Konec junija je Evropski svet prižgal zeleno luč Ukrajini za status kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Podobno je storil za Moldavijo, ni pa nadgradil statusa Severne Makedonije in Albanije ter naredil napredka v približevanju uniji za druge države nekdanje Jugoslavije. Boljšim poznavalcem je to bila še ena potrditev teze, da širitve EU verjetno ne bo pred njeno institucionalno reformo. Ne zaradi povečanega števila članic in s tem še zapletenejšega iskanja soglasja pri vseh zadevah, ki se v uniji sprejemajo s konsenzom, pač pa predvsem zaradi notranjih težav EU, nesoglasij med obstoječimi članicami, razglašenosti glede ciljev delovanja in ne nazadnje vpliva tujih velikih sil, ki v pomembni meri vplivajo na obnašanje sedanjih držav članic. Podelitev statusa Ukrajini in Moldaviji je bila pomembna simbolna gesta v luči ruske vojaške agresije, ni pa bila znak pripravljenosti sedanje EU na nove širitve.
EU je danes na večji preizkušnji kot kadarkoli doslej. Pandemija covida-19 je radikalno spremenila naša življenja in jih verjetno zaznamovala še za prihajajoča desetletja. Pokazala je na ranljivost naših družb, pogosto nesposobnost razumevanja skupinskega in skupnostnega v luči naših individualizmov. Razgalila je (ne)solidarnost znotraj EU, še bolj pa med državami globalnega Severa in globalnega Juga. Bogate države so prednostno poskrbele za lastno proizvodnjo in dobave cepiv ter drugega medicinskega materiala, medtem ko so revne države svetovnega Juga lahko samo čakale in upale na razdeljevalne sheme in dobrodelnost uradne razvojne pomoči in človekoljubnih organizacij. Ko se je že zdelo, da smo zdravstveno krizo zadovoljivo obvladali, je prišla vojna v Ukrajini z globalnimi gospodarskimi in varnostnimi posledicami.
Desetletje in pol po zadnji gospodarski krizi 2008-2013 je Evropejcem jasno, da so njihove vlade z neoliberalnimi prijemi, s katerimi so reševale banke in podjetja, delale predvsem v dobro kapitala in manj državljanov.
Vojna v Ukrajini se dogaja na pragu EU, na njeni zunanji meji. Ni samo fizična agresija zoper suvereno državo, temveč napad na temeljne evropske vrednote: demokracijo, svobodo, mir, človekove pravice, zakonitost. Kot povojni mirovni projekt je EU nastala iz prepričanja, da je po dveh svetovnih vojnah in eni veliki gospodarski krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja napočil čas, ko smo se Evropejci naučili, da iz vojskovanja med sabo nihče nima koristi, vsi pa imamo trpljenje in žalost. Ni zanemarljivo dejstvo, da so po drugi svetovni vojni pospešeno razpadali čezmorski kolonialni imperiji Velike Britanije, Francije, Španije, Portugalske, Nizozemske, Belgije in Italije, že po prvi svetovni vojni pa tudi Nemčije, kar je vodilo v zmanjšanje dotoka surovin in delovne sile iz kolonij, predvsem pa v krčenje obsega trgov, za katere so takrat v kolonialnih metropolah proizvajali. Predhodne institucionalne oblike EU so torej bile način, kako trgov ne skrčiti zgolj na domačega, ampak s pomočjo gospodarskih skupnosti, carinske unije itn. imeti dostope do trgov vseh držav članic.
Poleg "domačih" izzivov je EU soočena z mnogoterimi globalnimi izzivi. Ker seveda ni izoliran otok medpovezanega sveta, ampak njegov integralni del, so ti izzivi ravno tako njeni. Glede na svojo stopnjo razvitosti in preteklo zgodovinsko vlogo ima do njih celo večjo odgovornost od tiste primerne svoji relativni velikosti. Ljudje s svojim obnašanjem povzročamo nepovratne okoljske spremembe. Dosegli smo količine izpustov CO2, ki jih v devetdesetih letih 20. stoletja niti v najbolj črnih scenarijih nismo predvidevali. Danes v okolje izpustimo okoli 40 milijard ton CO2 na leto. Če do leta 2050 ne bomo dosegli podnebne nevtralnosti (torej neto gledano nobenega izpusta CO2), bo življenje na tem planetu zaradi naraščajočih temperatur postalo izjemno zahtevno. Soočamo se z demografsko eksplozijo in posledično pomanjkanjem virov za normalno življenje. Leta 2023 nas bo osem milijard. Če je človeštvo doseglo prvo milijardo prebivalcev leta 1804 in je še za eno milijardo potrebovalo 123 let, potem se od osemdesetih naprej povečanje za eno milijardo zgodi povprečno vsakih dvanajst let. Povečuje se svetovna neenakost, Ginijev koeficient za svet kot celoto raste, kar pomeni, da se dohodkovna neenakost povečuje. Ob vsaki večji epidemiji, kot so bile npr. H1N1 (2009), ebola (2014) in zika (2016), se je dohodkovna neenakost povečala za 1,5 odstotne točke. Priča smo vedno večji invazivnosti informacijskih tehnologij v našo zasebnost, reguliranje umetne inteligence ob digitalni preobrazbi bo ogromen izziv za našo prihodnost.
Procesi deglobalizacije so prinesli negotovosti v utečene modele mednarodnega poslovanja evropskih podjetij. Pandemija covida-19 je globalne dobavne verige naredila za manj zanesljive. Deglobalizacijskim procesom smo bili priča že pred pandemijo, ki jih je samo še pospešila. Globalizacija gospodarskih tokov za zdaj ni ogrožena - tako kot vedno doslej, se bo globalno gospodarsko poslovanje pobralo tudi po tej krizi. Svet je gospodarsko preveč prepleten in medsebojno odvisen, da bi se zapiral v avtarkične nacionalne države. A to seveda ne pomeni, da se ne bo v svetovni trgovini nič spremenilo. Za Evropsko unijo velja, da brez spreminjanja in prilagajanja ne bo napredovala, prej bo stagnirala in na svetovnem geostrateškem zemljevidu postajala vedno manj pomembna. Tekmeci v Aziji in Afriki, pa tudi v Združenih državah Amerike, napredujejo hitreje. Center svetovnega gospodarstva že dolgo ni več v Evropi. Po vsem svetu se krepijo regionalni trgovinski bloki, podobni evropskemu (RCEP, CPTPP, ACFTA, NAFTA, MERCOSUR). Populacijsko Evropa nazaduje, kar je naš največji dolgoročni gospodarski razvojni problem. Daleč so časi, ko je vsaka naslednja generacija Evropejcev živela boljše od prejšnje. Desetletje in pol po zadnji gospodarski krizi 2008-2013 je Evropejcem jasno, da so njihove vlade z neoliberalnimi prijemi, s katerimi so reševale banke in podjetja, delale predvsem v dobro kapitala in manj državljanov. To je načelo zaupanje v politiko in politike, ošibilo občutek skupnosti, medsebojne solidarnosti in naluknjalo varnostne mreže socialnega tveganja, vzpostavljene z evropskimi modeli države blaginje.
Z brexitom se je Evropska unija prvič skrčila. Populistom in psevdosuverenistom je uspelo zaigrati na strune samostojnosti in ponovnega prevzema nadzora in s tem prepričati britanske državljane, da je za Združeno kraljestvo (ZK) najboljša samostojna prihodnost. S prenehanjem članstva v EU je ZK izstopilo iz 759 različnih sporazumov, ki jih je (tudi v njihovem imenu) EU sklenila s 168 državami. Od tega je 259 trgovinskih, 69 ribiških, 65 prometnih, 49 carinskih in 45 jedrskih. Vse te sporazume bo (ali jih je že) ZK moralo ponovno izpogajati, če želi ohraniti koristi, ki izhajajo iz njih.
Ravno na primeru urejanja odnosov med EU in ZK v postbrexitskem obdobju se kaže skrb vzbujajoč način, s katerim bi se lahko urejali odnosi med državami v prihodnosti. Zaradi notranjepolitičnih iger London ni pripravljen izvajati Severnoirskega protokola, ki ga je ZK sklenilo z EU z namenom ohranitve enotnega trga EU na Severnem Irskem ter miru in nemotenega življenja ljudi na irskem otoku. Ta protokol je del izstopnega sporazuma ZK in EU o ureditvi razveze, saj ima Severna Irska kopensko mejo z EU. Od Velikonočnega sporazuma iz 1998. leta, s katerim sta se vladi ZK in Republike Irske, ob veliki pomoči ZDA, dogovorili o miru na Severnem Irskem, namreč velja, da na irskem otoku ni mejnih kontrol, ljudje in blago mejo prehajajo prosto. Protokol za obe strani pomeni mednarodnopravno obveznost, ki jo je treba spoštovati. Če kaj, potem je osnovno načelo mednarodnega prava latinski rek pacta sunt servanda, torej dogovore je treba spoštovati. Enostransko poigravanje z vprašanjem veljavnosti protokola zaradi domačih populističnih politik vlade zdaj že odstopljenega premiera Johnsona je v odnosih med državami nesprejemljivo. Kaže na širši problem slabljenja pomembnosti danih mednarodnopravnih zavez, torej na pravilih utemeljenega mednarodnega reda.
Vztrajanje pri mednarodnem redu, temelječem na pravilih, je za EU nujno. Izvajati ga je treba dosledno. Odkar je bilo po prvi svetovni svetovni vojni ustanovljeno Društvo narodov, še bolj pa po drugi svetovni vojni z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov, se je svet kljub (ideološkim) razlikam trudil uveljavljati svetovni red, ki bi temeljil na medsebojnih dogovorih in ne na (pre)moči posamezne države. Prave uveljavitve na pravilih temelječega svetovnega reda ni bilo vse do padca berlinskega zidu, ko je propadla politika urejanja sveta s strani velesil in so Združene države, združujoča se Evropa, pa tudi Rusija in Kitajska, vzpostavile na pravilih temelječ sistem kolektivne varnosti, odprtih trgov, spoštovanja demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. To je dalo zalet globalizaciji gospodarskih tokov in prineslo še nikoli viden dvig iz revščine stotin milijonov ljudi po vsem svetu.
Ko se je že zdelo, da smo zdravstveno krizo zadovoljivo obvladali, je prišla vojna v Ukrajini z globalnimi gospodarskimi in varnostnimi posledicami.
Ruska invazija v Ukrajini je potrdila nekaj, kar je že dolgo bilo očitno: da se soočamo z velikim tveganjem, da se na pravilih temelječa mednarodna ureditev sveta sesuje v prah. Kar nekaj je avtokratskih režimov po svetu, ki sistema ne razumejo za svojega in bi raje videli, da bi bil odpravljen in bi svetovni sistem spet temeljil na moči posamezne države. Pri tem svoj del odgovornosti za nastalo situacijo nosi tudi Zahod, saj je sistem dojemal kot samoumevnega, dopuščal, da so luknje v trgovinskih pravilih vodile v merkantilistične prakse, da je neobvladovana globalizacija povzročala ogromno socialne škode in vodila v vzpon nacionalističnih populizmov.
Ob soočenju s temi vprašanji človeštvo potrebuje izkušnje, znanje in modrost EU. Če bo EU želela delovati v dobro vseh na globalnem področju, mora najprej usposobiti samo sebe za premagovanje teh in drugih, bolj specifično njenih izzivov, ki so se nakopičili v zadnjih letih. Zdaj ni čas za egoizme. Ni čas za nepremišljene enostranske suverenistične poteze. Ni čas za nacionalistične sebične populiste, ki ne razumejo moči transnacionalne skupnosti in koristi, ki jih prinaša vsem. Čas je za nadgradnjo delovanja EU in njeno novo, okrepljeno globalno vlogo.
