Letošnja izdaja Festivala humanistike Odprti horizonti, ki jo je organizirala Mariborska knjižnica, se je odvijala na temo vplivništva in sledilstva. Kako ta fenomen nagovoriti in ga osvetliti z več zornih kotov, so pretresali z gosti z različnih področij. Spraševali so se, kakšen vpliv ima ta pojav na družbo in življenje posameznika. Pod mentorstvom profesorja filozofije Mihe Debenaka s Prve gimnazije Maribor so dijaki temo raziskovali in o njej napisali eseje, ki se dotikajo različnih vidikov vplivništva in sledilstva. Janez Ivačič iz Konservatorija za glasbo in balet Maribor se je v svojem eseju dotaknil problema svobodne volje. Lan Leka s Prve gimnazije je razmišljal o ekonomskih, socialnih in zgodovinskih vidikih. Tjaša Enyo Kolarič, prav tako s Prve gimnazije Maribor, pa je osvetlila primerjavo z mitološkimi liki, ki jih avtorica vidi kot primere zgodnjih vplivnežev. Kot zunanja mentorja sta jim pomagala Tinca Lukan s fakultete za računalništvo in informatiko ter Jure Kirbiš iz UGM.
•
JANEZ IVAČIČ
Influencerji, socialna omrežja in svoboda govora
Januarja 2021 je družbeno omrežje Twitter trajno ukinilo uporabniški račun ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Mnogi so odločitev navdušeno pozdravili, slišati pa je bilo tudi opozorila, da gre za resen napad na svobodo govora. Ali smo res priča nevarnemu omejevanju svobode izražanja? Če lahko tako preprosto izgine račun ene najvplivnejših osebnosti na Zemlji, dejansko ne moremo mimo vprašanja, koliko objav, vsebin in celotnih računov je dnevno cenzuriranih in ukinjenih. V kolikšni meri nam je na socialnih omrežjih kršena pravica do svobode govora in v kolikšni meri smo podvrženi cenzuri? Ali bi morala država vsaj do določene mere nadzorovati socialna omrežja?
Svoboda govora in izražanja je temeljna človekova pravica, ključna za napredek družbe in celotne civilizacije. Gre za pravico do izražanja lastnega mnenja, torej temelj vseh pravic, ki sestavljajo demokratično družbo. S svobodo govora se odpirajo vrata kritiki in daje možnost za opozarjanje na nepravilnosti in nepoštenosti v sistemu, brez strahu pred preganjanjem in zatiranjem. Svoboda govora je tako edino orodje, ki lahko v kali zatre tiranijo in diktaturo, totalitarne sisteme. Vidimo torej, kako zelo pomembno je, da problematiko svobode govora naslavljamo znova in znova, ko vidimo, da ta nevarno peša in omaguje na svoji poti do resnice.
Svoboda govora pa nikakor ne sme biti opravičilo za sovražni govor. Nujno je, da razumemo, kaj ta obsega. Sovražni govor je vsaka oblika spodbujanja, širjenja ali opravičevanja sovraštva in nasilja proti posamezniku ali skupini ljudi na podlagi določenih lastnosti, kot so spol, spolna usmerjenost, rasa, etnična pripadnost, narodnost, jezik, socialni položaj, vera ali druga prepričanja. Pod sovražni govor pa nikakor ne moremo uvrščati situacij, ko se nekdo zaradi naših besed počuti užaljenega ali neprijetno. Svoboda govora bi morala obsegati tudi to, da imamo pravico s svojo svobodo govora nekoga užaliti. Nikoli namreč ne moremo reči ničesar pomembnega o ničemer pomembnem, ne da bi pri tem morda nekoga užalili.
Algoritmi vsak dan določajo, katere vsebine bodo videne in katere bodo izbrisane izginile za tančico cenzure. Je to res še javni diskurz? Govor in izražanje nista le sredstvo komunikacije, gre za temelj človekovega mišljenja in razvoja družbe. V začetku je bila Beseda. Carl Jung je opozoril, da ljudje dejansko v večini ne razmišljamo. Misli se pojavijo v naših glavah in mi jim verjamemo. Prava misel se razvije šele, ko o njej razmišljamo, ko jo presojamo in tehtno ugotovimo, če je prava. Ljudje pa ne mislimo le v tišini svojih glav, marveč tudi skozi govor in izražanje. Brez svobode govora zato ni prave misli, ker se v večini primerov ne more razviti. Naše misli postanejo relevantne, ko so izražene in postanejo predmet diskusije. Ljudje bi morali govoriti, kar mislijo in verjamejo, da je prav. To je pravzaprav naša dolžnost. Zagovarjati in iskati resnico. Ne moremo pa pričakovati, da bo zmeraj vse prav, kar bomo rekli. S pravico do svobode govora imamo zato nujno tudi pravico do napak. Naše misli so tako v javnem diskurzu izpostavljene potencialni kritiki, kar je ključno za iskanje resnice in razvoj prave misli. Misel se ne more razvijati v osamitveni celici. Razvija se med drugimi mislimi, ki jo izzivajo, ji nasprotujejo in jo silijo k nadaljnjemu razvoju. Kot je govoril britanski filozof John Stuart Mill v svojem delu O svobodi, je edini način, da odkrijemo resnico, soočenje različnih mnenj. Ker je človekova narava sama po sebi pristranska in zato nobeno mnenje in nobena misel ni imuna na napake. Če se želimo resnici torej vsaj približati, moramo svoje misli soočiti med seboj. In prav svoboda govora nam omogoča, da izpodbijamo mnenja, jih preizkušamo in kalimo. To je edini možni način, da ohranimo napredek, pravi Mill.
S porastom socialnih medijev in omrežij, kjer je vsaka naša misel z le nekaj kliki na voljo za kritiko kar najširši javnosti, se nujno pojavi še ena težava. Gre za nevarnost tiranskega mnenja. Gre za absolutno prevladujoče mnenje večine, ki ne dopušča nobene možnosti za diskurz. Tiranska večina lahko v družbi namreč zelo preprosto zatre posameznika in manjše skupine. To se pojavlja v sodobnem svetu pod novim imenom "cancel culture". Gre za tiransko družbo, kjer lahko zaradi napačnega mnenja in napačno izraženih misli izgubiš vse. To je družbeni koncept, ki agresivno poskuša zatreti svobodo govora do točke, ko se posamezniki tako rekoč samocenzurirajo, saj so lahko sicer potisnjeni na rob družbe. To bistveno zmanjšuje možnost posameznikov in družbe za razvoj in napredek. "Cancel culture" lahko zaradi ene same "napačne" objave na socialnem omrežju uniči posameznikovo kariero. Namesto da bi se oblikoval konstruktiven dialog, se ljudi z mnenjem, ki se razlikuje od večinskega, označi za nerelevantne. Namesto odprtega dialoga se mnenje, ki najbolj odstopa od večine, preprosto označi za napačno, ne da bi se o tem pogovorili. V ljudeh se vzbuja strah pred izražanjem lastnega mnenja na splošno in s tem posledično onemogoča, da bi si posameznik mnenje sploh ustvaril, saj je mnogo varneje slediti že ustvarjenemu mnenju. Zato so se tudi vplivneži na socialnih omrežjih, ki v sodobnem svetu narekujejo javni diskurz, raje zatekli v varne vode tako imenovanih "neškodljivih" vsebin, trobljenja v isti rog, neizstopajočega mnenja in varnega zavetja splošno sprejetega.
Pojavila se je tudi težava, da je družba s pojavom socialnih omrežij postala tako zelo netolerantna do vsake najmanjše "žalitve", zaradi katere se nekdo počuti užaljenega, da je lahko že vsaka najmanjša misel žalitev. Naenkrat je nevarno govoriti pomembne reči, brez da bi naše besede nekdo označil za sovražni govor. Kot žalitev se lahko interpretira vsaka kritika, vsak pogled z drugega zornega kota, zato tudi vplivneži raje ne povedo ničesar pomembnega. Družba je torej postala neizmerno netolerantna do vsega, kar nas lahko že malo užali. Zakon in država bi se morala proti temu boriti in omogočiti popolno svobodo govora. Največja nevarnost, da svoboda govora umre, je, če nam država onemogoči, da bi se spopadli z njenimi posledicami. Rešitev torej nikakor ni cenzura. Rešitev je več govora, več pogovora.
Pri socialnih medijih se pojavi še en zelo velik problem, to je problem cenzure. Zanimivo je, da ljudi, ki odločajo o tem, kaj sme ostati in kaj ne, na njihov položaj ni izvolila javnost, pa imajo kljub temu naše objave popolnoma pod nadzorom. Danes se cenzura najbrž največkrat pojavi pod prikladno oznako "lažne informacije". Nikjer pa ne bomo našli odgovora na vprašanje, kdo določa, kaj sploh so lažne informacije. Tako se lahko v to rubriko preprosto uvrsti vse, česar odločevalci v javnosti ne želijo. Pod nalepko "lažne informacije" se zelo preprosto cenzurirajo druga mnenja, alternativni pogledi.
Temu smo bili priča že ničkolikokrat, ostalo je neizrečeno in neutemeljeno. Med pandemijo covida-19 so bile na dnevni ravni blokirane in odstranjene objave, ki so pod vprašaj postavljale varnost cepiv, govorile o njihovih stranskih učinkih, bile skeptične do vladnih ukrepov in ponujale alternativno mnenje, ki ga nihče ni mogel z gotovostjo označiti za napačno. Podoben primer je, ko odločevalci in algoritmi odstranjujejo objave, ki so skeptične do idej, povezanih s podnebnimi spremembami in načinom zelenega prehoda, električnimi avtomobili, stopnji človekovega vpliva na klimatske spremembe … Gre za nevarne primere sodobne cenzure, s katero se soočajo vsi uporabniki socialnih omrežij. Pomembno je, da se začnemo zavedati, da se tveganje za omejevanje demokratičnih pravic skokovito poveča, če prepustimo izjemno moč algoritmom in korporacijam, ki nimajo odgovornosti do širše javnosti. Četudi je širša javnost prepričana, da nekaj drži, ni nobenega zagotovila, da to tudi dejansko drži. Samo pomislimo, kolikokrat je bil skozi zgodovino celoten svet neizpodbitno prepričan o nekem "dejstvu", vključno z znanstveno stroko, pa se je pozneje izkazalo, da je bilo to "vedenje" povsem napačno – Zemlja kot središče vesolja, svetloba in valovanje …
Čeprav menim, da bi morala biti svoboda govora skoraj absolutna, naj poudarim, da je to mogoče samo v primeru, ko lahko za svoje besede in mnenja prevzamemo odgovornost. Čeprav je svoboda govora temeljno pravilo, ki omogoča odprto in pošteno razpravo, pa se ta pravica lahko izniči, če je anonimnost na socialnih omrežjih uporabljena za širjenje laži, sovražnega govora ali nasilja brez posledic. Skrivanje za zaslonom omogoča izogibanje vsaki odgovornosti za svoje izražanje, tukaj pa svoboda govora izgubi svoj pravi pomen. Čeprav so socialna omrežja mestoma povsem anonimna, bi morali imeti uporabniki možnost, da se identificirajo ali vsaj prevzamejo odgovornost za svoje besede. Tako bi ustvarili prostor za odgovorno, konstruktivno in spoštljivo komunikacijo. S prevzemanjem odgovornosti za svoje besede bi omogočili, da svoboda govora postane sredstvo za napredek, ne pa orodje za širjenje strahu, nestrpnosti ali manipulacije. Svoboda govora namreč ni zgolj pravica, marveč tudi odgovornost. Resnična svoboda govora je mogoča samo, če ljudje lahko izražajo svoja mnenja, vendar ob tem prevzemajo odgovornost za posledice svojih besed.
•
LAN LEKA
Vloga sodobnih vplivnežev v gospodarstvu: družbenoekonomski dejavniki in zgodovinske primerjave
V današnjem digitalnem svetu imajo vplivneži pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja in usmerjanju potrošnikov, s čimer prispevajo k ekonomiji. Sodobni vplivneži se od tradicionalnih medijskih osebnosti razlikujejo po tem, da namenoma izkoriščajo družbena omrežja, kot so YouTube, Instagram, TikTok in X (prej Twitter), da se osebno povezujejo z javnostjo. Njihov ekonomski vpliv presega le prihodke od oglaševanja in zajema industrije, kot so moda, fitnes, finance in celo politika. Medtem ko vplivneži uspevajo zaradi hitro razvijajočega se digitalnega gospodarstva, so podvrženi tudi družbenoekonomskim dejavnikom, ki lahko ali spodbujajo njihov uspeh ali ga zavirajo. S preučevanjem sodobnih osebnosti, kot je Andrew Tate, in z njihovo primerjavo z zgodovinskimi osebnostmi, na primer z Josephom Goebbelsom, lahko pridobimo vpogled v konstantno spreminjajočo se naravo vpliva in njegovo vlogo pri oblikovanju družbe.
Sodobni vplivneži so temeljito spremenili trženje in oglaševanje, zlasti na spletu. Podjetja zdaj namenjajo velik delež svojih oglaševalskih sredstev vplivnostnemu marketingu, saj se zavedajo prepričljivosti posameznikov z velikim številom sledilcev. Vplivneži unovčijo svojo spletno popularnost s sponzorskimi pogodbami, prodajo blagovnih znamk, naročniškimi vsebinami (na primer Patreon, OnlyFans) in celo lastnimi podjetji. Andrew Tate je na primer izkoristil svojo spletno osebnost ter ustvaril digitalne tečaje in naročniške programe, kot je tako imenovani Hustlers University, s čimer je dosegel izjemen finančen uspeh.
Industrija vplivnežev uspeva zlasti zaradi modela neposredne prodaje potrošnikom, ki zmanjšuje potrebo po konvencionalnih oglaševalskih posrednikih. Družbena omrežja omogočajo enostavne transakcije in komunikacijo med vplivneži in potrošniki, zaradi česar so priporočila bolj učinkovita kot navadni oglasi. Poleg tega vplivneži s svojo publiko vzpostavljajo tako imenovane parasocialne odnose, kar povečuje zaupanje in zvestobo blagovnim znamkam.
Kljub temu je gospodarstvo vplivnežev izjemno nestanovitno. Ker temelji na algoritmih družbenih omrežij in angažiranosti občinstva, so prihodki vplivnežev pogosto nepredvidljivi. Dejavniki, kot so spletna demonetizacija, ukinitev računov ali spremembe spletnih algoritmov, lahko močno vplivajo na njihov dobiček. Da bi ohranili svojo relevantnost, se morajo vplivneži nenehno prilagajati novim trendom in platformam, kar pomeni, da je njihov finančni uspeh veliko bolj negotov kot pri tradicionalnih medijskih osebnostih.
Na uspeh ali neuspeh vplivnežev vpliva več družbenoekonomskih dejavnikov. Za njihov uspeh sta ključnega pomena dostop do tehnologije in digitalna pismenost. Posamezniki iz regij z omejeno tehnološko infrastrukturo se soočajo z večjimi ovirami pri vstopu v industrijo vplivnežev. Poleg tega ima pomembno vlogo tudi ekonomski položaj. Mnogi uspešni vplivneži najpogosteje sprva vlagajo v kakovostno produkcijsko opremo, oglaševanje in iskanje blagovnih znamk. Tisti, ki imajo na voljo več finančnih sredstev, lahko hitreje rastejo kot tisti, ki začenjajo brez kapitala.
Vlogo pri uspehu imajo tudi algoritmi družbenih omrežij in politike platform. Nekatere vsebine so bolj promovirane kot druge, posledica je nepoštenost pri priložnostih za rast. Vplivneži, ki se skladajo z ideologijo, pogosto prejemajo veliko več pozornosti, medtem ko tisti, ki so sporni ali kontroverzni, tvegajo demonetizacijo ali prepoved računov. Prav tako ima pomembno vlogo politično okolje, saj vpliva na to, katere osebnosti pridobijo prepoznavnost. Osebnosti, kot je Andrew Tate, torej zagovarjajo kontroverzne ideje, pridobijo veliko sledilcev, a se hkrati soočajo tudi z ostrimi kritikami, omejitvami na platformah ter nenazadnje tudi s težavami z zakonodajo držav, v katerih delujejo.
Vplivneži so prav tako podvrženi vedno večjemu nadzoru. Vlade vse pogosteje preučujejo vplivneže zaradi davčnih utaj, lažnega oglaševanja in etičnih pomislekov glede njihovega vpliva na mlajše občinstvo – ki bi ga lahko označili za njihovo ciljno populacijo. Regulativni ukrepi lahko vplivneže bodisi legitimirajo bodisi omejujejo, odvisno od načina njihove izvedbe.
Čeprav so vplivneži stvar sodobnosti, imajo veliko skupnega z zgodovinskimi osebnostmi, ki so uporabljale medije za oblikovanje močnega javnega mnenja. Joseph Goebbels, nacistični minister za propagando, je primer zgodnjega vplivneža, ki je z množičnim komuniciranjem manipuliral javno mnenje. Primerjava sodobnih vplivnežev s takšnimi zgodovinskimi osebnostmi osvetljuje razvoj in trajnost vpliva skozi čas.
Goebbels se je zanašal na tradicionalne medije – radio, časopise in film – za širjenje propagande, medtem ko sodobni vplivneži uporabljajo digitalne platforme. Medtem ko je Goebbels deloval kot državno sponzoriran propagandist in nadzoroval informacije s pomočjo oblasti, so sodobni vplivneži neodvisni akterji, čeprav so podvrženi nadzoru korporacij in državnim regulativam. Tako Goebbels kot sodobni vplivneži uporabljajo čustvene apele, ponavljanje sporočil in strateško komuniciranje za prepričevanje občinstva. Vendar pa imajo današnji vplivneži manjši monopol nad informacijami, saj občinstvo lažje dostopa do alternativnih virov.
Druga ključna razlika je v cenzuri in odstranjevanju vsebin. Medtem ko je imel Goebbels popoln nadzor nad mediji, lahko sodobni vplivneži doživijo prepoved ali demonetizacijo zaradi kršenja pravil platform. Andrew Tate je bil na primer zaradi spornih izjav odstranjen z večjih družbenih omrežij. To kaže, da danes digitalne korporacije delujejo kot vratarji vpliva, podobno kot so nekoč to počele vlade.
Vzpon digitalnih vplivnežev pomeni novo obdobje ekonomske in družbene moči. Njihova sposobnost usmerjanja potrošniških trendov, oblikovanja javnega mnenja in kopičenja bogastva prek spletne angažiranosti poudarja njihov pomen v sodobnem gospodarstvu. Vendar pa vplivneži niso imuni na izzive, saj so odvisni od platform, zakonodajnih okvirov in spremenljivih trendov. Čeprav so nekateri, na primer Andrew Tate, uspeli izkoristiti digitalno ekonomijo, zgodovinske primerjave s propagandisti, kot je bil Goebbels, razkrivajo podobnosti in razlike v uporabi medijev za vpliv na družbo. Z nadaljnjim razvojem tehnologije se bo vloga vplivnežev še naprej povečevala ter se povezovala z ekonomskimi in političnimi sferami.
•
TJAŠA ENYO KOLARIČ
Vplivneži 2.0
V družboslovju je vplivnež opisan kot oseba z visoko stopnjo družbenega statusa, ki ga določajo različna sredstva, kot so kapital, ugled … Je oseba, ki lahko s svojo družbeno močjo vpliva na mnenja in dejanja drugih. Vplivneži niso samo influencerji, temveč vsaka oseba, ki želi in/ali zmore svoj pogled na določen aspekt prenesti na večjo množico.
Današnja oblika vplivnosti je v veliki meri zasluga 50. let 20. stoletja v ZDA. Edward Bernays, nečak Sigmunda Freuda, je bil ena ključnih figur, ki so revolucionirale oglaševanje in s tem posledično vplivnost. Njegove tehnike so temeljile na psiholoških principih in so poudarjale čustveno povezavo med potrošniki in blagovnimi znamkami. Bernays je verjel, da lahko z manipulacijo množičnih psiholoških vzorcev ustvari povpraševanje po določenih izdelkih ali idejah. Isto mišljenje pa je ključno za vsakega dobrega vplivneža. Ti ljudje morajo znati igrati in upodabljati določeni skupini všečno vlogo. S svojo igro in spletkami posplošujejo svoje osebno mnenje in ga procesirajo na množico. To jim lahko dobro uspe le, če se načrtno zavedajo vsakega svojega koraka.
Čeprav so vplivneži danes bolj pogosti, so obstajali že v preteklosti. Ločimo lahko dve vrsti vplivnežev v preteklosti, resnične in mitične. Odličen primer zgodnjih mitskih vplivnežev so junaki iz epov. Ti moški so predstavljali ideale in definicijo popolnega moškega v svoji družbi, postali so idoli in s tem vzorniki vseh drugih (resničnih) moških. Eden najzgodnejših, če ne celo najzgodnejši primer tega je Ep o Gilgamešu in o dveh njegovih protagonistih, kralju Gilgamešu in njegovem tovarišu Enkidu. Ko gre za Grke, bi bili očiten primer tega Iliada in Odiseja. V teh delih liki predstavljajo ideale, Odisej na primer predstavlja zvitost, inteligenco in pretkanost. Diomed, tako kot Gilgameš, predstavlja figuro z močno fizično in mišičasto dispozicijo, Menelaj služi kot primer požrtvovalnega kralja, ki ne odobrava oskrunitve svojega kraljestva (Helena kot njegova žena pripada njemu, posledično je njegova last in last Šparte). Enako bi lahko rekli za Eneja, mitičnega ustanovitelja Rima. Vergil ga opisuje z vzdevkom "pius", ta nakazuje najvišji nivo dobre morale. Ta dela niso bila le del kulturne zavesti človeka v tistem času, temveč so mu dajala tudi znanje o tem, kako ga želi družba videti in kako naj ravna v skladu z njenimi željami. Čeprav gre za besedila iz časov, ko je bila pismenost redek privilegij, je to še vedno eden prvih načinov vplivanja na ogromno število ljudi hkrati, z velikim uspehom skozi stoletja.
Idealizacija vplivnežev ni nič novega v sodobnem času, nič drugače ni bilo v preteklosti. Znan primer je Komod, sin znamenitega stoiškega filozofa Marka Avrelija. Komod se je v zgodovino zapisal zaradi mnogih reči, najbolj pa s svojim povsem drugačnim obnašanjem in načinom vladanja kot njegov oče. Medtem ko je Mark Avrelij znan po svoji filozofiji in iskanju ravnotežja v življenju ter stoiških vrlinah, je njegov sin znan kot razvpitnež. Mnogo rimskih piscev o slednjem govori kot o razvpitem vladarju, ki mu je bilo le do uprizarjanja bitk in spopadov v arenah, v katerih je velikokrat slovel sam. Znan je namreč po svoji absolutni idealizaciji Jupitrovega sina Herkula, do te mere, da naj bi se sam skoraj gol, odet le v kožo leva – tako kot Herkul – spopadal z najrazličnejšimi zvermi. Komod je bil tako obseden z junakom, da se je dal v več kipih upodobiti kot junak sam, obnašal se je kot on in tudi sodeloval v aktivnostih, ki bi jih pripisali Herkulu, brez kakršnega koli zavedanja posledic in okoliščin svojih dejanj. S podobnimi problemi se soočamo danes, mladi v prekomernih merah idealizirajo vplivneže in s tem lahko povzročijo škodo sebi in/ali drugim.
Očiten je problem modne industrije ter vpliva modelov, na primer K-idolov (Korejski idoli), in vplivnic z družabnih omrežij. Hitro jim podležejo dekleta, v celotni zgodovini človeštva je velik pritisk na mlada dekleta, da morajo izgledati popolne, po dodeljenem družbenem kalupu. Ko mu podležeš, pritisk nikoli ne popusti, obupana dekleta pa naredijo vse, da bi bile po standardih družbe. V Aziji se je zato začelo lomljenje in povijanje stopal ter uporabljanje toksičnih mineralov za beljenje kože, pojavili so se korzeti, ki so spreminjali obliko reber in pozicijo notranjih organov, ki so bili tako tesno zavezani, da so ženske omedlevale, v Viktorijanski dobi so se ženske trudile okužiti s sifilisom, da bi pridobile bled, otekli obraz z velikimi, nabuhlimi očmi … Vse do danes, ko je plastična kirurgija najuspešnejša zdravstvena dejavnost.
Drug znan primer, ki ga je vredno izpostaviti, je internetni pojav, ki ga je sprožil Andrew Tate. Tate je znan po izražanju zelo mizoginih pogledov, vključno z izjavami, ki spodbujajo moško prevlado in objektivizacijo žensk. S svojimi izjavami je nakazoval, da bi morale ženske nositi odgovornost za spolno zlorabo, in pri tem tudi spodbujal moške k spolnemu nasilju in posilstvu, spodbujal je tradicionalne vloge spolov ne glede na okoliščine posameznika. Tatova spletna prisotnost ima velik vpliv na številne mlade moške, ki jih privlači njegovo razkazovanje bogastva, samozavesti in "moškosti". Njegove vsebine spodbujajo pretirano možatost do nezdrave mere in spodbujajo k represiji žensk, to se je tudi kazalo pri njegovih sledilcih, ki so začeli pretirano slediti njegovim "nasvetom", kako se mora obnašati moški in kako ženska. Na vrhuncu njegovega vpliva se je delež prijav spolnih zlorab, groženj in nasilja v ZDA očitno zvišal.
Vplivneži igrajo pomembno vlogo v vsakem obdobju človeške zgodovine. Narekujejo množicam, kaj naj počnejo, kako naj govorijo, mislijo, se vedejo in oblačijo. S tem pa si le kopičijo lastno moč in ugled. Množice so jim absolutno podrejene. Edina moč, ki je dana posamezniku, je ta, da vplivnežem obrne hrbet, jih ne sprejme v svoj svet in ne ponotranji vzorcev vedenja, ki jih promovirajo.
