Polno je ljudi okoli mene tudi takrat, ko sedim za delovno mizo. Prvič v življenju je ta obrnjena k oknu. To je najverjetnejši razlog, da mi niti v lastnem delovnem prostoru niso prihranjeni zvoki in prizori iz tako imenovanega zunanjega sveta. Vedno mi je bilo všeč, da je bila delovna miza obrnjena proti steni. Tako je bila pred menoj samo iritirajoča belina računalniškega zaslona. Kot belo nebo, željno črnih ptic črk. Če bi mi misli zastale, bi bil za zaslonom vedno enako bel zid. Od te beline nisem mogel pobegniti pa mi je bilo lažje delati. Morda pa je nezmožnost vzdrževanja fokusa posledica okoliščin, v katerih živimo. Informacije in reklame so se naselile v naše dnevne sobe in delovne prostore, in pogosto razmišljam o tem, da bi moral izključiti internet v prostoru, v katerem delam. A se bojim tudi pomisliti, kako bi to bilo videti. Vedno imam občutek, da nekaj pomembnega zamujam. Kot da bi to kaj bistveno spremenilo. Evo, tudi sam sem distrakcija. Z naslovom vam poskušam usmeriti pozornost na svoje pomanjkanje fokusa in tako najti odgovor na vprašanje, zakaj mi misli tako begajo - ker to je izrazito naporna izkušnja. Zato smo, vsaj tako mislim, skoraj ves čas utrujeni.
Skozi žaluzije pred seboj vidim strehe bližnjih zgradb, na katerih so golobi. Izza streh vidim vrh dimnika toplarne. Okoli vsega tega antene, ostanke iz nekega preteklega časa, ko informacije v naše domove niso vstopale po tanki ribiški vrvici. Če glavo obrnem v levo, vidim okrasto rumene krošnje kostanjev. Okoli vsega tega pa belo nebo, iz katerega se cedi prvi tojesenski dež. Ideja je bila, da pišem o poletju kot razigranem, neobrzdanem mladem divjaku. Jesen bi bila v tem primeru zrelo obdobje v življenju tega bitja. Zdaj bi si v tem jesenskem prizoru zamislili temno poslovno obleko in čvrsto zategnjeno kravato, ki počasi duši tisto noro barvito mladost in jo spreminja v skromno resno bitje, ki ne želi več spremeniti sveta, pač pa samo požrtvovalno delati na njegovem delovanju. Vse okoli nas lahko včasih tolmačimo kot metaforo svoje lastne preobrazbe skozi čas.
Še prejšnji teden smo bili ob reki, kurili ogenj in na njem pekli meso. Trava, po kateri smo gazili, je bila sočna, naš smeh še bolj. Le dva dni po tem norem spontanem svetu kot da ga ni več. Zamenjal ga je neki zlovoljen, resen planet, ki od nas zahteva fokus, in, glej, jaz se ne morem skoncentrirati
Kaj naj zdaj z vsemi temi osebnimi dosežki, ko ni časa za uživanje v njih?
