Res nisem več obsedena s poročili in dnevniki in drugimi informativnimi oddajami, a pred politiko se ne moreš skriti, vdira skozi vse špranje. V že ponošenih vicih se je kotrljalo, "bojim se odpreti pašteto, da ne bi iz nje skočil politik" (ki je bil trenutno v špici, pa saj se še vedno vrti isti krog), a mi je bolj všeč nov dovtip, da je politik kot krava na strehi: gledaš ga in se čudiš, kako je to govedo prišlo tako visoko …
Kot se za penzioniste spodobi, najprej o predzadnji strani našega časnika. Začetek novega leta sta v novinarskih vrstah zaznamovali smrti večerovcev, ki sta desetletja soustvarjala medijsko podobo mesta, pustila pečat v novinarskih in vrzel v prijateljskih krogih. Morda v družbi večerovcev, ki so že "onkraj", spet kujejo kakšno vragolijo. Spomnim se nekega leta, ko smo dobili tako smešno nizek regres za dopust, da ga je velika novinarska druščina še isti dopoldne zapravila v prostoru državne loterije v Jurčičevi ulici. S tem si je zaslužila grozeč pogled vodstva hiše, celo grožnje z nekimi ukrepi, a se ne spomnim, kako se je ta "afera" iztekla. Se pa spomnim, da se je en novinarski kolega pohvalil, da mu je tisti regres zadoščal za morski dopust njegove tričlanske družine. Tudi njega ni več. Tudi ne premnogih, s katerimi smo si delili časopisne strani. Depresivno.
Tudi gospoda Cimerlajta ne bom več videvala v njegovi, sedaj sina Mirka, čevljarski delavnici v Miklošičevi. Ko sem leta 2016 pripravljala knjigo starih in novih fotografij Mariborski album, sem novo sliko posnela na istem mestu, kot je bila fotografija iz leta 1974, in ugotovila, da se je spremenilo vse razen njega. Hišo so zaradi dozidave nove gledališke dvorane spremenili, le on je ostal tisti prijazni "moj čevljar". Kljuko njegove delavnice smo si dobesedno podajale zveste stranke, da je bil pravzaprav čudež, kako je lahko ob takem prometu sploh še kaj čevljaril. Ni čudno, da je pogosto, kadar si prišel po čevlje, sklenil roke in vljudno rekel: "Imate še kak opravek? Pridite čez kakšno uro, bo gotovo." Eden od odzivov na članek o njem v Večeru je bil na spletu: "Spoštovanja vreden gospod, izjemen človek in eden tistih, ki so naredili to mesto tako lepo, kot je." Se strinjam in pomislim, da je z njim umrlo tudi nekaj drugega, odhajajo tudi poklici. Njegov sin Mirko bo še nekaj časa ohranjal tradicijo, a – kdo pride za njim? Na eni strani temne barve, na drugi svetle. Kakršne so okrog gospoda Kopiča, abonenta na nagrade s festivalov kratkih filmov. Preden sem začela pisati te vrstice, mi je povedal, da je prejel osemstoto festivalsko nagrado, tokrat iz Singapurja. Čestitam, čeprav vem, da bi se, skromen kot je, najraje nekam skril, da bi se izognil trepljanjem. V filmu, ki je v minulem letu prejel sedemintrideset nagrad z vsega sveta (morda je ta teden kapnila še kakšna, njegovo festivalsko potepanje še ni končano), pa je saksofonistu Otu Vrhovniku prelepa kulisa – naš Maribor. Kombinacija odličnega saksofona in fotogeničnega mesta.
P. S. Naj priznam, da je v filmu videti svetovljansko tudi prenovljeni Glavni trg, a eno je film, ki ne sme pokazati razdrapane Mestne restavracije, ki se drži trga, z odsevom novega hotela na drugi strani, drugo so naše prometne zagate zaradi videza, tretje pa to, kar je v filmu nevidno: način, kako so pretentali Mariborčane. Posrečen je izgovor, zakaj bi imeli dve fronti nezadovoljstva, če imamo lahko samo eno, a dodajam, da ima fronta, ki so ji ustregli, toliko stanovalcev kot ena sama stolpnica na drugi fronti.
