Pomanjkanje denarja je spremljala danes že pregovorna mariborska neenotnost. Takrat o lokaciji postavitve. Od leta 1961 je bilo razpisanih več natečajev, projekti so dobivali nagrade, vendar končne realizacije ni bilo. Zadeve so se začele premikati šele leta 1974, ko je občinska skupščina izbrala Tihčev idejni osnutek, ki je nastal v sodelovanju z mestnim arhitektom Brankom Kocmutom. Največji javni bronasti spomenik v takratni Jugoslaviji je bil odkrit 27. novembra 1975 ob proslavi dneva republike.
Spomenik kot življenjsko delo
V Mariboru rojeni Slavko Tihec (1928–1993) je prišel v stik s kiparstvom že na gimnaziji. Diplomiral je na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, tam kasneje tudi predaval, svoji umetnosti pa je ostal zavezan vse življenje. Leta 1959 je ob pomoči arhitekta Branka Kocmuta naredil svojo prvo javno plastiko – spomenik Pohorskemu bataljonu na Osankarici. V glavni tok sodobnega kiparstva pa je Tihec vstopil na prehodu v 60. leta s kovinskimi listnatimi oblikami (semaforji). Kasneje je napravil še dva pomembna izrazna premika s kinetičnimi objekti (akvamobili) in vezanimi jedri (kontejnerji). Iz zadnjih izhaja tudi mariborski spomenik NOB. Gre za enega redkih javnih spomenikov na območju Slovenije, ki je zrasel iz kontinuitete umetnikovega ustvarjanja. Vanj je avtor zajel rešitve, ki jih je raziskoval že v svojem zgodnjem opusu. Sam je mariborski spomenik dojemal kot svoje življenjsko delo. Pravijo, da je človek intimno sprejet v družbo šele takrat, ko dobi vzdevek. Toliko bolj mora ta rek veljati za spomenik, ki so mu prebivalci mesta po protagonistu ameriške detektivske serije, gologlavem detektivu Kojaku, nadeli vzdevek Kodžak.
Jara kača od leta 1961
Zgodba o postavitvi mariborskega spomenika NOB se je vlekla kot jara kača. Že leta 1961 je spomeniška komisija pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor odobrila Tihčev osnutek za spomenik, ki ga je kipar načrtoval skupaj z arhitektom Jaroslavom Černigojem. To se ni zgodilo, pomladi leta 1966 pa je Sklad za postavitev spomenika razpisal republiški natečaj. Izmed 21 umetnikov je žirija podelila prvo nagrado Tihcu. Tudi ta osnutek ni bil realiziran. Leta 1971 je Skupščina občine Maribor ustanovila komisijo, ki se je najverjetneje poskušala izogniti Tihcu in njegovim rešitvam, saj je k sodelovanju povabila kiparja Borisa Kalina in Stojana Batiča. Zaradi burnih odzivov strokovne javnosti so se septembra 1973 morali odločiti za interni razpis.
Konec oktobra so poslali vabila Dragu Tršarju, Slavku Tihcu, Stojanu Batiču, Zdenku Kalinu in Borisu Kalinu. Vabilo sta sprejela le Tihec in Tršar, s katerima je občina januarja 1974 vendarle sklenila pogodbo. Ta ni zapovedovala umetniške izvedbe spomenika, pač pa je izražala le zahtevo, da naj bo »komunikativno sporočilo in izpoved o delavskem boju, narodnoosvobodilnem gibanju, revoluciji, trpljenju in zmagi Maribora ter severovzhodne Slovenije« razumljivo takratnim in bodočim rodovom. Konec oktobra sta žirija in Odbor za postavitev spomenika izbrala Tihčev projekt. Za tem so se dela začela izvajati po hitrem postopku, saj so spomenik nameravali odkriti v manj kot letu dni.
Sedem lokacij
Do leta 1975 je bilo v igri že sedem lokacij: na Piramidi, ob Dravi, ob magistrali pri Spomeniku talcev, na Trgu svobode, na ploščadi pred Hotelom Slavija, na osi Trg svobode–Maistrov trg in v parku ob Ulici Moše Pijada. Aprila so člani žirije skupaj s kiparjem in arhitektom odločali o končni lokaciji tudi s pomočjo makete, ki so jo izdelali delavci mariborske gledališke delavnice. Izbrali so južni del Trga svobode.
Kaplja, ki se odbije od tal, in arizonski kanjoni
Oblika gmote, ki zraste iz nizkega podstavka in se na vrhu polkrožno zaključi, naj bi ponazarjala padajočo kapljo v trenutku, ko se odbije od tal. Vlasta Zorko nam pojasni, da je oblika kaplje metafora za narod, ki se je zoperstavil okupatorju in se »dvignil od tal«. Čeprav je spomenik zelo abstrahiran, pa o popolni abstrakciji ne moremo govoriti, ker delo nosi tudi figuralno pripoved. Med konveksno-konkavno usločene bronaste trakove je namreč ujetih deset rastrskih polj s kolažem fotografij nosilcev narodnoosvobodilnega gibanja v mestu in na Štajerskem, narodnih herojev, borcev, talcev, internirancev, ilegalcev in drugih. Med množico dvestotih obrazov prepoznamo Josipa Broza - Tita, Franca Rozmana - Staneta, Slavo Klavoro, Alfonza Šarha ... Gre za fotografije iz arhiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki pa so bile umetniku že vnaprej določene. Po pričevanju akademske kiparke Vlaste Zorko je kiparju najtežji del zasnove spomenika predstavljala sestava kolaža fotografij, saj so bile te različnih formatov, tudi polja njihove namestitve niso zamejena z ravnimi linijami, pač pa z usločenimi.
Odkritje spomenika
Proslave, s katero so zaznamovali 30. obletnico osvoboditve, se je udeležilo več tisoč ljudi. Zbrali so se na treh lokacijah v mestu, od koder so nato v sprevodih krenili proti Trgu svobode. »Odkritje spomenika je bila dobesedno zmaga svetlobe nad temo, tako kot da bi šlo za simbolično podobo zmage našega narodnoosvobodilnega boja nad temo fašizma. Po besedah ob odkritju Sergeja Kraigherja je Trg svobode utonil v temo. Takrat pa je z vedno močnejšo in močnejšo podobo pričela rasti med zbrano množico podoba spomenika, kot ga je ustvaril Slavko Tihec. Kot v dnevni svetlobi je dokončno zaživel v soju vanj uperjenih luči in bakel, ki so jih nosili mladi Mariborčani. Spomenik je tako postal del našega mesta, last vseh nas in rodov, ki bodo prišli za nami,« je v Večeru zapisal Janez Švajncer. K barvitosti so prispevale vrste dvestotih praporjev družbenopolitičnih in specializiranih organizacij ter društev, zbranih za slavnostno tribuno.
Vzdrževanje spomenika in vizije o njegovi premestitvi
Leta 1976 je ZVKDS s pooblastilom prevzel vzdrževanje spomenika. Ko je komisija opravila prevzem, so bile tako v materialu kot v izvedbi odkrite napake, pri čemer je krivda padla na livarja Božidarja Hočevarja. Njegova neodzivnost in odlašanje z delom sta pripeljala do preteka garancijskega roka. Spomenik je bil prvič obnovljen leta 1991, leta 2010 pa so odpravili tudi pomanjkljivosti prejšnje sanacije. Odstranili so notranjo konstrukcijo, tako da ni več stika železnih palic z bronasto opno. Bron je zlitina bakra in kositra, baker pa je električni prevodnik. Zaradi tega je ob deževjih prihajalo do elektrolize, ki je uničevala baker. Dela je sofinanciralo ministrstvo za kulturo s 77.000 evri, preostalih 88.000 evrov je zagotovila mariborska občina.
Že leta 2005 se je začelo govoriti o osmi lokaciji spomenika – na trgu generala Maistra, pred občinsko zgradbo, kjer je nekoč stala pravoslavna cerkev. Pobudnica te ideje je bila mestna občina, saj so tam začeli razmišljati o gradnji garažne hiše pod Trgom svobode. Eden izmed argumentov za premestitev je bil tudi ta, da imajo na trenutni lokaciji ob prireditvah posamezniki nespoštljiv odnos do spomenika. Načrti glede spremembe lokacije so trenutno opuščeni.
Najbolj prepoznaven spomenik
Spomenik NOB, ki je pravzaprav popolnoma neagresivna forma, je rezultat umetnikovih mnogoletnih raziskovanj in kreativnih prizadevanj, njegovega sodelovanja z mestnim arhitektom, hkrati pa dogovorov in kompromisov z naročnikom. Tihčevo delo je bilo med prebivalstvom dobro sprejeto in je postalo najbolj prepoznaven spomenik v mestu. Na vprašanje o tem, kako ocenjuje spomenike NOB, je Tihec izjavil: »Prav gotovo je malo takih, ki nam bodo ostali v spominu, nas pritegnili in osvojili ter preživeli čas. Da nastane dober spomenik, sta predvsem važni dve poglavitni dejstvi: jasno, neboječe, odkrito in daljnovidno stališče naročnika in iskreno ustvarjalčevo delo.«
