Vpade v naša življenja kakor oboroženi okupator, ki ga nikoli ne pričakujemo, čeprav že leta prihaja in nam poskuša pojasniti, da je svet, v katerem živimo, svet, nad katerim nimamo kontrole.
Vdre tako ta jesen. Poznamo njeno ime, barvo in davčno številko. Vstopi v mesto nepovabljena, tiha, kakor da se dolgočasi. Trka na vsa vrata tako kot poštar, ki mora izpolniti normo. Zavzame našo ulico. Obarva vse parke v mestu. Pokisa številne obraze. Osramoti čevlje. Nemočnim obleče jakne. Zmede šolarje, ki so se komaj naučili, da je vse treba začeti znova. Okupira trge in dvigne pogled k nebu ter se nasmehne. Dež nas mora vse pomiriti, stisniti v določeno kvadraturo, nas posesti na kavč, prisiliti, da pogledamo drug drugega in dojamemo - spet je prišla jesen, mi pa se nismo naučili živeti!
Nekdo trmasto sprašuje: zakaj ne živimo na morju!?
Toda nič se ni zgodilo prejšnje mesece. Poletje je minilo mimo nas. Sonce se je smejalo našim nezmožnostim. Znojili smo se, hodili, potovali, držali smo se za roke, nismo si mogli zapomniti, katera pesem je igrala, ampak za vse to smo delali, vse leto, potrpežljivo, marljivo, poslušno, sklonjene glave, in potem ni bilo časa za pijanstvo niti ga ni ostalo za treznjenje. Zapustili smo puste plaže. Na njih se nismo utegnili spomniti, niti kar smo sanjali. Otroci so bili trmasti. Na majicah so zmagoslavno nosili sladoledne madeže in niso hoteli jesti ničesar drugega. Tam, v svojih življenjih, smo bili zamenjani, čeprav nezamenljivi, saj lahko vedno računamo na povratek poraženih. Ker odhajamo, samo da bi lahko začeli sanjati. Hrepenenja nikoli ne spoznamo v njegovi polnosti. Ne moremo se spomniti, kdaj smo postali turisti, zavedamo se samo, da moramo, zaradi nečesa nejasnega, delati vse, kar smo od nekdaj počeli. Vračati se moramo na ista mesta. Si postaviti fotografijo pred oči. Si zamisliti lastne starše nad našimi glavami. Polni so skrbi in to se ne bo nikdar končalo. Samo oblika se bo spremenila in naselila naše žepe, v katerih nosimo spisek vsega, česar ne moremo dojeti, čeprav smo imeli tako jasen načrt.
Spet je prišla jesen, mi pa se nismo naučili živeti!
