Po 56 letih moram premisliti, da ne bi kvarno vplival na sedanje gimnazijce in krnil spomina na svoje, večinoma blage profesorje in profesorice. Brez okolišanja: zelo resno sem razmišljal, da bi si nabral nekaj cvekov in ponavljal četrti razred. Šolsko leto 1963/64 mi je minevalo tako sanjsko, da se od Prve najraje ne bi poslovil.
Predvsem me šola ni niti najmanj bremenila. Zdaj lahko priznam, da sem v četrtem razredu domače naloge na hitro nakracal pred poukom ali v odmorih. Sploh pa zvezkov in knjig nisem odnašal domov, puščal sem jih kar v predalu profesorskega katedra. Po pouku sem namreč imel pomembnejša opravila. Nekaj je bilo prvih ljubezenskih korakov, največ odvečne energije sem odvajal na treningih košarke pri Braniku. A predvsem sem zahajal v uredništvo študentske Katedre, kjer sem že drugo leto objavljal novičke pa krajše in daljše intervjuje, pozneje tudi knjižne ocene, glasbene zapise in - pesmi. Da so bile nekaj več kot petošolski ljubezenski izlivi in izrazi bivanjske stiske, si domišljam, ker so jih vsaj ducat uvrstili v Mlada pota, takratno literarno prilogo Mladine. Povabili so me celo v Ljubljano na literarni večer, kot najmlajšega poleg Tomaža Šalamuna, Nika Grafenauerja, Dušana Jovanovića in še nekaterih "avantgardnih slovenskih pesnikov". Svojevrstno priznanje moji poeziji je prišlo z nepričakovane "instance". Profesor fizike Žnidaršič me je na začetku zadnjega polletja nagovoril: "Maksimovič, ti boš pesnik in ne boš rabil fizike. Si za to, da ti kar zaključim 4?" Seveda sem se strinjal in do mature sem se pri njegovih urah posvetil pesmim. Objavljal sem jih tudi v gimnazijskem glasilu Mlada misel. Urednik Franček Rudolf mi je prve mentorske napotke dajal med glavnim odmorom tudi na stranišču. Ko so najbolj "odrasli" sošolci vlekli cigarete, mi je razlagal, da v moderni poeziji rima res ni nujna, le verzi morajo imeti notranji ritem.
Da ne bo moj literarni spominski utrinek izzvenel preveč idilično, naj dodam, da je nekaterim predhodnikom pisanje v takratno glasilo Plamen povzročilo hude posledice. Najbolj znan je primer Jožeta Pučnika, ki so mu zaradi nedolžne pesmi za pet let prepovedali šolanje. Za duh časa je značilen članek sekretarja mariborske partije Vladka Majhna v Ljudski pravici (21. 6. 1952). Iz spominov Stanka Jarca (poznejšega vrhunskega prevajalca), ki ga je UDBA tri dni zasliševala zaradi prostega spisa pri profesorici Česnikovi, povzemam:
No, dvanajst let pozneje so bili že drugi časi in brezskrbno smo zrli v svetlo prihodnost
"Sovražna aktivnost nekaterih klerikalnih vzgojiteljev in protiljudske duhovščine ter po njih zapeljanih študentov je zavzela dokaj predrzne oblike po mariborskih srednjih šolah. Reakcionarni vzgojitelji so začeli opuščati metode resnične materialistične znanosti ter so vnašali v pouk idealizem in misticizem, in to celo v predmetih zgodovine in literature, kjer je težko najti izgovore za pomanjkanje resničnih znanstvenih virov. (...) Do kolikšne absurdnosti lahko privede mladega človeka belogardistična vzgoja, najbolj zgovorno dokazuje študent, ki je primerjal svojo lastno domovino z deželo majskih hroščev. (…) Po vseh teh navedbah se nikdo ne more več čuditi, če je prosvetna oblast izvršila svojo nalogo s tem, da je odstranila iz naših šol tiste klerofašistične vzgojitelje in študente, ki so razvijali sovražno aktivnost kljub naši dobri volji, da jim pomagamo na nova pota." No, dvanajst let pozneje so bili že drugi časi in brezskrbno smo zrli v svetlo prihodnost.
˜
To je bil moj prispevek za projekt 170 zgodb v počastitev 170. obletnice Prve gimnazije Maribor. Ker je bilo na spletu objavljenih kar 172 zgodb, sem zaslutil namig, da bo odpovedano praznovanje odloženo za kar dve leti. Izkazalo se je, da sta 170 zgodbam dodana posvetilo dalajlame (ki smo ga gostili pred desetimi leti) in sklepna beseda prvega predsednika dijaške skupnosti. Torej se vidimo prihodnje leto.
