(INTERVJU) Karierna svetovalka Sabina Zupan: Srednja šola in fakulteta ne definirata nujno poklica, ki ga opravljaš

"Potrudi se na nacionalnem preverjanju znanja, pri preizkusu nadarjenosti, pri ocenah … Ampak to ne pomeni, da ne spiš, ne ješ in da na koncu pristaneš na terapijah," svetuje mladostnikom, ki pridejo na karierno svetovanje, Sabina Zupan, karierna svetovalka iz Javnega zavoda Cene Štupar – Centra za izobraževanje Ljubljana. Vsak naj se za dosego želene šole ali študija potrudi po svojih sposobnostih, v mislih pa naj ima tudi to, da ima vedno več možnosti – to spoznanje te namreč lahko razbremeni. "Niti srednja šola niti fakulteta ne definirata natančno poklica, ki ga kasneje opravljaš," pravi sogovornica.

"Letos je noro, kot še ni bilo nobeno leto doslej," pravite. Svetovanja za to šolsko leto ste začeli že lani avgusta. Kdaj ste začeli običajno?

"Že nekaj let svetujem in vsako leto se je povpraševanje povečalo novembra, decembra, po praznikih in pospešeno pred vpisom. Letos pa prvič opažam trend, da se je zanimanje za svetovanje začelo že avgusta. Že v drugi polovici avgusta sem začela svetovati. Takrat je bilo namreč že jasno, da bodo letos vplivali na vpis v srednjo šolo tudi rezultati nacionalnega preverjanja znanja, in NPZ-ji so povzročili kar veliko dodatnega stresa tako pri starših kot tudi pri mladih."

Kaj pa jih najbolj skrbi, katera so vprašanja, povezana z NPZ-ji in vpisom?

"Najbolj jih skrbi, da letos prvič nimajo neke primerjave glede točk. V zadnjih letih je bilo za večino srednješolskih programov treba izpolnjevati pogoje, to so bile največkrat točke, in letos je prvič, da nimamo primerjave. To je generacija, ki bo imela rezultate NPZ-ja poleg zaključnih ocen pri obveznih predmetih pogoj za vpis. Zmedeni so, ker ne vedo, s čim naj svoje rezultate preverjajo. Druga skrb je pa, da mladi, ko se bodo vpisovali v srednjo šolo, še ne bodo imeli rezultatov nacionalnih preverjanj znanj, torej bodo težko vedeli, ali dosegajo točke za neko srednjo šolo oziroma za srednješolski program."

Kako jih pomirite in kaj jim rečete, kaj jim svetujete?

"Mladi, ki pridejo na svetovanje, pred tem najprej izpolnijo določene vprašalnike. Na podlagi teh ugotavljamo, katera so njihova močna področja, kje so najbolj izraženi njihovi poklicni interesi. Potem pa z njimi pregledamo vse možnosti, ki jih imajo. Najprej jim pojasnimo, kakšne so razlike med srednjim poklicnim in srednjim strokovnim izobraževanjem, tudi vse gimnazije niso enake, obstajajo splošne in strokovne … Najprej napravimo splošen pregled vseh možnosti, ker veliko mladih ne pozna razlike med poklicnim in strokovnim izobraževanjem in niti tega, da obstajajo možnosti poklicnega tehniškega izobraževanja. Potem pa se dotaknemo točk. Izračunamo zaključene ocene sedmega in osmega razreda, pregledamo, kako jim gre v devetem razredu. Postavimo meje, najslabšo in najboljšo možnost zaključka devetega razreda, nekje vmes so pa točke, ki jih bodo dosegli in bodo na koncu odločale.

NPZ-ji, ki bodo sledili konec marca, pa seveda v 40 odstotkih tudi dopolnjujejo skupne točke za vpis. Mladim dam približen občutek, kam bi se, če bi se točke računale samo iz zaključnih ocen, umestili. Če jim po starem sistemu manjka točka ali dve, je to nekaj drugega, kot če jim jih manjka na primer 20 ali pa 30. V takih primerih jim potem pokažem še druge možnosti, da vidijo, da ni samo ena šola, da ne obstaja samo ena pot do želene izobrazbe, ampak da so včasih poti za dosego cilja različne."

Imajo danes mladi realno predstavo o tem, kam se vpisujejo v srednje šole in na fakultete?

"V tej poplavi informacij bi pričakovali, da so bolje seznanjeni. Veliko je odvisno tudi od svetovalne službe v šolah. V nekaterih šolah mlade zelo dobro seznanijo, izpolnijo kakšne vprašalnike, pogledajo srednješolske programe, v drugih šolah pa malo manj. Tisti, ki niso že v šoli imeli te možnosti raziskovanja, ali pa tudi starši nimajo teh informacij - verjamem, da bi vsak starš otroka z veseljem podprl in mu pomagal, ampak nimajo vsi starši teh informacij -, so kar precej izgubljeni že pri osnovah, kot so kaj pomeni matura, kaj pomeni zaključni izpit, kaj pomeni poklicno izobraževanje, kaj je strokovno izobraževanje. Zato pri svetovanju začnemo pri tem. Zelo se mi zdi pomembno, da najprej poznajo vse svoje možnosti in izločijo tiste, ki jih ne zanimajo. Kot sem že omenila, so v tem šolskem letu na svetovanje prihajali že avgusta, vendar večinoma na pobudo staršev. Mladi še izpolnjujejo razne vprašalnike januarja, februarja, zdi se jim, da imajo še kar veliko časa za razmislek. Da bodo o tem razmislili na primer marca. To se jim ne zdi odločitev, o kateri je treba razmišljati prej in ne takrat, ko se je že treba vpisati. O tem je treba razmišljati res prej, raziskovati poklice, se zanimati, se pogovarjati, skratka, informacije je treba iskati na različnih koncih."

Pa odločitev za poklic dojemajo kot usodno?

"Nekateri to vzamejo kot precej usodno odločitev, v smislu, če bom izbral ali pa izbrala napačno šolo, potem gre cela pot narobe. Dekle želi postati kozmetična tehnica, zelo jo zanima make up - zdaj se dekleta zelo ukvarjajo tudi z nohti in bi bile rade manikerke ali kaj podobnega - in vidi samo eno pot. Smisel svetovanja je, da jim pokažemo še druge, alternativne možnosti. Če ne dosegaš dovolj točk za vpis v program kozmetični tehnik, je lahko pot, da opravljaš ta poklic, tudi drugačna, ne samo skozi ta program. Pokažemo jim še druge možnosti, sorodne programe, to, ali obstajajo nacionalne poklicne kvalifikacije, s katerimi lahko kasneje pridobiš potrebna znanja in certifikate, da lahko opravljaš ta poklic."

Bližajo se informativni dnevi. Je panika večja kot sicer?

"Pritiski in zanimanje za svetovanje so seveda zdaj še posebno veliki, ker mladi lahko obiščejo na primer v srednješolskem izobraževanju tri srednje šole. Treba je vedeti, katere tri. Nekateri so si že naredili  izbor, katere tri šole bi šli pogledat, medtem ko so drugi še malo izgubljeni in potem gredo obiskat šolo, ker gre sošolec ali sošolka tja. Različno so pripravljeni. Gotovo je pa zanimanja zdaj za svetovanje ogromno in tako bo do vpisa. Potem je še čas za prenos prijav v aprilu. Takrat jih spet zanima, kam pa zdaj, če se je izkazalo, da nekje ne bodo imeli dovolj točk. Seveda temu sledi še drugi krog. To je ciklus, ki traja kar celo šolsko leto."

Omenili ste, da so bili v tistem avgustovskem valu večinoma starši pobudniki svetovalnih pogovorov. Sicer dobite več vprašanj otrok ali staršev?

"Zelo različno. Za osnovnošolsko mladino se za svetovanje večinoma dogovorijo starši. Dijaki se pa sami, takrat je že čas, da sami začnejo prevzemati odgovornost. Pri mladoletnih še vedno potrebujemo soglasje staršev, tudi kakšen starš še pride zraven, ampak načeloma se potem dijaki sami prijavljajo za svetovanje, sami se zanimajo. Vseeno se vidi določena stopnja zrelosti in prevzemanja odgovornosti, kar je seveda prav."

V zadnjih letih smo sicer govorili o tem, da so starši vse dlje vključeni v izobraževanje svojih otrok, vse do fakultet. Se ta trend še nadaljuje ali ob teh opozorilih to upada in starši vseeno malo spustijo otroke iz rok?

"Največkrat je problem, kadar starši ne zaupajo odločitvam svojih otrok. V smislu, saj ne ve, kaj želi, saj ni dovolj raziskal/raziskala. Tudi pri samem svetovanju starši, ko so zraven, velikokrat rečejo 'vidva se kar pogovarjajta, jaz bom tukaj samo, da poslušam'. Ampak si ne morejo kaj, da ne dajo pripomb. Če so te pripombe ali kritike konstruktivne, jih poskušam vključiti. Drugače pa prosim starše, da naj ne govorijo stvari, kot so 'ne zmoreš', 'ne veš', 'ne znaš', 'v tem res nisi dober'. Mladi so že tako zelo nesamozavestni, opažam, da imajo veliko več psihičnih težav, težav v duševnem zdravju, da so v stiskah, da jih je veliko obiskuje terapije. To so značilnosti, ki jih je prinesel pokoronski čas. Na osnovi vprašalnikov tudi vidim, da so lahko starši težava pri odločanju. Na primer otrok se je že odločil, ampak se starši ne strinjajo. V takem primeru, če to iz vprašalnika že vidim, prosim, da starši počakajo. Najprej se pogovorim z mladostnikom. Vprašam ga, kako se starši strinjajo z njegovo izbiro, potem se pogovorim še s starši. Nekateri zelo težko spustijo otroke iz rok, ne dovolijo, da otrok odrašča in da potrebuje tudi to, da verjame v svoje odločitve, da stoji za svojimi odločitvami in si s tem pridobi izkušnje."

Kaj pa vendarle je naloga staršev, kakšna naj bo njihova vloga pri kariernem usmerjanju, svetovanju?

"Vloga staršev je, da otroke podpirajo, da z njimi raziskujejo, se pogovarjajo o poklicih, da jih povežejo tudi z ljudmi, ki opravljajo določen poklic, morda jim celo omogočijo kakšno izkušnjo na nekem delovnem mestu. Ni pa vloga staršev, da to naredijo namesto otrok. Tudi ko se raziskujejo poklici, ko se raziskujejo programi, ko se raziskujejo predmetniki, ko se kontaktirajo šole, naj to počnejo skupaj s svojimi otroki, ne pa namesto njih. Ta servilnost prinese, da lahko mladostnik reče 'saj si mi ti tako rekla, tako sem se odločil, zdaj vidiš, pa mi ni uspelo'. Prevzemanje odgovornosti, odraščanje, odcepljanje je zelo pomembna faza v mladostnikovem življenju. Prav je, da jim starši nudijo podporo, pomoč, nikakor pa naj ničesar ne naredijo namesto njih."

Vidite več psihičnih težav in to, da so otroci nesamozavestni. Kaj so še značilnosti te generacije, ki zdaj še stopa v nadaljevanje izobraževalnega procesa?

"Poleg že omenjenega, da je več psihičnih težav, da je veliko mladostnikov vključenih v terapije ali nanje čakajo pri psihoterapevtih in pedopsihiatrih, je njihova značilnost tudi ta, da želijo informacije in vse drugo dobiti zelo hitro. Navajeni so vsega zdaj, v tem času, z enim klikom. Ko z enim klikom pridobiš informacije, ko z enim klikom lahko nekaj kupiš … vse je na klik. Načeloma so precej nepotrpežljivi, ne zaupajo v proces, ne razumejo, da je za določene stvari potreben čas - oni bi vse takoj. Tudi zaslužek naj bi bil takoj, niso toliko pripravljeni vlagati in zaupati nekemu procesu."

In kaj lahko od njih pričakujemo kasneje, ko bodo šolanje zaključili in prešli na trg dela?

"To je generacija, ki je odraščala v drugačnih okoliščinah. Precej ji je normalno izobraževanje na daljavo, ki ga naša in starejša generacija zagotovo nista bili vajeni. Mladi zdaj pričakujejo tudi na delovnem mestu razumevanje za njihove interesne dejavnosti, hobije. Presenečena sem, koliko mladih obiskuje fitnes, veliko jih skrbi za telo. Tudi kasneje, ko se zaposlujejo, pričakujejo, da bo delodajalec razumel, da bi oni morda zjutraj šli najprej v fitnes in potem v službo, pa da bi imeli čas za kosilo, da bi imeli prilagodljiv delovnik, da bi jim delodajalec omogočal tudi delo na daljavo, delo od doma. Ko smo v sklopu nekega projekta raziskovali, kako si mladi predstavljajo, kakšno naj bi bilo delo pri delodajalcu, so si pa, kar je tudi zanimivo, želeli več vključenosti v odločanje, možnosti za izobraževanje. Zelo veliko dajo na znanje in to, da bi jim delodajalec nudil dobre delovne pogoje, ker se sicer niso toliko pripravljeni prilagajati delodajalcu. Če jim ni všeč, enostavno več ne pridejo."

Gibanje FIRE, hitro postati finančno neodvisen in se zgodaj upokojiti, je vse bolj popularno. Opažate tudi to?

"Denar je tema, ki mlade zelo zanima. Veliko mladih se ukvarja z raznimi aktivnostmi, tako imenovanim dropshippingom, kriptovalutami. Nekateri že celo zelo dobro zaslužijo, zato je včasih tudi ta želja po učenju oziroma izobraževanju nekoliko manjša. Ne vidijo toliko smisla v učenju, ker lahko zaslužijo na drugačne načine. Presenečena sem nad dokaj visokimi zaslužki, ki jih imajo mladi relativno zgodaj, a po drugi ne znajo ravnati z denarjem. Dobro zaslužijo z določenimi aktivnostmi, vendar ta denar tudi zelo hitro zapravijo, ker niso finančno pismeni, večina se ne spozna na investiranje, spretnosti ravnanja z denarjem še nima. Kakor hitro zaslužijo, tudi zelo hitro zapravijo."

Zimzeleno vprašanje je, kateri so poklici prihodnosti. Ali to zanima mlade?

"Ja, zanima jih, kateri so poklici prihodnosti, kaj se napoveduje. Predvsem lahko govorimo samo o nekih področjih, iz katerih bodo izhajali poklici prihodnosti. Sploh bolj ambiciozni mladostniki želijo že zdaj vedeti, za kakšen študij se bi odločili, da bi jim ta študij prinesel lepše življenje, večji zaslužek, ugled in podobno. Veliko se jih sedaj usmerja tudi v znanost. Odkar je Slovenija postala članica Evropske vesoljske agencije, je precej aktualen tudi študij s teh področij. Tudi v Sloveniji imamo zdaj nove študije, ki gredo v to smer, od vesoljske medicine, kibernetske varnosti, programiranja. Računalništvo še vedno ostaja zelo zanimivo, kakšna biotehnologija, biohacking in podobno. To so poklici, po katerih je povpraševanje."

To so torej popularni poklici, kot sta bila včasih medicina in pravo?

"To je pa zelo odvisno od mladih. Nekateri so ambiciozni. Na svetovanju sem že imela nekoga, ki je želel postati ustavni sodnik. Vprašala sem ga, ali ve, kakšen je postopek, da sploh postaneš ustavni sodnik, in je poznal cel postopek. To so tisti redki, ki imajo že zelo začrtano vizijo, kam želijo priti. Za študij medicine pa se prijavljajo iz različnih razlogov ali pa zanimanja. Pri nekaterih za študij medicine še vedno pretehta ugled poklica. Naziv doktor je pri nas še vseeno zelo spoštovan, poklici na področju prava prav tako. Že pri vprašalnikih o poklicnih interesih vidiš, kaj posamezniku veliko pomeni, ali je to res delo z ljudmi ali pa je mogoče bolj podjetniški interesni tip, ki mu je zelo pomembno, da ima tudi vodilne vloge, dober zaslužek, ugleden poklic."

Kaj pa je najpomembnejše, da imajo mladi v mislih, ko se odločajo, katero šolo, kateri študij naj izberejo?

"Pri odločanju morajo združiti srce in razum. Srce je tisto, ki te vodi, srce so želje. Kaj me zanima, kje se vidim, kaj me je pritegnilo? Po drugi strani pa vklopimo tudi razum. To so pa vpisni pogoji, preizkusi nadarjenosti in tudi zbiranje informacij, zanimanje in iskanje, če je treba, tudi alternativnih možnosti, da dosežeš zastavljeni cilj."