44.000 ne ustavi huliganov.
