Pa smo jo po desetih letih znova doživeli: zgodnjo zimo, sneg in mraz že v zadnjih dneh novembra. Za mojo generacijo nič novega, saj smo v naši mladosti lahko kar nekajkrat uživali v smučanju na Pohorju že za takratni državni praznik, 29. novembra. Seveda brez snežnih topov in teptalnikov, tako da smo si, takrat ob vzpenjači edini sedežnici, smučišče uredili kar sami. Nekaj prijetnega pa ta letošnja zgodnja zima za vse nas ni, predvsem zaradi izjemnih podražitev ogrevanja in vseh drugih energentov, kar že vsi občutimo, v Sloveniji še najbolj v Mariboru.
V teh covidnih časih čakam le še na to, da se bodo na družabnih omrežjih tudi v tem primeru pojavili "strokovnjaki", ki ne verjamejo v klimatske spremembe in segrevanje ozračja, ki ga povzročamo ljudje z izpusti toplogrednih plinov. Že preveč jih je tako v politiki, kar dokazuje tudi zadnja podnebna konferenca v Glasgowu, ki se je končala s preskromnimi kompromisi o potrebnih ukrepih, pa še tu je vprašanje, v kolikšni meri bodo uresničeni, da bi zaustavili posledice, ki bodo za ves svet lahko še mnogo hujše, kot jih povzroča sedanja pandemija. Razlika je le v tem, da se to ne bo zgodilo tako hitro, kot je sedaj sposoben mutirati virus, in bo najbolj prizadelo naslednje generacije.
Klimatske spremembe bodo zagotovo imele velik vpliv na pridelavo hrane, ki je že sedaj razlog za krčenje pragozdov v Braziliji, ki so pomembna pljuča sveta - ogljikov dioksid iz ozračja ponovno spremenijo v kisik in ogljik. Povsod drugod in tudi pri nas pa na kmetijsko proizvodnjo vplivajo ekstremni vremenski pojavi, kot so suše in zmrzali. In teh bo še več in to bo lahko največji problem v prihodnosti, saj je tudi vse manj rib, ki jih za hrano polovimo v morjih in oceanih. Morda se tega zaveda tudi Evropska komisija, ko je letos odobrila, da lahko živilska industrija za beljakovine v svojih proizvodih uporablja tudi kobilice. Slovenskih zagotovo ne, saj so zaščitene, v Afriki pa ogromni roji povzročajo škodo poljedelstvu.
Ko smo se pred 60 leti v osnovni šoli učili, koliko ljudi nas je na svetu, nas je bilo tri milijarde, danes že skoraj osem, do leta 2050 pa nas bo že blizu deset milijard. Seveda ne gre le za število več rojenih, ampak tudi dolgoživost, saj sta izboljšanje kvalitete življenja ter napredek medicine in zdravstvene oskrbe po vsem svetu krepko dvignila povprečno starost. Boj proti klimatskim spremembam bo zato terjal enako enotnost v potrebnih ukrepih, kot jo sedaj po vsem svetu vidimo v boju proti pandemiji, in bo seveda prizadel vsakega posameznika. Vprašanje je le, ali bodo enako, kot države sedaj upoštevajo medicinsko stroko, to storile tudi pri boju proti segrevanju ozračja, in bodo ukrepe sprejeli vsi posamezniki, kljub vplivu na kvaliteto njihovega življenja. Seveda le, če se bodo, iz takrat že zgodovine boja proti covidu, naučili, da protesti proti ukrepom niso bili upravičeni. Ali pa da bi se na čelu kakšne velesile pojavil kak novi Trump, ki v to, da klimatske spremembe povzročamo ljudje, ne bi verjel. Še mnogo huje pa bi bilo, če bi se ob zaostrovanju razmer pojavil novi Hitler, ki bi si z vojno hotel ustvariti Lebensraum (življenjski prostor) za svojo večvredno raso ali narod.
Kakšen hiter zeleni korak pa morda lahko storimo tudi v Mariboru: ukinjajo se Terme Fontana, vročo vodo iz Stražunskega vrelca pa bi se gotovo dalo uporabiti tudi za ogrevanje. In seveda preveriti, ali je v bližini še kakšen izvir. Le če bomo vse, kar je mogoče, čim prej storili vsi, bomo mogoče preprečiti katastrofo za naslednje generacije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
