(REPORTAŽA) Med Jehovovimi pričami: Tok tok tok. Sestra, si pripravljena spoznati resnico?

Pokukati (in se celo vključiti) v skupnost Jehovovih prič je pravzaprav zelo enostavno. Na njihovi spletni strani najdeš obrazec, preko katerega jim sporočiš, da želiš izvedeti več o njihovi veri. Zaupaš jim svoje osebno ime in mesto bivališča.
V poštnem nabiralniku me je le nekaj dni po tem, ko sem na spletu izrazila zanimanje, čakalo na roke napisano pismo, v katerem je Ana, ena od pionirk – v Jehovovi skupnosti so to ljudje, ki razširjajo evangelij – zapisala, da se veseli sestanka. Sporočila je dan in uro srečanja ter me povabila kar v svojo domačo kuhinjo, kjer mi bo pojasnila več. In tako se je začel potop v skupnost, ki se je marsikdo raje izogne, češ da gre za sekto, celo nevaren kult. 
Kako to, da mi je v nabiralniku sporočilce pustila prav Ana, ženska v poznih štiridesetih? Ker so po večjih slovenskih krajih – tako tudi v Ljubljani – pripadniki Jehovovih prič razdeljeni med "občine". V praksi taka razdelitev pomeni, da vsaka občina (torej manjša skupina vernikov iz, denimo, Bežigrada) vero oznanjuje po točno določenih okrožjih in ulicah Ljubljane. "Da vero res oznanjujemo po celem območju enakovredno in da kateri kotiček slučajno ne izostane. V Ljubljani sicer trenutno biva okoli 380 pripadnikov Jehovovih prič, večina pa nas vero tudi aktivno širi med druge ljudi," med prvim srečanjem pove Ana, nato pa hitro izkoristi moje zanimanje in povpraša, kako to, da sem sploh začela razmišljati o spoznavanju skupnosti Jehovovih prič. Omenim, da je mojo pozornost pritegnil tudi televizijski nastop 22-letne Naomi Knavs, ki jo je družina zavrgla, ker se je zaljubila v fanta, ki ni Jehovova priča, s svojim početjem pa kršila pravila skupnosti. "Ste gledali to oddajo?" previdno povprašam. "Bi ti gledala oddajo, ki blati tvojo mamo? Verjetno ne, ker je vse življenje skrbela zate, te branila. Človeku, ki bi jo opravljal, bi rekla, naj se pobere. Isto mi naredimo glede takih oddaj," je Ana hitro končala debato. Vendar njene besede niso bile zadirčne ali jezne, pač pa vljudne, mile. A jasno je bilo, da sem stopila korak predaleč, vsaj glede na to, da smo se takrat srečali prvič. K temu vprašanju se bom še vrnila, sklenem. 

Enkrat Jehova, zmerom Jehova 

Najprej nekaj razjasnitev. Kdor zgolj obišče tako imenovan "tečaj Svetega pisma", četudi večkrat, ne postane kar avtomatsko Jehovova priča. Tečaji so brezplačni in niti približno obvezujoči, ob prvem sestanku - med kuhanjem zeliščnega čaja - pojasni Ana. "Mi se čutimo dolžne, da ljudem sporočimo 'resnico', kako pa jo bodo uporabili, pa je na njih. Ne rabijo postati Jehovove priče, mi se s tem ne obremenjujemo, jih ne silimo. Včasih se starši bojijo, da je to kak kult, da jim bomo speljali otroke ali vzeli denar," še opozori. Čeprav se ne zaveda, pa že nekaj minut po tem, ko se je poskusila oddaljiti vprašanja o Naomi Knavs in njenem izobčenju iz skupnosti, pogovor nadaljuje z besedami: "Bog je ustanovitelj družine, za Boga je poroka sveta in tudi otroci so sveti. Tudi če smo drugačnih verskih prepričanj, to ne sme biti pregrada. Zato tudi starši ne bi  smeli nasprotovati temu, da želi njihov otrok spoznati skupnost Jehovovih prič," odločno pove.  
Na prvem sestanku je za kuhinjsko mizo v stanovanju Ane in njenega moža z nama sedela tudi Milica, gospa srednjih let in Jehovova priča. Tudi ona je aktivna oznanjevalka vere, z Ano pa to včasih počneta tudi v dvoje. Milica si je družino ustvarila z moškim, ki je pravoslavec in ne pripadnik Jehovovih prič. Tudi ona se v skupnost ni "rodila", z vero je začela živeti šele v odraslosti. "Jaz možu pustim, da dela po svoje, jaz mu ne govorim vsak dan o tem, ne silim ga, da se bi moral priključiti. Imam tudi tri otroke, ki so mi rekli: mama, hvala za vzgojo, ampak mi ne bomo izbrali tega načina življenja. In so šli po svoje. Niso Jehovove priče, ne silim jih v to, in dobro funkcioniramo," pojasni in nadaljuje, da se bom lahko o obstoju tovrstnih "razdeljenih" družin prepričala, ko bom obiskala shod - zborovanje Jehovovih prič v Ljubljani, ki poteka vsako nedeljo (v klasični krščanski tradiciji bi takemu srečanju sicer rekli kar "maša"). 
Človekovo življenje je seveda zelo drugačno, če se že rodi v družino, ki je globoko verna. Ana je bila rojena v družino Jehovovih prič, enako tudi Naomi. Njuni izhodišče sta torej primerljivi, vseeno pa sta ženski ubrali zelo drugačni življenjski poti.
Medtem ko Ana danes oznanjuje vero, je Naomi skupnost zapustila oziroma je bila iz nje izključena. Naomi je študentka farmacije, prihaja iz Kočevja, od trenutka, ko je zapustila skupnost, pa bodo maja minila štiri leta. Zgodilo pa se je na dan maturantske parade, nekaj dni pred tem, ko so dijaki slovenskih gimnazij začeli s pisanjem zaključne mature. "Na maturantski četvorki je mama špionirala za mano in opazila, da sem poljubila svojega fanta Matevža. Pred vsemi mojimi sošolci je naredila sceno in kričala. 'Naj te bo sram, le kaj si zdaj misli Jehova,' se je drla. Potem sem domov šla še samo po svoje cunje in to je bilo to," se spominja dneva, ko se je vse spremenilo. Vedela je, da se mora "pokesati" ali pa bo izobčena iz skupnosti. Tega ni bila pripravljena storiti, posledično pa v domači hiši zanjo več ni bilo mesta. Poiskala si je študentsko delo, saj je nenadoma ostala brez finančnega zaledja, nekaj mesecev je živela pri prijateljicah, potem pa pri svojem fantu Matevžu, kjer je sprva niso obiskali starši, pač pa "starešine" Jehovovih prič. Starešine so tisti predani verniki, ki imajo na shodih predavanja, govore, "sveže" vernike pripravljajo na krst, skrbijo pa tudi za red, kar pomeni, da vernike disciplinirajo, če si to "zaslužijo". "Starešine pridejo k tebi s Svetim pismom in ti preberejo stavek, ki se aplicira na tvojo situacijo," pove Naomi. Čeprav je bilo njenemu očetu po Naomijinem izobčenju to prepovedano, jo je včasih vseeno poklical in povprašal, kako se drži. Mama tega ni storila. "Mojega očeta so zaradi stika z mano na domu obiskale starešine, temu pravimo 'pastirski obisk'. Spomnili so ga, da se ne sme družiti s tistimi, ki so se odvrnili od boga. 'Glej brat, ali ne misliš, da si naredil narobe, ker si jo poklical? so ga spraševali," pripoveduje. 

Smem ponuditi revijo, letak in odrešenje? 

Ana in njen mož Drago sta se v Slovenijo sicer preselila iz Italije, ker je oznanjevalcev tam bojda dovolj, pri nas pa jih primanjkuje. Pravita, da jima vera koristi, saj se z njo lažje spopadata z vsakdanjimi težavami. A kljub temu je trkanje Jehovovih prič na domača vrata marsikomu odveč, zdi se celo kanček vsiljivo. Milica pravi, da je tak način širjenja vere obvezen, saj je treba ljudem - na tržnici vseh verstev - predstaviti, kaj je "ponujeno". Jehovove priče na ulicah zato pogosto vidimo z vozički, na katerih prevažajo svoje revije in prospekte, mimoidočim pa jih delijo brezplačno. Ana poudarja, da potencialne vernike - predvsem za čas prvega novembra - uspešno lovijo tudi po pokopališčih. "Tam je velika masa ljudi iz vseh koncev Slovenije in izkoristimo to priložnost," še pojasni in doda, da so na pokopališču ljudje drugače razpoloženi, kot denimo na železniški postaji. "Na pokopališču so bolj čustveno pripravljeni," pove. Čeprav bi na prvi pogled morda rekli, da se za vero in vprašanja posmrtnega življenja bolj zanimajo starejši ljudje - ker jim je smrt enostavno časovno bližje - ima Ana drugačne izkušnje. "Mladi zelo razmišljajo o tem, tudi veliko bolj odprti so za učenje in spremembe."

Verovanje kot koncentrični krogi 

Naomijina mama je v štirih letih, odkar je dekle zapustilo skupnost, z njo spregovorila samo trikrat. Prvič je to storila takrat, ko je zaradi hudega stresa (zaradi izobčenja) Naomi padla letnik na fakulteti. "Bilo mi je res hudo, ker sem bila sicer v srednji šoli odličnjakinja. Poklicala me je septembra – po letu in pol, odkar sva se nazadnje slišali – in rekla, da 'očitno nisem za faks'," se spominja. Drugič jo je poklicala, ko je prestala operacijo jajčnika, tretjič pa junija lani, ko je oče Naomi za tri tisoč evrov želel prodati svoj stari avto. "Drla se je, da bodo vsi izključeni zaradi mene, da starešine vedo, da bom jaz kupila njihov avto," pove. Tudi takrat so starešine izvedle pastirski obisk, pregledali telefon Naomijinega očeta in ugotovili, da sta v stiku. "Takrat mi je pa počilo. Mislim, a jaz ne smem niti kupiti avta od njega? Blokirala sem vse stike. Obe sestri ter očeta in mamo," pove. 

Hitler je grdo delal s homoseksualci, oni pa grdo delajo z nami 

Znotraj vsake vere se oblikujejo tudi določene "drže" do družbenih manjšin, kot so recimo homoseksualci. "Mi jih ne sovražimo, pa da boš vedela, trenutno tudi preučujemo Sveto pismo z dvema homoseksualcema," se hitro pohvali Ana. Vendar pa je Ana prepričana, da bosta njena učenca, ko spoznata 'resnico', spremenila svoje življenje. "Nekoč smo nauk preučevali tudi s fantom, ki se je v preteklosti zaljubil v svojega sodelavca. Slednji ga je zavrnil, on pa zaradi tega poskušal narediti samomor. Potem smo po nekaj poglobljenih pogovorih skupaj ugotovili, da tega fanta moški privlačijo, ker je imel slab odnos s svojima očetom in dedkom, v svojem življenju zato ni imel neke stabilne moške figure," pojasni Drago, Ana pa nadaljuje, da istospolno usmerjeni ljudje v svetu ne morejo najti prave ljubezni, ker to ni v skladu s človekovo naravo, po mnenju Jehovovih prič ženska namreč dopolnjuje moškega. "Treba je pač razčistiti pri sebi in se žrtvovati," pove in "odvajanje" od homoseksualnosti nadaljuje z zelo nenavadno primerjavo. "Jaz sem začela zdaj jemati ena zdravila, zaradi katerih se mesec dni ne smem dotakniti mleka in glutena, ki ju imam rada. In to zame je žrtev, a če hočem imeti zdrav želodec moram to narediti." Obenem sta zakonca mnenja, da je v družbi vse preveč normaliziranja homoseksualnosti. "Hitler je sicer grdo delal s homoseksualci, oni pa zdaj grdo delajo z nami, ker nam svojo spolnost vsiljujejo na vsakem koraku," še prida Ana. 

Iskrena prijaznost ali hinavščina?

Sledila je nedelja, ko sem se skupaj z Ano in Dragom odpravila na shod Jehovovih prič. Srečanja potekajo v novogradnji za ljubljansko obvoznico, stavbo je skupnost postavila za te namene. Ob prihodu je sledilo veliko rokovanja, prijaznih besed, izrazov dobrodošlice in vprašanj, kaj me je prignalo 'do resnice' in kje sta me zakonca 'staknila' "Vsi smo prijatelji," mi je prišepnila Ana, a temu je bilo v sobi z več kot petdesetimi ljudmi skoraj težko verjeti, saj v kratkem času pred začetkom obreda vseh prisotnih nismo uspeli niti pogledati v oči. "Zaželeno je ... pravzaprav je obvezno, da se družiš z ljudmi iz svoje občine, ni važno ali so mladi ali starejši," se svojega odraščanja v skupnosti ob tej misli spominja Naomi. "Mi smo imeli v kočevski skupnosti še dva fanta, ki sta bila stara isto kot jaz. In to je bila moja družba, krasno, ne? En je bil ful čuden, drugi pa od starešine sin," pove. "Za sina starešine so mi nonstop govorili, 'glej, ta je zate, ta bo tvoj mož'. Niso me sicer silili, da bi se morala z njim poročiti, so pa bili prisotni stalni namigi v stilu: 'glej Naomi, a ni krasen ta fant, ziher bo postal starešina, takega si moraš želeti, da bo vodil tvojo družino," povzema besede svoje mame.
Vendar pa ne moremo mimo ene lastnosti, ki je - si upamo trditi - skupna vsem Jehovovim pričam, s katerimi se srečujemo. V interakciji s tujci in tudi med seboj so vsi skrajno prijazni in potrpežljivi. A Naomi na to prijaznost gleda iz drugega zornega kota. "Mene ta narejena prijaznost spominja na grozljivko. In neprestano nazivanje s 'sestra' in 'brat', ki jih spremljajo prikrite grožnje. Meni je to psihopatsko," pove in doda, da je kot otrok v skupnosti opažala tudi zahrbtnost, ki je sicer povsem človeška, a v skupnosti prič še posebej dobro prikrita. "'O, sestra, kako si pa ti lepa danes,' je moja mama komentirala videz ene od prič na shodu. Potem pa smo prišli domov in je začela obirati, češ, da je imela taista ženska tako kratko krilo, da bi moralo biti njenega moža sram, da ima takšno ženo."
"Oni pa se imajo za prave prijatelje, a prijatelj je tisti, ki ti takrat, ko vse zaserješ, pripravljen stati ob strani," meni Naomi in dodaja, da je po tem, ko je bila iz skupnosti izobčena, od vseh "prijateljev" dobila sporočila, da "jim je žal, da je izključena, da jim gre na jok, a morajo z njo prekiniti vse stike."
Na zborovanju so Jehovove priče najprej zapele nekaj pesmi, molili so (molitve so improvizirane, navezujejo se na kontekst), sledil je govor starešine, temu pa analiza članka iz njihove revije Stražni stolp. Tisto nedeljo so pozornost namenili članku, ki je obravnaval tematiko "jarmov" in "verig", v katere Jezus vpne svoje učence, da jim pomaga hoditi po pravi poti. Jarmi so bojda obvezni, z njimi je življenje lažje. 

Ali lahko starševski jarem zareže v otrokovo meso? 

"Jarmom", v kakršne Jezus vpenja svoje učencev, je podoben tudi vpliv, ki ga imajo starši na svoje otroke. "Kako boš otroka vzgajal je osebna izbira, ti mu pač predaš tiste moralne vrednote, za katere misliš, da so najboljše. Kaj pa bo otrok delal, ko bo odrasel, pa je njegova izbira," meni Ana, ki pravi, da je bila sama "trdo vzgojena", njen oče je rekel, da bo, dokler živi pod njegovo streho, plesala na njegovo vižo. "Da bi hodila v minici, da bi prihajala domov v poznih nočnih urah … ni bilo diskusije. Do polnoči sem morala biti doma, meni se je to zdelo razumno. Ampak ne zato, ker smo bili Jehovove priče, ampak ker je tako prav," pripoveduje.
Profesor Aleš Črnič potrjuje, da je vzgoja - seveda tudi v skladu z verskimi vrednotami - pravica vsakega starša. "Jaz kot oče imam pravico, mnogi bi pa rekli, da tudi dolžnost, vzgajati otroke v skladu s tistim etičnim in svetovnim nazorom v katerega sem trdno prepričan. Potem pa se pojavljajo vprašanja, kje se ta moja pravica konča. Do kdaj je za otroka in družbo konstruktivno, da vztrajam pri svojem in otroke prisilim, da počnejo nekaj, česar nočejo – da, tudi občasna prisila je del socializacije -, vprašanje je tudi, na kakšne načine lahko to prisilo izvedemo," nadaljuje.
Pri določenih skupnostih, ki svoja življenja živijo močno drugače kot večina družbe, so take zagate še očitnejše. "Nauk Jehovovih prič izhaja iz teoloških in doktrinarnih pogledov, ki zunanji svet razumejo kot zelo problematičen, grešen. Oni pričakujejo zelo skorajšnji konec sveta, ponovni Jezusov prihod in odrešitev. V tem smislu se je treba intenzivno pripravljati na  življenje v večnosti, iz tega seveda izhaja njihovo zelo jasno razmejevanje med skupnostjo in zunanjim svetom," še pravi in pojasnjuje, da v skladu s tem Jehovove priče svojim otrokom intenzivno omejujejo stike s širšo skupnostjo. "In seveda si lahko predstavljamo, da je to za otroke in še posebej za najstnike zelo zapleteno, težko. Sploh zato, ker so tradicionalna pravila Jehovovih prič zelo daleč od našega globaliziranega sveta, ki mu dominira pop kultura in tehnološke napravice."
A tudi skupnost Jehovovih prič se je na svet tehnologije - s svojo dobro opremljeno spletno stranjo - že dodobra prilagodila. Tam lahko najdemo publikacije, risanke in celo filme, ki sledijo božjemu nauku in so zatorej primerni za gledanje. "Tragičen film gre nekako takole: glavni junak zapusti 'resnico' in skupnost. Potem v filmu prikažejo, kako je njegovo življenje za en drek, kako mu gre vse narobe in je žalosten, njegova družina pa ostaja zvesta Jehovu. Potem se on pokesa in nastopi srečen konec," opisuje Naomi. A zanjo tak zaključek ne pride v poštev, pravi. Po tem, ko jo je ožja družina izolirala, so z njo v stik stopili nekateri člani širše družine, recimo ena od njenih tet, ki je prej ni poznala, saj ni Jehovova priča. "Ne moreš si misliti, kako vesela sem, da imam spet nekoga, pri katerem se lahko oglasim za praznike."