Odprti horizonti: Je solidarnost dolžnost ali prostovoljna vrlina?

Vrednote predstavljajo normativne smernice oziroma ideale neke skupnosti, ki naj usmerjajo politično, predvsem pa družbeno življenje. So cilji, za katere bi se morali zavestno odločati znotraj skupnosti za boljše sobivanje vseh. Razumemo jih lahko kot temeljne smernice za oblikovanje dobrih zakonov.

V Evropski uniji so ti skupni ideali in cilji temelj za zagotavljanje svobode, varnosti, udobja in sobivanja ter pomoči med državami članicami. Niso zgolj opis tega, kar Evropa je, temveč izraz tega, kakšna si želi biti – skupnost svobodnih posameznikov, ki živijo v pravični in solidarni družbi.

V osnovi so vrednote v Evropski uniji pravno zapisane v Pogodbi o Evropski uniji, natančneje v drugem členu pogodbe. Tako ne predstavljajo le družbenih ciljev in idealov, temveč so uzakonjene. Kot temeljne so opredeljene spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država, spoštovanje človekovih pravic, solidarnost in mnoge druge. Kljub temu pa evropske vrednote niso zgolj pravni seznam pravil, temveč smernice do izboljšave življenjskega okolja Evropejcev in Evropejk.

Kljub jasni definiciji evropske vrednote niso povsem nedvoumne. Kritično gledano se pojavljajo razna pomembna vprašanja, o katerih je vredno premlevati.

Prvič, ali so evropske vrednote univerzalne ali zgolj evropske? Zagovorniki univerzalnosti menijo, da vrednote, kot so človekove pravice, svoboda in enakost, ne veljajo samo za Evropo, temveč za vse ljudi. O tem je razmišljal že filozof Immanuel Kant, ki je trdil, da moralna načela izhajajo iz razuma, iz česar je zaključil, da če smo ljudje racionalna bitja, potem lahko s pomočjo razuma umislimo univerzalna pravila. Podobno je zapisano tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov leta 1948, v njej pa je zapisano, da imajo vsi ljudje enake temeljne pravice.

Pri tem vprašanju drugi opozarjajo na to, da so evropske vrednote nastale v specifičnem zgodovinskem in političnem kontekstu, tako da se v celoti ne morejo primerjati z univerzalnimi moralnimi pravili. Ideje o individualni svobodi, demokraciji in pravni državi so se razvile iz evropskih procesov, kot so razsvetljenstvo, razvoj parlamentarne demokracije in kritika absolutne oblasti, druge civilizacije pa so razvile drugačne poudarke, na primer večjo vlogo skupnosti, tradicije ali družbene harmonije. Zato nekateri trdijo, da lahko univerzalno razglašanje evropskih vrednot včasih deluje kot kulturni univerzalizem, kjer ena kultura svoje ideje predstavlja kot splošno veljavne.

Naslednji problem evropskih vrednot je ta, da je razkorak med idealom in prakso prevelik. Evropska unija poudarja temeljne vrednote, ki naj bi vodile v idealno družbo, v kateri imajo vsi ljudje enake možnosti, so manjšine zaščitene, politična oblast spoštuje zakon in so človekove pravice univerzalno zagotovljene. Toda iz prakse vemo, da ni tako.

Čeprav Evropa zagovarja enakost, med državami in tudi znotraj držav obstajajo velike socialne in ekonomske razlike. Nekatere države imajo veliko višji življenjski standard kot druge, prav tako pa obstajajo razlike v dostopu do izobraževanja, zaposlitve ali zdravstvene oskrbe. To kaže, da enakost kot vrednota obstaja na ravni načela, vendar je njena popolna uresničitev omejena z gospodarskimi, političnimi in zgodovinskimi dejavniki.

Drug primer tega je odnos do migracij in migrantov. Kljub vsem vrednotam in načelom, h katerim kot Unija stremimo, so bile do migrantov v evropski migracijski krizi leta 2015 kršene mnoge temeljne človekove pravice. Delovanje držav članic se je v stiski izkazalo za nesolidarno in krivično do migrantov.

Kljub vsemu se je treba zavedati tudi dejstva, da evropske vrednote niso statične, temveč se nenehno spreminjajo. To pomeni, da današnje razumevanje temeljnih vrednot ni enako temu izpred desetletij in ne bo enako temu v prihodnosti. Če pogledamo evropsko preteklost, vidimo, da številne vrednote, ki jih danes razumemo kot temeljne, dolgo časa niso veljale za vse ljudi. Na primer, v antični demokraciji v Atenah so lahko politično sodelovali le svobodni moški državljani. Ženske, sužnji in tujci niso imeli političnih pravic. Čeprav je bila ideja demokracije že prisotna, je bila močno omejena. Podobno je v večjem delu evropske zgodovine obstajala družbena hierarhija – plemstvo, kmetje, podložniki. Ideja, da so vsi ljudje po naravi enaki, se je širše uveljavila šele kasneje. Ti dogodki so dokaz, da vrednote niso nastale naenkrat, temveč so se širile in poglabljale skozi politične boje in družbene spremembe. Na vrednote v Evropi lahko zato gledamo kot na zgodovinski projekt, ki se nenehno spreminja in teži k izboljšavi.

Aktualna vrednota, na katero prepogosto pozabljamo, je solidarnost. Podrobneje pod besedo solidarnost uvrščamo brezpogojno medsebojno pomoč, podporo in odgovornost med ljudmi ali skupnostmi. Gre za usluge, za katere ne bi zahtevali povratnega plačila. K njej stremimo zlasti takrat, ko se nekdo znajde v težkem, kritičnem položaju in je zanj treba poskrbeti. Temelji torej na ideji, da nismo popolnoma samostojni, temveč za nami stoji podporni sistem, ki nam bo pomagal. Živimo povezano – kar se zgodi enemu delu družbe, vpliva na vse. Gre za vrednoto, ki poudarja sodelovanje namesto tekmovanja, skupno dobro namesto zgolj osebne koristi, pomoč šibkejšim in prizadetim. Lahko je moralna (občutek dolžnosti pomagati tistim v stiski), družbena oz. organizirana pomoč in politična (vključenost države in mednarodnih organizacij – pokojnine, šolstvo, zdravstvo …). Do drugih smo lahko solidarni osebnostno, tako da pomagamo prijatelju, sošolcu ipd., družbeno preko humanitarnih organizacij in politično preko mednarodnih odnosov.

Ob pojmu 'solidarnost' se lahko poraja kopica razmislekov in vprašanj, ki so lahko v nasprotju z njegovim prvotnim pomenom. Prvi problem se namreč pojavi že pri vprašanju, ali je solidarnost dolžnost ali prostovoljna vrlina, še predvsem v Evropski uniji. V nekaterih pogledih jo lahko jasno določimo kot moralno in politično obvezo, saj nam zakoni in socialni sistemi zagotavljajo nenehno solidarnost. Gledano z vidika EU se nam pogosto zdi, da pri teh dolžnostih politični in socialni sistemi zatajijo, pri čem bi se kot skupnost morali obrniti na medsebojno pomoč, grajeno na empatiji. Toda tudi ta ni gotova, saj se ljudje pogosto brez lastne koristi ne odločamo za pomoč in drugim ne pomagamo v stiski, dokler ta ne prizadene tudi nas. Preveč razmišljamo o vprašanju, ali obstaja solidarnost brez lastnega žrtvovanja, in premalo o tem, kako bi lahko z našimi nesebičnimi dejanji olajšali življenje drugim.

Problem se pojavi takrat, ko se vprašamo, v kakšni meri je solidarnost od nas zahtevana oziroma do kakšne mere in kdaj moramo biti solidarni. Najprej je vredno omeniti, da je solidarnost predvsem prostovoljna vrlina. Ko postane prisiljena, izgubi svoj moralni pomen in postane zgolj obveza, ki bi se ji ljudje še bolj izogibali. V sklopu tega lahko solidarnost razumemo tudi kot institucionalno dolžnost, katere vsi člani morajo nositi skupno breme. Gre predvsem za politično načelo, ki omogoča stabilno družbo. Evropska unija kot institucija pogosto uporablja prav to razumevanje solidarnosti.

Poleg vsega naštetega se je vredno zavedati, da je brezpogojna in nenehna solidarnost lahko celo škodljiva. Kot temeljna vrlina je tudi ta potrebna v točno določeni pravi meri. Pri tem so ključni naslednji pojmi: sorazmernost, pravičnost in vzdržnost. Naša solidarna pomoč tako od nas ne sme zahtevati žrtve, ki bi resno ogrozila dostojanstvo ali osnovne potrebe tistega, ki pomaga. Prav tako mora biti breme pomoči pravično razdeljeno med tiste, ki so pripravljeni pomagati. Na primer, nepravično bi bilo, če bi le majhna skupina ljudi nosila breme celotne skupnosti. Pomembna je tudi dolgoročna vzdržnost, ki ne sme izčrpavati posameznika ali skupnosti, saj lahko tem na koncu škoduje in krati njihovo avtonomijo.

Vprašati se je treba tudi, do koga smo dolžni biti solidarni. So to le naši najbližji ali pa smo dolžni pomagati širši skupnosti? Po Kantu smo vsi rojeni z enako moralno vrednostjo, zato imamo minimalno dolžnost do vseh posameznikov družbe. Ta dolžnost pa mora biti v mejah prave mere in ne sme kršiti avtonomije tistega, ki nudi pomoč.

V praksi se v Evropski uniji solidarnost nenehno izkazuje skozi razna sredstva in pomoči, dodeljena iz Solidarnostnega sklada Evropske unije (SSEU). Ta je bil ustanovljen novembra 2002 v odgovor na uničujoče poplave tistega leta, ki so močno prizadele mnoge članice Unije. Iz sklada lahko članice EU pridobijo nepovratna sredstva, ki dopolnjujejo javne izdatke države prejemnice in so namenjena financiranju ukrepov za odpravo škode, proti kateri se načeloma ni mogoče zavarovati. Od nastanka sklada je denar iz njega pridobilo že 24 evropskih držav. Takšna solidarnost prispeva k delovanju celostne družbe, ki diha in deluje enotno proti skupnemu cilju.

Kljub temu so bile temeljne vrednote v Evropi večkrat kršene. Najbolj očiten primer tega so številne migracije in odnos držav do migrantov. Države EU v teh skrajnih primerih zapirajo meje in ne dovolijo vstopa beguncem ali migrantom, zavračajo prošnje za azil ali otežujejo postopke za njegovo pridobitev in ne sodelujejo pri mednarodni delitvi odgovornosti za sprejem migrantov, zaradi česar se ti kopičijo na obmejnih državah, kot sta Italija in Grčija. Prav tako begunce in druge migrante nameščajo v prenatrpane centre in taborišča, ki jim ne nudijo niti osnovnega dostojanstva. Pri tem se pojavi še globoko zakoreninjen problem ksenofobije, diskriminacije in nasilnega ravnanja državljanov nad njimi, kar ponovno nakazuje, da je solidarnost zgolj lepa beseda, ki jo v Evropski uniji vedno znova in znova radi uporabljamo.

Evropske vrednote tako predstavljajo pomemben moralni in politični ideal, ki naj bi usmerjal delovanje Evropske unije. V teoriji poudarjajo spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost, pravno državo in predvsem solidarnost. V praksi pa se pogosto pokaže velik razkorak med tem, kar Evropa zagovarja, in tem, kar dejansko počne. Prav zato evropske vrednote ne smejo ostati le zapisan ideal v pogodbah, temveč morajo postati dejansko vodilo političnega odločanja. Če želi Evropska unija ostati verodostojna skupnost, mora svoje vrednote uresničevati tudi takrat, ko je to politično ali družbeno zahtevno. Šele takrat bodo evropske vrednote resnično pomenile več kot zgolj lepo oblikovane besede.