V vseh letnih časih rada berem, že od nekdaj, ampak najbolj pravljičen čas za branje je zima, posebno tisti njen prvi dan na koledarju. Še danes si lahko predstavljam nagajive škrate v družbi cele vrste pravljičnih bitij, ki plešejo, se prekopicujejo in zganjajo norčije, da nihče še pomisli ne, da bo tema tokrat pač daljša kot običajno. Tudi sonce si mora kdaj odpočiti, mar ne? Če pa z neba letijo še snežinke …
Naj se torej danes še malo spominjam. Decembra je bila običajno že prava zima, z veliko snega. In tisti, ki mislijo, da je danes mrzlo, ko je le kakšna stopinja pod ničlo, se motijo. Deset in še več stopinj tam spodaj pod ničlo, je bilo v času moje mladosti, tam v petdesetih in šestdesetih letih, nekaj povsem običajnega. Mulci pa cele dneve na snegu! Sankali smo se še po črni temi, cele dneve kepali, zidali bunkerje iz snega, postavljali snežake, se metali v sneg … Doma spleteni puloverji, šali, kape in rokavice, pa iz očetovih starih hlač sešite hlače, z zaplatami na kolenih in na ta zadnji, vse to je bilo najprej premočeno, nato pa na nas zmrznjeno. Tako smo divjali, da nam je bilo ob vsem tem vroče. To je bilo veselje! Tisti vedno krajši dnevi nas niso prav nič motili. Na dvorišče se je v temi svetilo skozi kuhinjska okna, kar je bilo za nas dovolj. Sonca takrat nismo prav nič pogrešali. Še veseli smo bili, če ni posijalo in nam začelo taliti sneg.
Najdaljša noč, nato pa za petelinov korak daljši dan
Trdim, da takrat popkovina med nami in naravo še ni bila pretrgana. Danes je, na žalost, že vse preveč načeta. Skrajni čas je, da se lotimo krpanja. Sama še vedno verjamem, da kljub vsem težavam, ki so nad nami, to še vedno lahko storimo. Saj nam narava to lepo kaže prav s tem najkrajšim dnevom in najdaljšo nočjo. Slednja vztraja le eno noč, potem pa spet zmaguje dan! 22. decembra je ta namreč že daljši za toliko, za kolikor stopi petelin. Tako pravi stara ljudska modrost.
Ne, nisem pozabila na vse tegobe, ki so na vrsti, da nas morijo v tem času in ki jih je zakuhal človek! To bitje, ki si domišlja, da lahko premaga naravo, da lahko z njo počne, karkoli si želi. Kazen za to domišljavost je še vedno prišla in niti najmanjšega razloga ni, da bi bilo kdaj drugače. Niti pomisliti nočem, kaj vse še čaka naše potomce! Vsem skupaj nam zato iz srca želim, da bi nam novo leto prineslo vsaj malo več pameti. Kaže, da smo te še najbolj potrebni.
