Odprti horizonti: Nihče nas ni vprašal, na kateri strani smo v vojnah po svetu

Prostor Evrope je bil – in še vedno je – kulturno, versko ter jezikovno pisano območje, ki mu do druge polovice 20. stoletja ni uspelo najti trajne sloge med posameznimi deli. Ob ustanovitvi EU so se visoke pregrade med državami začele postopoma spuščati, dokler niso sprejele skupnih načel modela delovanja Evropske unije, ki ima v svojem jedru vrednote, kot so demokracija, mir, svoboda, enakost pred zakonom, enakovrednost in solidarnost. Vse te vrednote so nam podane kot neizpodbitni temelji, katerih kršitve so nedopustne in kaznovane, vsaj tako piše v dokumentih Evropske unije. A vendar imajo evropske vrednote tudi svoje slabosti, še posebej demokracija, pri kateri se vprašamo, kolikšno moč sploh imamo navadni ljudje v odločitvah države/EU in kako izboljšati svoj položaj.

Demokracija nam obljublja, da smo vsi državljani EU politično enakovredni ter da so vse volitve izvedene transparentno. Ko pa opazujemo ravnanje vodilnih osebnosti in strank, se lahko zamislimo, kdo nas v resnici vodi. To niso navadni ljudje, ki bi politično podporo dobili s svojimi premisleki, temveč gre v veliki večini za premožnejši del družbe, ki podpornike pridobiva z ogromnimi izdatki za kampanje, ki si jih preprost človek enostavno ne more privoščiti. Kako naj potem mali človek sploh pride na politično sceno, če nima dovolj poznanstev in sredstev, da bi lahko uspešno sodeloval? Tako nastane začarani krog, kjer večina navadnih ljudi vse svoje življenje ostane v vlogi volivca, ne pa tistega, ki ga lahko izvolimo.

Drugi problem naše demokracije je njena posredniška oblika, kar pomeni, da volimo predstavnike, ki se potem med seboj pogovarjajo o pomembnih rečeh, kar vodi v hitro zapostavljanje interesov ljudi, saj se večina odločitev sprejme brez našega privoljenja. Naše odobravanje oziroma zavračanje različnih idej in zakonov vlade lahko ljudstvo pokaže z referendumi. Teh je bilo od ustanovitve Republike Slovenije samo 29, od tega šest posvetovalnih in 23 zakonodajnih. Podatki kažejo, da je bila udeležba na 27 od teh referendumov manj kot 50 odstotkov. Le dva sta imela udeležbo nad 50 odstotki referendum o članstvu v EU (60,42 %) in referendum o članstvu v Natu (60,43 %).

Ta statistika nam daje dober vpogled, koliko smo Slovenci sploh vključeni v vodenje naše države in kakšno vrednost imajo referendumi in volitve v naših očeh. Zelo razširjeno je namreč mnenje, da en glas ne bo spremenil ničesar, zato marsikdo ne sodeluje pri redkih priložnostih, kjer dejansko odloča ljudstvo. Je pa res, da se človek vpraša, zakaj bi sploh šel na referendum, če so teme večine teh odločanj občutno manj pomembne kot teme odločitev, ki se sprejemajo brez nas.

Od leta 2019 do danes je svet zaznamovalo več kriz, od pandemije do številnih vojn. V času, ko je bila sprejeta velika količina zakonov in odredb, ki zadevajo te teme, smo državljani imeli referendume o zadevah, ki se nikakor ne tičejo pomembnih svetovnih tem. Niti en referendum se ni nanašal na probleme, ki se dogajajo po svetu. Pravzaprav smo v tem šestletnem obdobju imeli najmanjše število zakonodajnih referendumov (3) v primerjavi z drugimi šestletnimi obdobji v zgodovini samostojne Slovenije, z izjemo obdobja med letoma 1991 in 1997, ko so bili prav tako samo trije zakonodajni referendumi. Večina odločitev je bila tako sprejeta brez našega privoljenja, medtem ko smo mi dobili le "drobtinice", ki nam dajejo občutek, da imamo pri odločanju kakšno vlogo. To še dodatno spodkopava posredniško demokracijo, ki jo imamo.

Dober nadomestek predstavniške oblike bi lahko bila deliberativna demokracija (posvetovalna demokracija), katere temelj je, da se odločitve sprejemajo na podlagi javnih razprav, ki potekajo v javni sferi. Čeprav se zdi, da bi takšno odločanje lahko pripeljalo do odločitev, kot so odprava davkov ali kakšen drug radikalen predlog, je to prepričanje napačno. Deliberativna demokracija namreč temelji na odprti razpravi, kjer bi se posvetovali racionalno in najverjetneje prišli do najbolj logičnih odločitev, dobrih za državo in ljudstvo. V razpravah bi lahko sodelovali tako navadni ljudje in stroka, ki bi izmenjevali svoja mnenja in ideje. S tem bi lahko zmanjšali nezastopanje ljudskih interesov in neupoštevanje nasvetov strokovnjakov.

Srečujemo se tudi s tako imenovano tehnokratsko obliko vladanja, kjer strokovnjaki prevzamejo odločanje o različnih zadevah, predvsem v kriznem času. Po eni strani je pozitivno, da v kriznem času, kot je na primer pandemija, pomembne odločitve sprejemajo strokovnjaki, ki se na to področje bolje spoznajo. Po drugi pa to vodi v model izvajanja oblasti, ki ni povsem demokratičen, saj glas ljudstva v tem primeru praktično ne šteje. Tudi tukaj bi lahko vključili model deliberativne demokracije, kjer bi se ob takšnih krizah lahko posvetovali vsi.

Problem današnje družbe je tudi odnos do demokracije, saj marsikdo misli, da bi morali biti upoštevani interesi vseh ljudi. To pa je nemogoče, saj bi v tem primeru bilo najbolje, da bi živeli vsak v svoji majhni ''državici'', ki obsega hišo in zemljišče. Samo tako bi lahko zagotovili upoštevanje vseh interesov. Živimo v državni tvorbi, zato ne smemo gledati samo na lastne interese in želje, temveč velikokrat tudi na skupno dobro. Samo tako bomo lahko kot država resnično složno uspeli brez razdvajanja, ki je žal prisotno že od nekdaj.

S tem je povezana tudi politična polarizacija, ki ljudstvo samo še bolj razdvaja. Ni važno, ali si levi, desni ali sredinski, važno je, da si Slovenec oziroma Slovenka, ki za svojo državo (upam) želi najbolje. Če država trpi, ne bodi presenečen, da trpita tudi ti in tvoja družina. Ko bodo rešeni problemi v politični sferi in oblikovani novi temelji oblasti, se bodo lahko začeli reševati drugi problemi.

Tudi na evropski ravni se srečujemo s problemi, ki zadevajo demokracijo. V organih EU ima vsaka država članica določeno število mest glede na svojo velikost. Na prvi pogled se zdi logično, vendar lahko tak sistem hitro privede do zapostavljanja manjših držav članic in prevlade večjih in močnejših držav. Nedemokratičnost se kaže tudi v načinu izvolitve predsednikov evropskih organov. Državljani smo zadolženi za izvolitev poslancev, ki se potem med seboj dogovorijo, kdo bo na čelu organa.

Kar se tiče Evropske komisije, praktično nimamo nobene vloge pri izvolitvi njenih članov, saj države članice predlagajo komisarje. Evropski parlament pa jih potrdi in izvoli predsednika Evropske komisije. Kot vemo, ima Evropska komisija velika pooblastila, kot je zavračanje in sprejemanje zakonov. Dejstvo, da je Ursula von der Leyen, predsednica Komisije in zelo vplivna politična osebnost tudi na svetovni ravni, praktično neizvoljena funkcionarka, ki ''zastopa'' naše interese, ne da bi nas kdor koli vprašal za mnenje, odpira vprašanja o demokratičnosti sistema.

Nihče nas ni vprašal, na kateri strani smo v vojnah po svetu in ali smo sploh na kateri strani. Nihče nas ni vprašal, kaj si mi mislimo kaj narediti glede velikega števila migrantov, ki so prihajali k nam in še bodo, dokler se krizne regije dokončno ne stabilizirajo. Odločitve, sprejete na zasedanjih evropskih organov, so nato posredovane posameznim državam, ki so primorane te odločitve upoštevati, četudi se kakšna država ne strinja. Se pa strinjam, da takšen način lahko zatre kršenje človekovih pravic v posameznih državah, čeprav je to še vedno prisotno v EU. Zato sem mnenja, da morajo imeti države določeno mero avtonomije in suverenosti, vendar ne v primerih, ko kršijo človekove pravice in mednarodno pravo. V teh situacijah je treba upoštevati direktive Evropske unije in ne lastne ideologije.