Prepričana sem bila, da si bom tokrat lahko dala duška o povsem drugi stvari, potem pa sem pod balkonom zaslišala: "Kaj bi rad, peder?" Pogledala sem čez ograjo in zagledala skupino šestih deklic (ja, deklic!), smrkljic, ki bodo še nekaj let gulile osnovnošolske klopi. Eno izmed njih je očitno po telefonu poklical fantič in ga je tako lepo "vljudno" nagovorila. Vse ostale pa kot vreščave srake - brez vsakega odziva, en sam nič. Dobro, da se niso ustavile in mi tako ni bilo več treba poslušati njihovega ogabnega žlobudranja.
Običajno je tako, da hodim po svetu z odprtimi očmi, pa vendar se včasih zgodi, da mi je žal, ker tako kot oči ne morem zapreti ušes. Vedno bolj zoprna namreč postajajo srečevanja z ljudmi, ki se sploh ne znajo več vljudno in prijazno pogovarjati. Pri tem, seveda, ne mislim na tiste, ki jih poznam, pa se zato lahko zoprnim temam, začinjenim s kletvicami vseh vrst, morda kar izognem. V prvi vrsti gre predvsem za tiste psovke, uvožene z juga, ki so očitno tudi pri nas že ponarodele. Saj jih veselo uporabljajo že naši najmlajši, nekateri brez njih sploh ne znajo več nič povedati. No ja, njihova velika konkurenca so že lep čas spačenke iz angleškega jezika.
Ampak da ne bi kdo pomislil, da tudi sama nikoli ne zakolnem, ali da morebiti celo še nikoli nisem! Seveda nisem nobena izjema in dobro razumem, da mora človek kdaj pa kdaj kakšen občutek zabeliti tudi s kletvico. Se pa sprašujem, ali hudič in vse variante tega peklenščka res nič več ne veljajo. In se mi je posvetilo, da tako kot še marsikaj drugega, našega, za marsikoga ni nič več vredno, tudi ubogi vrag ne. Ja, če niti svojega jezika ne cenimo več tako, kot bi ga morali, le zakaj bi bil potem dovolj domači hudič, če je pa tuji, tisti že zgoraj omenjeni, pa na primer tisti fuck off, več vreden oziroma bolj nobel.
Zdaj vem, da ni prav nič čudno, ker se tolikokrat spomnim na sosedo iz svojih otroških let. Ko je klicala svoja dva sinova že kakšnih petič zapored z dvorišča "takoj gor", je svojo jezo zaradi neubogljivih mulcev običajno začinila s kruci buci nahamol. Je zaleglo, res!
Pa naj se zdaj smeji ali posmehuje, kdor se hoče, še več podobnih lahko naštejem. A čakam, da bo kakšen jezikoslovec to nalogo opravil namesto mene. Pravi izziv bi bil.
Še posebej če pomislim, da nam je profesor italijanskega jezika v gimnaziji z veseljem razložil, da je na vrsti lekcija, posvečena samo kletvicam, ker brez teh italijanskih posebnosti pač ni mogoče dobro znati italijanščine. Zdaj je pri nas tako, da si tisti, ki ne znajo nič povedati brez uvoženih kletvic, lahko le domišljajo, da so mojstri svojega maternega, slovenskega jezika. In glede preklinjanja še to: tudi zanj velja, da kar se Janezek nauči, to Janez zna.
Pa se bodo Janezi kaj zamislili? Ne verjamem.
