Pred 70 leti so bili postavljeni temelji EU: Veliki, prelomni dogodek

Danes slavimo pol stoletja Schumanove deklaracije oziroma dan Evrope. Devetega maja 1950 je eden ustanovnih očetov Evropske unije, francoski zunanji minister Robert Schuman, rojeni Luksemburžan, spisal deklaracijo, s katero je udaril temelje Evropski skupnosti za premog in jeklo oziroma kasnejši Evropski gospodarski skupnosti, ki jo zdaj poznamo pod imenom Evropska unija (EU).
Jurij Hadalin je zgodovinar in znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Pomagal nam je osvetliti tiste čase: "Uradno imamo dan Evrope od leta 1985 in seveda so ga določili za nazaj, arbitrarno, saj so stvari začele delovati kasneje. V teh karantenskih časih sem šel v časopisni arhiv nalašč pogledat, kako so o Schumanovi deklaraciji poročali v Jugoslaviji. Prelistal sem Ljudsko pravico in časnik deklaracije sploh ni zaznal. Schuman je omenjen zgolj v kontekstu, ker se je sestal oziroma pogovarjal z ameriškim državnim sekretarjem. A ko je bila leto dni pozneje podpisana pariška deklaracija, so o tem poročali. Veliki dogodki se pač šele po neki časovni razdalji oziroma za nazaj pokažejo kot prelomni. Verjetno so se v Jugoslaviji tedaj ukvarjali s kakšnimi drugimi problemi, čeprav je bilo omenjeno dogajanje del reševanja položaja po drugi svetovni vojni in bi to Jugoslavijo morda moralo bolj zanimati."

Kaj so imeli na umu?

Kaj pa so ustanovni očetje imeli na umu? Eni kot te očete EU navajajo enajst možakarjev, po navadi pa se misli na trojico: poleg že omenjenega Schumana še na nemškega kanclerja Konrada Adenauerja in Italijana Alcideja De Gasperija. Hadalin bi nujno dodal še Jeana Monneta: "Monnet je bil pri tej zgodbi s premogom in jeklom zelo pomemben. Bil je zelo nestrankarski, specialist za gospodarske zadeve. Po drugi svetovni vojni je upravljal nemško Posarje, ki ga je okupirala Francija. Tam je izvajal precej francosko nacionalen tip upravljanja, kot je nekako bilo že po prvi svetovni vojni. A v trenutku Schumanove deklaracije se je spreobrnil v zagovornika popolnoma drugačnih pravil. Postal je tudi prvi predsednik tega, čemur danes rečemo Evropska komisija oziroma predsednik visoke avtoritete, oblasti. S Schumanom sta izkoristila politični trenutek. Če razmišljamo za nazaj, Francija kot ranjena sila in zmagovalka le ni izkoristila možnosti, da bi znova pritisnila na Nemčijo. Raje se je odpovedala delu lastne suverenosti, da bi vzpostavili neko zvezo, gospodarsko sicer, ki naj onemogoči nadaljevanje vojne."
Prav prve tri točke Schumanove deklaracije govorijo o ohranitvi miru v Evropi, šele nato pridejo na vrsto urejanje gospodarstva, izboljšanje življenja, standardi v industriji ... Hadalin: "Meni je bil najbolj zanimiv del, da naj bi s konsolidacijo industrije pomagali nerazvitim. Posebej se omenja afriška celina, ki pa še dandanes ni izstopila iz neokolonializma."

Krize in velik konsenz

Pa vendar se je v več teh krizah skoraj zmeraj opažalo pomanjkanje solidarnosti med državami članicami. Zakaj se to dogaja? "Osnovni problem je gotovo prenos državne suverenosti na nadnacionalno raven, čeprav je to osnovno vezivo, ki evropsko zvezo drži skupaj. Nadnacionalni princip v EU pomeni več kot združevanje v neko medvladno oziroma mednarodno organizacijo. Deloma so se na neko nadnacionalno telo prenesli kar veliki sektorji, ampak bazični suverenosti se države nikoli niso hotele odpovedati ali pa to počnejo zelo previdno in počasi. Če se vrneva k premogu in jeklu, na gospodarskem področju je še nekako šlo, na političnem in obrambnem pa so je po navadi ustavilo. Zategadelj EU ne deluje kot klasična federalna država." Pa bi to lahko bil cilj? "Morebiti da, morebiti ne. Kajti EU je pravzaprav en velik konsenz. Uspel je, ker se ni poskušalo preveč in prehitro. Danes se države spet vsaka po svoje soočajo s koronakrizo, ene se zanašajo na solidarnost, druge na lastne sile," odgovarja Hadalin.

S Hrvati skupaj mimo visoke politike

Skupnega jezika pa zavoljo znanih težav z arbitražo o meji s Hrvaško ne najdemo. Hadalin pove: "Vendar v panevropskih združenjih s Hrvaško mimo visoke politike vendarle delujemo tako, kot bi morali sicer. Tam smo na isti valovni dolžini in pogosto nastopamo skupaj. Tudi sam sem del nekega evropskega infrastrukturnega konzorcija, pa vidim, da se Slovenci in Hrvati po navadi najraje posedemo skupaj in sodelujemo brez težav. Med sabo se tudi najbolj razumemo, imamo podobna stališča in podobne probleme. Skupaj jih lažje izpostavimo."
In prihodnost EU, imamo kakšen nauk iz zgodovine? "Iz zgodovine se redkokdo kaj nauči, pa saj zgodovina niti ni učiteljica življenja. Dogodki se ne ponavljajo. Včasih je bilo populistično omenjati Jugoslavijo in EU. Vendar principi, ki so bili postavljeni leta 1950, so tako robustni, da bodo vzdržali tudi v prihodnje. EU se bo spreminjala, sčasoma se bodo spreminjale tudi njene kompetence, a dvomim, da bomo prišli do klasične federalizacije, ali kakor rečejo, do Združenih držav Evrope."