Zaradi članka kolegice Rozmari Petek v Večeru smo se tri upokojenke odločile za izlet v Celje. Vlak je bil prava izbira zaradi časa med prihodom v knežje mesto in odhodom iz njega, zaradi nostalgije in modernega vlaka, povrhu pa vožnjo časti država. Malo sem bila skeptična zaradi oktobrske izkušnje s Slovenskimi železnicami, ko sem potovala v Koper. Ptujska železniška postaja se je proti sedmi uri zjutraj polnila s potniki, tudi vlak, ki je s Hodoša pripeljal s sedemminutno zamudo, jih je bil poln. Ko sem se tlačila v sedež in poskušala zraven stisniti še srednje velik kovček, ki ga niti slučajno nisem zmogla dvigniti na prozorno polico, je padla odločitev za doplačilo za prvi razred. V njem je prostora za deset potnikov, imajo mizice, ki jih v drugem razredu ni, pa še razdalja med sedeži je v drugem precej manjša kot v prvem. Počasi smo nabirali minute zamude, v Ljubljani smo morali prestopiti v drug vlak, in do Kopra smo je "privozili" kar 41 minut. Nobenega pojasnila in opravičila, zakaj prestop in zamuda.
Ni prav, da bi človek zaradi ene manj dobre izkušnje obupal nad Slovenskimi železnicami. Čokoladne rolce so vabile, od Ptuja do Celja je slaba ura, v obratno smer še nekaj minut hitreje, pred osmo bomo nazaj. Celje nas je pričakalo odeto v novoletno okrasje, tu in tam so mežikale lučke, v slaščičarni Zvezda pa zgovorna slaščičarka in slastne čokoladne rolce, da ne naštevam drugih dobrot. Potep po mestu ni minil brez obiska trgovin in mini večerje pred odhodom. Začetek je bil obetaven, samo enajst minut zamude. Vlak je brzel, nekaj je pokalo in vzdihovalo med vagonoma, dokler ni vse potihnilo, s potniki vred. Vlak se je ustavil, prihitel je sprevodnik in ni vedel, zakaj stojimo, na displeju je pisalo: Naslednja postaja Pragersko. Vlakovodja je brzel po vlaku gor in dol, v telefon govoril šifre, sporočal, kaj je resetiral in kaj bo še storil, vlak pa je trmasto stal na progi. Sprevodnik je bil še vedno prijazen, vendar ni imel pojma, kaj se dogaja. No, vedel je, da se je vlak pokvaril. Rolce za domov smo skorajda snedle in popile vodo iz nahrbtnika. Potnike za Maribor bo prišel iskat vlak, je obveščal sprevodnik. Čez čas smo izvedeli, da vlak ne sme stati na progi, premaknili ga bodo in uredili prevoz za preostale potnike. Več kot uro smo čemeli v modernem vlaku, potem se nas je nekaj odločilo, da si uredimo prevoz in na Črešnjevcu, kjer smo obstali, izstopimo. Ampak ni šlo, vlakovodja je moral spet nekaj resetirati, da smo lahko odšli v mrzlo noč. Doma smo bile dve uri kasneje, kot je pisalo na voznem redu. Nobenega opravičila, nobenega obvestila, kaj se dogaja in kdaj bomo šli naprej, če sploh! Sprevodnik ni vedel nič, vlakovodja so SŽ s kombijem odpeljale (prijazno je ponudil prevoz v Maribor!), zvočniki so še kar molčali, na displeju je še vedno pisalo: Naslednja postaja Pragersko.
Se spomnite zelenega vlaka iz socializma? Udoben, z redkimi zamudami, s prijaznimi sprevodniki in študentkami, ki so po vlaku prodajale sendviče, hladne in tople napitke. Ni bilo računalnikov, v vlaku smo srečevali znance, sklepali nova znanstva, se do Ljubljane marsikaj pomenili in (skoraj) vedno prispeli pravočasno. V teh modernih švicarskih zverinah, menda izdelanih na Poljskem, ki se, kot je dejal eden od sprevodnikov, ves čas kvarijo, ni sendvičev, vode, kave, čaja, ni klepeta med potniki. Sliši se le, ko kdo v telefon mrmra, da bo zamudil na večerjo.
Ne, ne bomo vrgle puške v koruzo, še gremo na rolce, tudi z vlakom!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
