Odprti horizonti: Ali nam Evropska unija z zakoni krade svobodo ali šele zagotavlja?

Ali nam Evropska unija z zakoni krade svobodo ali nam jo tako šele zagotavlja? To je vprašanje, na katerega bomo poskušali odgovoriti v tem eseju s pomočjo različnih teorij o sistemih, v katerih bi družba lahko živela.

Toda najprej si postavimo vprašanje: ali bi bila družba bolj svobodna, če zakoni sploh ne bi obstajali in bi se ljudje ravnali po moralah in privzgojenih vrednotah? Na to vprašanje bomo poskušali odgovoriti s pomočjo Hobitov iz fantazijskega romana Gospodar prstanov, ki ga je napisal J. R. R. Tolkien, pa tudi s pomočjo primera afriškega ljudstva, imenovanega Akani; tudi ti namreč nimajo za državo značilnih institucij in jih lahko zato štejemo kot anarhistično skupnost, ki deluje na temeljih njihovih vrednot in tradicije.

Hobiti so zelo preprosta bitja in živijo zelo preprosto. Njihove potrebe so skromne, z nekaj simpatičnimi pregrehami, kot so varjenje alkoholnih pijač in gojenje tobaka, sicer pa v glavnem skrbijo za vrtove in razvedrilo. Župana resda imajo, a ta nima oblastniške vloge, saj je njegova naloga le pripravljanje in organiziranje zabav. Živijo v miru in v njihovih življenjih se ne odvijajo večje spremembe, kar pa pomeni, da tudi ni napredka.

A ker fantazije ne moremo uveljavljati kot primer za razmislek o resničnem življenju, si bomo kot primer anarhistične družbe pogledali še ljudstvo Akanov. Po njihovih cestah je popolnoma varno hoditi; ni bojazni, da vas bo kdo okradel. Kako je to mogoče brez oblasti, brez policije? Preprosto zato, ker se držijo nenapisanih družbenih norm. A čeprav je to slišati zelo lepo, celo idealno, se moramo zavedati, da ta ista tradicija ženske zelo prikrajša za njihove pravice. Na primer oče lahko hčerko proda v zakon, v katerem ni rečeno, da bo srečna, poleg tega pa bo morala biti svojemu možu tudi podrejena.

Morda je sklep nekoliko hiter, a na osnovi podanih primerov se zdi, da za zagotavljanje osnovnih človekovih pravic in svobode potrebujemo državne institucije in zakone. Zato si bomo v nadaljevanju ogledali nekaj misli filozofov, ki zagovarjajo oblast. Prvi je Thomas Hobbes, ki zagovarja popolno, močno in nedeljeno oblast.

Če torej ljudje pretežno niso sposobni živeti brez države in zakonov ter potrebnega sankcioniranja ob kršitvi teh in če privzamemo hipotezo, da je človek po naravi sebičen, je po mnenju Hobbesa treba uvesti močno in nedeljeno oblast, ki jo je on poimenoval Leviatan. Tega Leviatana pa še dodatno podkrepi vojska, ki si jo Leviatan ustvari in ki je zadolžena za ohranjanje reda med ljudmi oziroma prebivalci, saj če tega ne bi bilo, bi med ljudmi vladala nepisana pravila močnejšega, kot na "Divjem zahodu". Hobbes torej zagovarja tezo, da je, ko gre za svobodo, vsaka oblast boljša kot nobena, saj verjame, da bi družba brez oblasti zapadla v kaos in posledično v revščino.

Ampak, ali to drži? Ali nam popolna in močna oblast daje svobodo, ki je drugače ne bi imeli, če ne bi bilo oblasti?

Odgovor na to vprašanje in dopolnilo Hobbesovi tezi daje naslednji filozof: John Locke. Seveda, tudi on zagovarja oblast in zakone, toda doda, da bi oblast morala biti deljena. Nedeljena oblast se namreč hitro sprevrže v tiranijo, ta pa ne zagotavlja svobode. Z delitvijo oblasti bi zagotovili zaščito posameznikove svobode, saj ta ne bi bila v oblasti enega posameznika; preprečili bi tiranijo, ker se veje oblasti med seboj nadzorujejo. Ker je, v nasprotju s Hobbesom, po Locku človek po naravi vljuden in sposoben sodelovati, bi bili takšni ljudje tudi sposobni vzpostaviti oblast, kjer bi bila suverenost podeljena skupščini oziroma parlamentu kot veji oblasti, kot smo jo že prej opisali. Rečeno drugače, ljudje so po Locku sposobni skleniti takšno družbeno pogodbo (ali ustavo), ki zaščiti posameznikovo svobodo, lastnino, osebo in zdravje. To tudi pomeni, da ni posameznika, ki bi bil nad zakonom, ki bi lahko bil samovoljen, tako kot je to razvidno pri Hobbesu, kjer je vladar utelešenje zakonov.

V nadaljevanju razprave lahko od Lockove teorije napredujemo k Rousseauju, ki prenese suverenost iz parlamenta neposredno na ljudstvo. Ljudstvo se mora, pravzaprav vsak posameznik, če želi biti svoboden, podrediti obči volji, ki je predebatirana in raziskana volja ljudstva; torej ne preprosto volja večine, ki se ravna po obči volji. Gre torej za razsvetljeno idejo o tem, kako mora družba funkcionirati. Rousseau prenese suverenost z enega vladarskega telesa na ljudstvo zaradi zgodovinskih razlogov. Tudi če suverenost, moč odločanja pripada parlamentu, je še vedno res, da so v njem zastopani predvsem interesi zgornjega sloja ljudi. Rousseaujev prenos se z vidika oblik vladavine kaže kot prehod od posredne k neposredni demokraciji; se pravi od voljenja poslancev k neposrednemu odločanju na referendumih. Po njegovem brez tega nismo zares svobodni, saj ne odločamo o številnih pomembnih vidikih svojega življenja.

V razpravi o svobodi za konec omenimo, a res samo omenimo še Johna Stuarta Milla, po katerem moramo biti pazljivi, ko gre za ohranjanje zasebnosti, prostora, v katerem lahko razmišljamo s svojo glavo, se izumljamo in se hkrati zavedamo, kaj delamo in zakaj. Vprašanje pri njem je seveda, kdaj začnemo s tem, kar počnemo, škoditi drugim - in kdaj nas lahko družba upravičeno ustavi. V dobi ekstremizmov in širjenja lažnih novic ter teorij zarot je to še zlasti pomembno.

Pojavi se torej vprašanje: ali nam oblast, ki si jo sami izvolimo, krati svobodo z zakoni ali ne? Če pogledamo anarhistično ljudstvo Akanov, bi lahko rekli, da nam ne krati svobode, saj so pri Akanih ženske zaradi tradicionalnega razmišljanja obravnavane kot predmeti, ki nimajo dosti vrednosti. Oblast v rokah posameznika, ki predstavlja Leviatana, nam tudi omejuje svobodo, ampak, kot smo lahko ugotovili iz zapisanega, ljudje oblast potrebujemo, ta pa mora nujno biti deljena. Zaradi nevarnosti, da v parlamentu interesi ljudstva ne bodo zastopani, pa je še bolje, da dobi suverenost ljudstvo in da čim večkrat samo neposredno odloča.