Od le enega do še enega otroka

Kitajska pošta je že predstavila znamke, ki bodo zaznamovale leto prašiča, to se bo po kitajskem koledarju začelo 5. februarja 2019. Ena od znamk, ki jih je oblikoval priznani umetnik Han Meilin, med drugim tudi avtor maskote olimpijskih iger v Pekingu, prikazuje ljubko prašičjo družino. Mami in očetu pujsu delajo družbo kar trije mladi pujski.
In ker se na Kitajskem nič ne zgodi po naključju, tudi ta znamka ni naključna, ampak prinaša pomembno, pravzaprav niti ne zelo prikrito sporočilo. Država, dolga desetletja znana po dosledno izvajani zloglasni politiki enega otroka, zdaj prebivalce, predvsem ženske, ne samo spodbuja, ampak skorajda že sili k rojevanju čim več otrok. Glavni razlog za to je, da naglo razvijajočemu se gospodarstvu grozi, da bo ostalo brez delovne sile.

Mali cesarji brez nevest

Kitajsko prebivalstvo se naglo stara. Po lani objavljeni napovedi kitajskega državnega sveta bo do leta 2030 kar četrtina populacije starejša od 60 let, še leta 2010 je bilo starejših od 60 let le 13 odstotkov prebivalstva. Število rojstev že desetletja upada. Konec 80. let, v obdobju najstrožjega izvajanja politike enega otroka, ki so jo uvedli zaradi prehitrega naraščanja prebivalstva, se je na Kitajskem letno rodilo 28 milijonov otrok. Konec 90-ih je število rojstev padlo na 18 milijonov. Leta 2015 jih je bilo le še dobrih 16 milijonov. Leta 2016 so vsem družinam dovolili rojstvo še drugega otroka, a rodilo se jih je 17,9 milijona, le dober milijon več kot leto prej. Lani, ko so pričakovali popoln učinek novega ukrepa, napovedovali so celo 20 milijonov novorojenčkov, se je številka v primerjavi z letom prej še zmanjšala, ustavila se je pri 17,2 milijona. Demografska in socialna slika Kitajske je vse bolj izkrivljena.

Štirje starci, dva zaposlena in en otrok

Hud problem je revščina starih ljudi, od katerih mnogi nimajo pokojnine. Po ocenah vsaj četrtina starejših od 65 let živi pod že tako nizko postavljeno mejo revščine. Tudi tako želeni moški potomci na tradicionalno obvezo skrbi za ostarele starše preradi pozabljajo, zato so oblasti pred leti morale sprejeti zakon o zaščiti pravic in interesov starejših ljudi, po katerem lahko otroci končajo celo v zaporu, če ne poskrbijo za svoje starše. A to breme je v kitajskih družinah, ki živijo po modelu 4:2:1 - za štiri stare starše skrbita dva zaposlena starša, ki imata le enega otroka - veliko. Zlasti za ženske, ki morajo negovati svoje in moževe ostarele starše in še kakšne sorodnike, saj so socialne službe na Kitajskem šele v povojih.
Kar pa oblasti najbolj skrbi, je primanjkljaj delovne sile. Primanjkuje zlasti delavcev za manj kvalificirana dela, saj so mladi Kitajci veliko bolje izobraženi kot njihovi starši in niso več pripravljeni prenašati težkih delovnih razmer. Vsi bi bili radi uradniki v državnih službah, za ta delovna mesta pa se bije neizprosen boj, ki se začne že z izbiro pravega vrtca.
Zaradi skrb vzbujajočih demografskih kazalcev so kitajske oblasti konec leta 2015 dokončno odpravile politiko enega otroka, ki so jo, zlasti v prvih letih po uvedbi leta 1979, izvajale z vso ostrino in nasiljem, tudi s prisilnimi sterilizacijami in abortusi v visoki nosečnosti. Kasneje so jo postopoma omilili, na nekaterih območjih, predvsem ruralnih, so dovolili rojstvo drugega otroka, če je prvi deklica, potem so drugega otroka dovolili tudi mestnim parom, če sta oba, mož in žena, edinca. Ker tudi to ni ustavilo hitrega staranja in neuravnoteženega razvoja prebivalstva, so leta 2013 sprejeli zakon, po katerem lahko imajo dva otroka vsi pari, od katerih je vsaj eden od zakoncev edinec. In leta 2016 so nazadnje dovolili dva otroka vsem parom, a pričakovanega baby booma nikakor ni bilo.

Reproduktivne pravice še naprej v službi države

Državne oblasti v Pekingu krčevito iščejo rešitve za vse bolj perečo demografsko situacijo. A zdi se, da se iz napak pri izvajanju politike enega otroka, ki je pustila globoke sledi, travme in bolečine v kitajski družbi, niso ničesar naučile. Tudi v prizadevanjih za dvig rodnosti so - z nekaj simpatičnimi izjemami, kot je družina pujskov na poštni znamki - še vedno bolj kot k prepričevanju nagnjene k prisili, namesto nagrad in spodbud je spet govora predvsem o omejitvah in kaznih. Prejšnji mesec sta kitajsko javnost razburila priznana akademika z univerze v Nanjingu, ki sta predlagala, da bi vsi delovno aktivni prebivalci, stari do 40 let, prispevali denar v poseben sklad, ki bi bil namenjen financiranju družin z več otroki. Prispevka bi bili oproščeni le tisti, ki imajo vsaj dva otroka. To je v bistvu nadaljevanje, le z druge strani, kazni, ki so jih plačevali kršitelji politike enega otroka. To je Mei Fong, nekdanji dopisnik časnika Wall Street Journal in poznavalec kitajske demografske politike, v svoji knjigi En otrok označil za najbolj radikalni kitajski eksperiment. Kazni za rojstvo prepovedanega drugega otroka so bile enormne, znašale so tudi desetkratnik celotnega prihodka družine.