Ko to pišem, sem še enkrat pogledala skozi okno. Čakam sneg, a ga vsaj pri nas, v Mariboru, prav zdaj še ni. Vendar verjamem, da bo do jutra spet vse belo, čisto, mirno … Morda bo le sinica na drevesu pod oknom spet zapela in napovedala kimajoči zimi, da bo priklicala pomlad. Meni zima neznansko diši. Od nekdaj in vedno. Še sredi poletja si lahko predstavljam ogenj v peči, sebe pod odejo na kavču, čisto blizu čokolado s celimi lešniki in v rokah knjigo! Nekaj najlepšega za dušo, kar pa se, na žalost, vedno redkeje uresniči. Za to je najbolj kriva zima, ki se ji, kot kaže, ne da več, če pa se vendarle odloči, da ne bo šla kar tako mimo, nam jo preveč rada grdo zagode. Nikar spet žleda, botra Zima.
Vsekakor drži, da ljudje očitno še nismo pogruntali, kako zelo neumni smo, ko mislimo, da lahko na tem svetu počnemo, kar nam pade na pamet, ne da bi se morali bati narave, ki nam jo že daje po buči. Ja, gospodarji smo, pa kaj še!
V moji glavi včasih spomini kar vrejo. Tako že nekaj dni razmišljam, kako smo se nekoč znali pogovarjati med seboj, si pomagati, se poslušati … Danes je tega ne le vse manj, ampak že nevarno premalo. Očitno je tudi že preveč takih, ki se jim niti razmišljati več ne da, ko je pa lažje biti papiga. Ja, ovca in papiga hkrati. Da ni tako? Ja, pa je!
Spominsko obeležje generalu Maistru
Ti vedno krajši dnevi, ko se bliža najdaljša noč v letu, imajo v sebi poseben čar. V teh dneh se mi zdi, da so ljudje, ki so nam bili nadvse dragi in ki smo jih imeli za kaj spoštovati, na nek način z nami bolj kot sicer. V mojih mislih se v spominih kar vrstijo. In ker je v zraku vonj po snegu, že tri dni razmišljam o jabolčnih olupkih, repinclu (saj veste, motovilcu), števcu za odčitavanje porabe vode in možakarju, ki smo mu rekli inkasant. Ko je prišel popisat števec v našo klet v stari hiši sredi mesta, je imel s seboj poleg tintnega svinčnika in zvezka tudi kar nekaj doma sešitih velikih torb. V njih je s seboj prinesel repincl s svojega vrta, jih izpraznil na mizo v naši kuhinji, mama pa mu je vanje nabasala jabolčne olupke, ki smo jih skrbno zbirali za njegove zajce. Vsem, tudi nam, otrokom, je bilo vse to dogajanje tako prijetno domače. Bilo je malo zabavnega klepeta, hkrati pa še koristna izmenjava v zadovoljstvo vseh. Ha, in narava ni pri tem prav nič trpela. Nasprotno! Kdor je to moje pisanje začutil s srcem, bo brez težav razumel nadaljevanje, ki na prvi pogled nima nič skupnega z doslej povedanim. A to nikakor ne drži.
Prijazen čas jabolčnih olupkov in repincla je že vse predaleč. Vsak dan bolj nas mora skrbeti, ker preveč ljudem to nič ne pomeni. Zakaj bi sicer morali gledati popackan spomenik Josipu Jurčiču in zdaj še popackano in počečkano spominsko obeležje generalu Maistru in sramotno oskrunjeno spominsko ploščo ob lipi, posajeni Maistru v spomin.
"Grafitna predrznost v Mariboru ne prizanese lepo obnovljenim hišam, pa tudi ne različnim kulturnim spomenikom. Vandalizem, ponekod z ideološkim predznakom, zastruplja že tako napeto vzdušje v našem mestu," je opozoril predsednik Društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru Aleš Arih.
Zelo nas mora skrbeti, ker se vse to dogaja v našem lepem mestu. Da ne bomo še kdaj čakali na novega generala Maistra, tako kot že vse predolgo čakamo na kralja Matjaža …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
