Ekonomski temelji osamosvajanja med politično "zaslužnimi" sicer nimajo ustreznega mesta. Obratno smo še soočeni s pretiranimi kritikami na račun vmesne ekonomske politike. Povojne generacije so v osemdesetih letih prvič zrle v prazne police. Devizna kriza je z njih pospravila uvoženo blago. Zaradi pomanjkanja nafte so ljudje v par-nepar dnevih vozili avtomobile glede na zadnjo številko na tablici. Galopirajoča inflacija je sproti požirala v marke nezamenjane dinarje. Podoba najuspešnejšega socializma tostran železne zavese je razpadala. Ljudem (in delu komunističnih politikov!) je bilo vse bolj jasno, da se socializem, čeprav že dolgo tržno planski in v Sloveniji odmikan od beograjskega centralizma, poslavlja. Z ekonomsko krizo sta se kot predsednika zveznega in republiškega izvršnega sveta spopadla Milka Planinc (1924-2010) in Dušan Šinigoj (1933-2024).
Uvodna leta brez občutnih političnih vrenj
Dušan Šinigoj je po poprejšnjem podpredsednikovanju IS in dolžnostih v Zvezi komunistov Slovenije, prišel na čelu IS leta 1984. Dve leti prej se je s krizo in visokim dolgom Jugoslavije kot predsednica zveznega IS, spopadla Milka Planinc. Čeprav so nacionalizmi, zlasti v Srbiji, dvigovali krila in je bilo po smrti Tita leta 1980 vse bolj jasno, da se Jugoslaviji čas izteka, so bila to politično še relativno mirna leta.
S konferenco v okviru tedanje ZSMS o nujnih spremembah v okosteneli JLA je slovensko politiko najbolj razburil mladi komunist, že poklicni politik Janez Janša (1958). Sočasno je bilo to leto najgloblje ekonomske krize. IS je imel dela čez glavo, saj je na krilih krize raslo nezadovoljstvo med Slovenci. Podjetja so s pomočjo bank reševali s posebnim skladom, obvodom proračuna in obvodno zagotavljali devize. Odpirali so poti v tujino in za sabo pustili trdo politiko prejšnjega predsednika IS Janeza Zemljariča. Veliko ukrepov je bilo v prid večje samooskrbe s hrano.
Ekonomska kriza je z nezadovoljstvom ljudi dala krila političnim spremembam
Še vedo politično zgolj brbotajočega leta 1985 je IS pripravil razvojni program do leta 2000, z mnogimi nastavki prehoda v tržno gospodarjenje. Šlo je za razvoj v okviru razrahljane konfederativne Jugoslavije, v katero je Šinigoj pač verjel. Vse to so poznejši zaslužni osamosvojitelji nerazumno označevali kot zavoženo ekonomsko politiko, predsednika Šinigoja pa kot aparatčika. Nikoli se na nobeno kritiko ni odzval, saj se je povsem umaknil iz politike
V letih 1987 in 1988 je bilo doseženo politično vrelišče
Ekonomska kriza je z nezadovoljstvom ljudi dala krila političnim spremembam. Po Jugoslaviji, najbolj med Albanci, je vrelo. V Sloveniji so pisatelji poleti leta 1987 objavili besedilo nove slovenske ustave, oblikovali so se sindikati in množile stavke.
IS je ostajal izven vrenja. Izjema je bila stavka v tedaj megalomanskem Litostroju, ki jo je vodil ustanovitelj prvega izven sistemskega sindikata Franc Tomšič.
Skoraj tako hitro, kot je rasla inflacija, so rasla svobodomiselna politična gibanja. Prej, leta 1986, se je večina jugoslovanskih republik in zveznih politikov uprla vse bolj tržnim, decentraliziranim ukrepom IS Milke Planinc. Ker sta ji ostali le podpori slovenskega in hrvaškega IS, je morala mesto prepustiti trdemu centralistu Branku Mikuliću.
Slobodan Milošević, ki ga je na površje politike naplavil srbsko albanski konflikt na Kosovu, je leta 1988 z mitingi resnice povedel antibirokratsko revolucijo. Medtem je slovenskemu vodstvu, zlasti na ekonomskem področju, uspevalo zagotavljati vse večjo avtonomijo, so v Sloveniji postajala glasnejše politična gibanja za osamosvojitev.
Maja leta 1988 je nastala prva politična stranka - Slovenska kmečka zveza. Nekaj dni pozneje, ko je varnostna služba JLA aretirala četverico JBTZ - Janeza Janšo, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla in julija z začetkom procesa proti njim, so Slovenci vstali z odborom za človekove pravice.
Politično vrenje brez vmešavanja izvršnega sveta
Izvršni svet z Dušanom Šinigojem se je ves čas političnega vrenja v glavnem držal ob strani. Razpetosti med krizo in političnim vodstvom komunistov je bila seveda občutna. A je tudi slednje med zavedanjem, da imajo ljudje vladavine komunistov dovolj in nasprotnimi poskusi jugoslovanskega vodstva za povratek centralno planskega vodenja iz Beograda, krepilo prvo.
Novembra leta 1989 je padel berlinski zid. Ko je bilo jasno, da tudi evropsko vrenje ni na strani socializma in komunistov, je slovensko politično vodstvo konec leta 1989 sedlo med človekoljubna, "odporniška" gibanja na velikem shodu v podporo Albancem v Cankarjevem domu. Z nepričakovanim dejanjem je dalo vedeti, da jih sliši. Glede na ukrepe in programe si upamo zapisati, da je to, da v socializmu ni prihodnosti, prej vedel IS z Dušanom Šinigojem, podpredsednikoma dr. Borisom Frlecem, Janezom Bohoričem, člani in svetovalci.
Uvodnega dne decembra leta 1989 so politiki v Ljubljani preprečili veliki Miloševićev shod. Tokrat v sodelovanju z IS in nič kolikokrat kritiziranim notranjim "ministrom" Tomažem Ertlom. Prvotni odločitvi vlakovnih strojevodij, da na hrvaški meji ne bodo prevzemali vlakov, je sledilo tudi formalno zaprtje meje.
Markovićeva stabilizacijska reforma
Ko je v Sloveniji leta 1989 nastajalo vse več strank (najprej krščansko socialno gibanje, za njimi Zeleni ...), je trdega Mikulića na čelu zveznega IS nasledil Ante Marković (1924-2011). Ta je že konec leta sprejel obsežno stabilizacijsko reformo z očitnimi nastavki tržnega gospodarstva. Vmes sta bila tudi dva zakona za prehod v kapitalistično zasebno gospodarstvo in lastnino, ki sta sprožila divje lastninjenje.
Reforme je onemogočila ustavitev kreditov Jugoslaviji in njen bankrot. Slovenski IS je še naprej vlekel ugodne poteze v prid gospodarstvu in ukinjal samoupravne organe, med njimi samoupravne interesne skupnosti (SIS). JLA je, tudi na osnovi znatne ekonomske samostojnosti Slovenije, dala vedeti, da ji bo "dopustila" miren odhod iz Jugoslavije. S tega vidika je smiselno vprašanje, ali je bila 11-dnevna vojna v Sloveniji res potrebna.
Divje lastninjenje je zabloda osamosvojiteljev
Gre za bogokletno vprašanje v očeh politikov, ki se še 33 let pozneje prerivajo glede zaslug za osamosvojitev. To počnejo ob pozabljenem vmesnem, zlasti ekonomskem času. Navkljub krizi, ki je leta prej pospravila plansko gospodarjenje in oznanila preživetost socializma.
Navkljub razmeram v Evropi, ki so s padlim berlinskim zidom dale vedeti, da se socializem poslavlja. Markovićeva zakona o družbenem kapitalu in o podjetjih sta vodstva podjetij pognala v uvodno divje lastninjenje. Zablodo so osamosvojitelji večkrat pripisali nesposobnosti IS in Dušana Šinigoja. Kar je neumnost, saj je na mesto predsednika IS že maj leta 1990 stopil naključno izbrani geograf Lojze Peterle. Ker se Peterletovi skupaj s skupščino niso zmogli dogovoriti, kako družbeno lastnino spremeniti v zasebno (zakon je sprejela šele vlada dr. Janeza Drnovška), se je glavnina divjega lastninjenja in "kraje" premoženja odvila med letoma 1990 in 1992.
Gre za bogokletno vprašanje v očeh politikov, ki se še 33 let pozneje prerivajo glede zaslug za osamosvojitev
Kje smo danes, vemo. Ko so skupščinski zbori zavrnili zakon o odplačnem lastninjenju podpredsednika IS dr. Jožeta Mencingerja, je bila sprejeta zmes slednjega in predlogov ameriškega svetovalca Jeffreyja Sachsa. Leta 1993 je bila državljanom brezplačno razdeljenih preko dva milijona certifikatov za vlaganje v podjetja in pooblaščene investicijske družbe - pide ob podržavljenju dela podjetij. Večina je, po bogatenju upravljalcev pidov s poceni odkupi podjetij in poznejšimi prav takimi odkupi menedžerjev, ostala brez omembe vrednega premoženja. Preko devet desetin lastnine je zato sedaj skoncentrirane pri tujcih in domačih bogataših, javni sistemi pa so v vse globlji krizi.
Zakaj omenjamo poznejši čas? Ker mislimo, da je IS Dušana Šinigoja "padel" prezgodaj. Res je bil naklonjen "romantičnemu", na propad obsojenemu zakonu sicer odplačnega lastninjenja podjetij delavcev in vodilnih dr. Mencigerja, a je zelo glasno tedaj razmišljal tudi o boljšem predlogu ekonomista dr. Ivana Ribnikarja o izključno odplačnem lastninjenju in oblikovanju trdnejših državnih skladov. Denimo pokojninskega! To bi bila bržčas pot, ki bi se državljanom obrestovala bolj kot so se pidovski baroni, menedžerski tajkuni in vsemogoče druge požrešne zablode.
