"Diktator prihaja," je ujel občutljiv mikrofon televizijske kamere, usmerjene v trojko najvišjih predstavnikov Evropske unije, ki so bili protokolarno postrojeni v pričakovanju predsednikov vlad takratne 28-erice. To je bilo maja 2015 med vrhom EU v Rigi. "Napovedovalec" prihajajočega je bil prejšnji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Latvijska gostiteljica Laimdota Straujuma, polletna predsedujoča Svetu EU, ki so ji bile besede namenjene, se je ob nepričakovani napovedi nekoliko v zadregi le kratko nasmehnila. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je medtem že stegoval roko v pozdrav madžarskemu premieru Viktorju Orbánu. Toda navihanec (ali neotesanec, označba je odvisna od vaše politične usmeritve) je vztrajal pri svoji etiketi in ga je nagovoril: "O, diktator!" Z desnico mu je krepko stiskal roko, z levico pa ga rahlo, recimo da prijateljsko, klofnil po licu.
Na to epizodo iz bulvarske kronike evropske povezave sem se spomnil in jo osvežil prejšnji teden, ko je vrh EU ob začetku slovenskega predsedovanja Svetu EU gostoval pri nas. Seveda je Junckerjeva naslednica Ursula von der Leyen tako seriozna, že kar hiperkorektna, da si od nje bulvarske rubrike ne morejo obetati kaj dosti. Toda pozorni opazovalci protokolarnega sprejema na Brdu so opazili podrobnost, ki bi jo lahko novinarji napihnili v škandal – če ne bi tako mejila na naključje, da so jo raje diskretno spregledali. Prav v trenutku, ko je predsedujoči Janez prijazno nasmejan stegnil roko v pozdrav predsednici Ursuli (na tej ravni se praviloma nagovarjajo z imeni), se je namreč blago nasmejana prva dama EU obrnila in z roko pokazala v drugo smer. Pa ne da je visoka gostja že uvodoma namerno obrnila hrbet gostitelju in ga tako javno okrcala? Kot je bil neprimerno bolj kritičen njen podpredsednik Frans Timmermans, ki se ni želel pojaviti poleg Janše na običajni "družinski fotografiji" Evropske komisije in slovenske vlade.
Naš premier je že v spomladanskem prologu predsedovanja prodrl v svetovno časopisje - ker je pač tako neobrzdan ali neotesan (odvisno od vaše opredeljenosti). V sodelovanju z notranjim ministrom Hojsom je to pojavnost že prvi dan slovenskega predsedovanja najmanj postoteril. Leporečen predsednik Borut Pahor je izbral izraz robatost, ko je v nedeljo na Ludranskem Vrhu presojal očitno ponesrečen uvod. Sosedu v predsedniški palači je kar javno svetoval večjo zadržanost. Izrazil je namreč upanje, da se bo v torek med nastopom v Evropskem parlamentu "znal upreti skušnjavi in morda ne bo rekel čisto vsega, kar misli, na način, kot bi si morda želel". Poleg tega ga je "prijazno poprosil, ali bi lahko bil v svojem nagovoru manj robat od tega, kar smo videli zadnje dneve". In res: v nagovoru je vsekakor bil manj robat. Ko pa se je izza govorniškega odra po vljudnostnih pozdravih in čestitkah začel prožiti plaz bolj ali manj blagih pripomb (celo iz vrst lastne Evropske ljudske stranke) in zelo kritičnih opozoril o pomanjkljivostih in razkoraku med načeli in dejanji, je predsednik Janša vedno bolj srepo strmel predse. Če sta ga razpravi njegovih evroposlancev Romane Tomc in Milana Zveza "pobožali", je vprašanje, kako všečna je bila pohvala s skrajne desnice. Morda bo z njo – in seveda z Viktorjem – sklenil novo zavezništvo. Njegovo (ne)izrekanje o resoluciji o madžarskem diskriminatornem zakonu že kaže v to smer. Nič hudega, če se bo zanjo odločil v imenu svoje SDS. Upam, da ne v imenu Slovenije.
