Obrazi z Markom Crnkovičem: Življenja in identitete emancipirane vdove Erice Johnson Debeljak

Matrimonialni ali magari partnerski intervjuji bi bili mogoče dobra tržna niša, vendar ne poznam veliko parov - če sploh kakšnega -, ki bi si jih želel delati naenkrat, v dvoje. Aja, en tak par je sicer na seznamu teh Obrazov in bi že bila na vrsti, če se ne bi ravno zadnjih nekaj mesecev zadrževala na Hrvaškem, zato sem ju v dani situaciji preložil na pozneje.

Ko se dobiva v atriju ZRC oziroma bivšega LP na takeaway kavi iz Paninoteke, Erici Johnson Debeljak skratka za začetek povem, da bi to bil dvojni intervju - intervju z njo in njenim možem -, če bi bil Aleš Debeljak še na tem svetu.

Pa ga ni več. Že od 28. januarja 2016 okrog 12.30, ko ga je do smrti povozil tovornjak na avtocestnem viaduktu pri prekleti Peračici.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Erico pa profiliram tudi zato, ker je pri Mladinski knjigi pravkar izdala knjigo s provokativnim in eye-catching naslovom Devica, kraljica, vdova, prasica. Knjigo o svoji izkušnji in preizkušnji po Aleševi smrti. V bistvu tudi knjigo o njiju dveh z Alešem. Knjigo o vdovstvu. Kaj razmišlja in kako razmišlja vdova. Kaj naj vdova počne sama s seboj. Kaj (naj) družba, okolica z njo počne.

DKVP je do bolečine iskren, brutalno neženiran, a ganljiv, v Sloveniji še nikoli prej napisan primer avtobiografske memoaristike, tako rekoč tell-all izpoved, sodeč po nekaterih reakcijah in kritikah zoprnežev brez empatije, celo škandalozen.

Razen o tem, da je Erica izjemno pismena, in o samih literarnih kvalitetah, ne bom sodil o vsebini. Ker je to njena, njuna stvar. Se pa sprašujem, kako si jo kdo sploh drzne onstran teksta samega osebnostno obsojati. Just take it or leave it. Vsekakor briljantna knjiga.

Ker če nič drugega, lahko rečem samo to: zdi se, da sta se Erica in Aleš neskončno ljubila in se še vedno - kjerkoli že on zdaj je.

Hibrid

Erica Johnson Debeljak se nima več za čisto Američanko. Pa saj se tudi nima za čisto Slovenko. Ona je nekakšen hibrid.

Včasih se je počutila doma seveda v ZDA. Ker se je tam rodila (1961), v San Franciscu, se pri dvajsetih preselila v New York, diplomirala kot kolegica francistka, naredila magisterij iz poslovnega administriranja in tam delala kot bančnica.

V New Yorku pa je potem spoznala nekega mladega, nadobudnega slovenskega pesnika svojih let. Aleša Debeljaka. In se ne čisto z lahkim srcem preselila v Slovenijo.

Zdaj se počuti doma tukaj. Počutila se je doma z Alešem in počuti se še zdaj. Ko je sama z njunimi tremi že skoraj odraslimi, come-and-go, včasih po svetu razpršenimi otroki. Čeprav je teh njenih skoraj trideset let v Sloveniji zanjo never-ending tranzicija.

Ljudje so jo vedno spraševali, ali se počuti slovensko Američanko ali ameriško Slovenko. Tudi jaz jo to vprašam - ker se videvava, srečujeva redko in slučajno in na hitro.

Uživam v njenem ameriškem naglasu. Kako na koncu stavka zategne melodijo navzgor in jo upočasni v izzven. V tem je nekaj tako muzikaličnega. Spominja me na Laurie Anderson na plati The Ugly One with the Jewels.

Nakar pove, da še vedno počuti kot neke vrste outsider.

Prosim?!

Because Aleš

To je zanimiv problem, pravi, ker so jo po Aleševi smrti skoraj vsi spraševali, ali bo zdaj šla domov. Po eni strani je to razumljivo, ker so Slovenci vedno glorificirali Ameriko … Po drugi pa žaljivo, sugeriram. Na neki način ja. Ta ideja, da bi vdova morala domov, je bizarna. Kot da tvoja identiteta nima vrednosti izven konteksta tvojega moža. Da bi morala nazaj k družini ali k svoji materi ali očetu - ali pa v samostan, hahaha. Le zakaj bi šla po tridesetih letih zakona in karieri nazaj.

Ko jo je nekdo nekaj vprašal v zvezi s tem, mu je rekla: "Now I'm brezdomka. Because Aleš je bil moj dom, na en način."

Pa tudi Aleš je čutil, da ga poroka z Američanko postavlja izven slovenstva. Da sta bila v nekem smislu kot otok. Dejstvo, da si mešano pleme, te postavlja izven neposredne skupnosti.

Ko je Aleš umrl, ni bila v službi, zato tudi ni imela okrog sebe kolektiva. Zato je direktorja ZRC Ota Lutharja prosila - aha, zdaj vem, zakaj sva se prav tam dobila - in kot nalašč je šel med intervjujem mimo -, če ji lahko pomaga. Ne da bi jo zaposlil, ampak da bi imela neki prostor. She wanted to have a lažna kolektiva, kot pravi temu sama v svoji prikupni ameriški slovenščini. (Govoriva v angleščini, ker se v njej vendarle počuti varnejšo, potem pa kar naprej ti vrivki po slovensko. Kar je zelo simpatično.) Torej neko družbeno tkivo, anyway. In od vseh stvari, ki jih je kdo naredil zanjo, se ji je zdela ta najbolj dragocena.

Skratka, hibrid med Američanko in Slovenko - ampak zdaj je del njene identitete tudi to, da je vdova.

Seveda, ampak to je zelo neudobna identiteta. Razen tega, da si sirota, je vdovstvo ena redkih socialnih kategorij, ki jo definirata smrt in izguba. Ampak če si že vdova, je lažje, če si na svojem in imaš okrog sebe sorodnike, skupnost in službo. Ker imaš več točk, na katere se lahko zasidraš. Njena situacija je bila precej ekstremna. Deloma zato, ker je bila tujka, deloma pa zato, ker ni imela kolektiva. Pa tudi zato, ker je bila poročena s prominentno osebnostjo. Z Alešem sta bila javni par, zato se je čutila še bolj izpostavljeno.

Skupnost in community

Ampak v petindvajsetih letih si pa človek ja ustvari vezi in postane del skupnosti?

Že, ampak saj veš, kako je. Tvoje glavne vezi so mož in dom, družina in take zadeve. Izzivi samske osebe so popolnoma drugačni kot izzivi poročene osebe. Če si sam, moraš graditi in delati, ker nimaš vezi doma.

Pa še en razlog je. Življenje, ki sta si ga z Alešem zgradila, in identiteta, ki si jo je ustvarila v teh letih v Sloveniji z Alešem, to je zelo pomembno. Zato bi bilo zelo čudno, če bi zdaj rekla, oh, zdaj bom pa šla kar nazaj, ker ga ni več. S tem bi zbrisala tudi svojo eksistenco. Sentimentalno je navezana na to, kar sta z Alešem ustvarila in doživela, on the person I became, celo na hišo, kjer sta živela in kjer še živi.

Govorila je z veliko vdovami in sploh z ljudmi, ki so izgubili življenjskega sopotnika, in lahko reče, da v dani situaciji zelo različno reagirajo. Nekateri odidejo takoj. Ker ne prenesejo vseh teh spominov okrog sebe. Odgovori so torej različni od primera do primera.

Razen otrok in prijateljev in Aleševe družine je ona sama imela malo stalnih, kontinuiranih vezi. Takšnih, ki ti jih daje služba. Po Aleševi smrti pa si jih je ustvarila več. Ko je prišla v ZRC, je Lutharju rekla, da je to njena krivda. Da bi se morala bolj potruditi in to narediti že prej. Da bi recimo imela tesnejše stike z ministrstvom za kulturo in drugimi ustanovami, za katere je že prej prevajala. Da bi se bolj integrirala v slovensko življenje, kar pa ji nikoli ni totalno uspelo. Luthar pa je rekel, ne, ne, to je naša krivda, Slovenija bi morala najti način, da inkorporira take ljudi, kot si ti.

Pogreb

Vedno mi nekako nehote uspe pogreb ohraniti v spominu kot nekaj strašno banalnega. Tudi pogreb Aleša Debeljaka ni bil izjema. Bilo je 4. februarja 2016 ob 13.00. Še danes je v mojem iCloudu v koledarju shranjen item "Aleš Debeljak | Žale" na lokaciji "Med hmeljniki 2".

Ničesar in nikogar nikoli ne izbrišem. V mojem imeniku je vedno več pokojnih, ki jih iz nekakšne digitalne pietete nočem izbrisati. Morda jih je že na ducate, morda sto, vendar se mi jih iz podobnega spoštovanja do mrtvih nikoli ne ljubi prešteti - pa še zamudno bi bilo in ne bi imelo smisla.

Tudi to se mi je že zgodilo, da sem pred leti dobil notifikacijo, da se je na viber prijavila "oseba Tomaž Brate" - čeprav ga takrat že kdo ve koliko let ni bilo več. Spooky. Njegova številka je (bila) očitno še v rabi. Aleševa ni. Erica jo je po težkih birokratskih mukah odjavila, lahko si preberete v knjigi. Seveda pa ga imam še vedno shranjenega.

Spomnim se tudi, da je Luka Novak prišel na pogreb v novih supergah New Balance. Takoj sem jih opazil, ko smo pred začetkom ceremonij stali pred mrliško vežico, ker so se še svetile od novega, in jih pohvalil. Valentina je rekla, da so stale kakih 30 dolarjev. Novica o Aleševi smrti ju je dosegla v New Yorku. Od mene.

Njegov glas manjka

Kaj pa evropska identiteta? Če je Slovenka, potem to spada zraven, ne?

To je v householdu Debeljak zanimiva tema. Saj so tudi otroci mešani in imajo več ali manj stika tudi z Ameriko in se čutijo bolj ali manj Evropejce in Američane. To se kaže skozi politične izbire in svetovni nazor. In v tem smislu bi lahko rekla, da ja, da se bolj nagibajo k evropskemu modelu kot pa k ameriškemu. Po Trumpu pa sploh.

Kaj pa je evropski model?

No, Evropa je bolj socialistična, hahaha, a veš, javno zdravstvo, solidarnost … Ampak če že govoriva o tem, Aleš bi bil gotovo razočaran nad Evropo danes. Imel je zelo razvit občutek za pripadnost, rad je pripadal, rad je sodeloval pri kolektivnih projektih. Rad je imel tudi svoje jugoslovansko otroštvo in je bil vesel, da z razpadom države ni vse izginilo.

To se je dogajalo v času, ko se je Erica preselila v Slovenijo. Debeljak se je v nekem smislu zelo vrgel v to novo slovensko državo. Ljudje so ga spraševali, zakaj ne ostane v Ameriki. Lahko bi dobil ameriško državljanstvo, imel je tudi ameriški doktorat. Ampak dežela in jezik in ljudje so mu veliko pomenili. Hotel je učiti slovensko mladino, ne ameriške.

Zato je v teh zadnjih petih letih pogosto razmišljala, kako bi on na vse to reagiral. Ali bi ga situacija potrla. Njo je potrlo. Leto 2016 je bilo annus horribilis tudi v svetovnem merilu. Najprej ji je umrl mož - nakar se čez nekaj mesecev zgodi še brexit in potem še Trump. Kakšen postaja ta svet, se je spraševala v nespečnih nočeh.

In kaj bi Aleš na to rekel? Njegov glas manjka. V slovenskem javnem življenju. Erica je prepričana, da bi povzdignil svoj glas. Zdaj.

Neodločeno

Za Slovenijo ima metaforo. Nogometno metaforo. Gre za tisti dve znameniti tekmi. Slovenija - Jugoslavija (3:3) na evropskem prvenstvu 2000 in Slovenija - ZDA (2:2) na svetovnem 2010. V obeh primerih nam je šlo v prvem polčasu ali celo večji del tekme dobro in smo vodili in se že veselili zmage. Potem pa je sledil preobrat.

Erica pravi, da se to dogaja, ker je slovenska rezervna klop prekratka. Da nimamo dovolj igralcev, ki bi zdržali do konca tekme. Če to metaforično prenesemo na Slovenijo, vidimo, da nam je v prvem polčasu odlično šlo. Zdaj pa se je s polarizacijo vse spremenilo. Na področju kulture in urbane, alternativne kulture je vse drugače. Polovici države razlagajo, da nas nočejo niti videti.

Tega si v Sloveniji ne moremo privoščiti, ker je naša rezervna klop prekratka. V Ameriki pa si lahko. Ljudje bodo pač šli nazaj v New York ali LA in delali naprej, ker je rezervna klop pač dovolj dolga. V Sloveniji pa si pri graditvi slovenskega projekta ne moremo privoščiti polarizacije in izgube entuziazma polovice prebivalstva.

Pri vseh spremembah v svojem življenju je vedno znala potegniti maksimum iz vsega skupaj. Poročiti se s Slovencem in se preseliti v Slovenijo, že to ni najlažje.

To je tisto, pri čemer se je imela še najbolj super. Tega ni nikoli obžalovala. Nikoli ni bila depresivna in razmišljala o tem, da življenja tukaj na prenese in da bi najraje šla domov v Ameriko. V življenju v Sloveniji je resnično uživala. Pri tem ji je zelo pomagalo to, da je začela pisati in našla svoj true calling.

Hvala bogu, pripomnim, da ni ostala v banki. Bog ne daj celo v slovenski, če se je že preselila …

Tender is the night

Alešev pogreb si bom zapomnil tudi po glasbi. Predvsem sem si zapomnil komad Tender od Blurov, ki me zdaj retrospektivno vedno nanj spominja.

Britpop ni bil nikoli moja šalčka čaja. Blurov nisem poslušal, sem pa poznal portrete popart slikarja in kiparja Juliana Opieja, ki so si jih Damon Albarn, Graham Coxon, Alex James in Dave Rowntree omislili za naslovnico svoje kompilacije The Best Of iz leta 2000.

Skratka: ko se je procesija začela viti od mrliške vežice proti grobu, se je po Žalah razlegel komad, ki ga nisem poznal, vendar mi je v delčku sekunde padel v uho. Kot da bi ga že neštetokrat slišal, pa vendar vznemirljivo neznan.

In tako sem meni nič, tebi nič potegnil iz žepa telefon in naredil nekaj, kar se na pogrebih ne dela: pošazamal sem komad - in še preden smo zavili okrog kolonade, mi je shazam javil na ekran, da so to Blur. Tender. "Love's the greatest thing". Z naslovko s tistimi štirimi digitalno narisanimi portreti, ki sem jih nekoč videl v National Portrait Gallery v Londonu.

Še danes si včasih dam gor ta komad in se mu pustim zazibati v solzavo mešanico namišljenega prijateljstva in memento-morija ter zapoznelega, iz časa iztaknjenega, skorajda neprimernega glasbenega navdušenja. Čeprav razen tistih vznesenih gospel korusov z background vokalistkami - "Come on, come on, come on/Get through it/Come on, come on, come on/Love's the greatest thing // Come on, come on, come on/Get through it" - ni v tem komadu v bistvu nič posebnega, pa še predolg je. Pač, slišal sem ga v pravem trenutku.

Reinventing

Po Aleševi smrti je bila Erica jezna sama nase, češ, tega ne morem še enkrat narediti, ne morem še enkrat postati drug človek - ali kako naj prevedem to najbolj običajno frazo "reinventing oneself". Vendarle je bila premlada, da bi se tudi sama začela pripravljati na smrt, pa tudi energije in moči ni imela za še en remaking of herself.

Ampak nazadnje se izkaže, da nimaš izbire. Spoznala pa je tudi - ne brez občutka krivde -, da je v tem zelo dobra. Uspelo ji je ustvariti življenje tukaj. Da ima ta surviving fighting spirit. Bilo je boleče, ampak je uspelo. Za to je bila natrenirana. To je na neki način njen karakter. In če reče, da je to povezano z občutkom krivde, s tem misli, da se ni hotela sprijazniti s tem, da bi jo nova situacija definirala ali ji celo kaj vzela.

Zato se je vendarle rekreirala. (To je moj, dobeseden prevod. Kalk, kot se temu reče.) To je dilema žalujočega. Če si po izgubi nekega človeka rečeš, da se ne boš vdal ali da boš ostal ali postal nekdo, to že po definiciji pomeni, da tega človeka tako rekoč puščaš za seboj, da greš naprej brez njega.

Patriarhat in Matrica

Dejanske, literarne in biblične vdove - Tamaro, Erovo ženo in Onanovo svakinjo, in Judito, ki je Holofernu odsekala glavo, pa slamnato vdovo Penelopo (ki je po nekaterih interpretacijah spala z vsemi 108 moškimi, ki so ji med Odisejevo odsotnostjo dvorili), pa Hamletovo mater Gertrudo, pa zadnjo mlado Indijko Roop Kanwar, ki je po hindujski tradiciji morala umreti na grmadi, ko je ovdovela (in to leta 1987, ko so ritual uradno prepovedali) - omenja v svoji knjigi zato, da bi pokazala, da obstaja podzavestno pričakovanje, pod površino, da mora vdova utelešati mrtvega moža in v sebi nekako ohranja spomin nanj.

To je vloga vdove in to vdovi preprečuje, da bi šla naprej. To je zelo močno občutila. Čeprav ji je po drugi strani jasno, da je vloga vdovca popolnoma drugačna in da je to v resnici patriarhalen vzorec.

Nov vic: patriarhat je kot Matrica. Ko enkrat veš, da obstaja, je povsod. V jeziku, pri fotografiranju … In nekatere ženske tega niti ne opazijo ali nočejo opaziti. Tudi ona ne bi opazila, če bi še bila poročena, ali vsaj ne bi imela tako ostre slike. Kot žena si v odnosu nekako zavarovana, in a cocoon.

Potem pa je bila naravnost vržena v to. Bila je ženska srednjih let, ki je bila nazadnje samska v svojih dvajsetih. Obstaja ta veliki kliše o ženskah srednjih let in ženskah v menopavzi, da postanejo nevidne. Vsaj v seksualnem smislu. In ženske v menopavzi vidijo svoj status kot neke vrste tolažbo. Da niso več v igri. Da jim ni več treba biti v igri. Če si poročena, pa kvečjemu opaziš, da te po štiridesetem letu na ulici ne pogledajo tako pogosto kot prej. In to spremembo lahko pogrešaš ali pozdravljaš. Če nenadoma postaneš vdova, pa je to spoznanje še veliko bolj ostro.

Hrana za črve

Če je to torej samoreinvencija, potem je doktorska študentka zdaj zato, da bi ostala intelektualno živahna, ne statična, v tej novi vlogi, ki ji je bila dodeljena pred petimi leti. Ampak to je verjetno v nasprotju z zgodovinskimi predstavami o tem, kaj naj bi vdova v preostanku svojega življenja sploh počela. Ta pričakovanja so povezana z ženskami, oblečenimi v črno, ki simbolizirajo heroizem padlega bojevnika in bla-bla-bla.

To je skratka en pogled. Sama pa je pogledala na to zadevo tudi z druge strani. Saj smo brali njeno spremno besedo k izboru pesmi Walta Whitmana Pesem o sebi v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi, kjer opisuje obiske pri Tomažu Šalamunu in Metki Krašovec - tik preden je Tomaž umrl (2014).

Sam kot Šalamunov in Metkin fan dodajam, da je tekst izjemen. Predvsem se mi zdi dragoceno, da o takih ljudeh, kot sta bila onadva, poleg literarnih oziroma umetnostnozgodovinskih tekstov nastajajo tudi taki portretni, narativni, osebni, izpovedni. Za zgodovino in za zgodovinski spomin.

Erica ni nikoli gledala na smrt zelo poduhovljeno, niti ni o njej veliko razmišljala. Če jo je kdo vprašal, ali verjame v posmrtno življenje, je vedno odgovarjala, yeah, sure, hrana za črve in podobno. Zdaj pa ja. Nekateri zato mislijo, da v tem išče lažno tolažbo. A kakorkoli: zdaj čuti bližino, prisotnost svojih, naših mrtvih kot Aleš, Tomaž in Metka (ki je umrla 2018). Pa ne v tem kičastem smislu, da so mrtvi nekakšna zavest, ki plava naokrog ali karkoli počne. Preteklost pa definitivno obstaja in mrtvi so na neki način med nami.

In ne nazadnje, Aleš je ustvaril njune otroke - v nekem smislu pa tudi njo samo. In obratno, kot tudi ona njega. Eden drugega sta ustvarila. Aleš je velikanski del tega, kar je ona sama danes. Kako torej ne bi čutila njegove prezence. Pa da ne bom mislil, da je konvertirala v nekakšno new age poduhovljenost, ampak dejansko zdaj o tem popolnoma drugače razmišlja kot prej.

Veliki orator Boris A. Novak

Toda bolj kot po Lukatovih novih supergah in Blurih sem si ta pogreb vendarle zapomnil po nečem resnično majestetičnem. To je bil nagrobni govor Borisa A. Novaka, ki je ne samo izjemen pesnik, temveč tudi neverjeten govornik. Tudi retorično, dobesedno besedno in glasovno, ne samo vsebinsko. Sem njegov totalni fan. Prvič sem ga slišal kot govornika na koncertu v spomin Tomažu Pengovu leta 2016 v Kinu Šiška, potem na Debeljakovem pogrebu 2016 - nakar še fascinantno recitirati svoja Vrata nepovrata na Prešernovi proslavi leta 2018 (ko je prejel veliko Prešernovo).

Novakovo vnedogledno naštevanje, kdo vse bo po odhodu "Aleksa Dibeldžeka" za kaj revnejši in kaj vse smo ob njegovi smrti izgubili, je ena večjih publicističnih mojstrovin, kar jih je bilo zadnje čase napisanih - žalibog prav v žanru evlogije.

Njegov nagrobni govor je bil dolg za dve tretjini teksta, ki ga berete, pa vendar smo ga poslušali tiho kot miške, če že zbrano kot žalujoči ostali. Kaj naj citiram, če že kaj? Morda ta suhoparni, skorajda literarnozgodovinski odlomek:

"Aleš Debeljak je ključni pesnik slovenskega postmodernizma. Artikuliral je Zeitgeist osemdesetih let in zadnjih desetletij, saj je na umetniško močan in inovativen način izrazil melanholično eksistencialno občutje poznega časa."

To ni v bistvu prav nič suhoparno. V teh nekaj stavkih, celo samo v nekaj besedah je povedal vse. Pa ne samo o Debeljaku, temveč tudi o generaciji: "postmodernizem", "Zeitgeist", "osemdeseta leta", "melanholija", "eksistencialno", "občutje", "pozni čas".

Misery memoirs

Pa bi lahko Slovenka napisala tako knjigo? Bi jo sploh znala, če bi jo zmogla?

Zanimivo vprašanje. Odgovor, da so Američani bolj odprti kot Slovenci, bi bil preveč površen. Prelahek. Do neke mere je že res, da je ameriški karakter bolj odprt in da se raje izpovedujejo. Ampak to je stereotip. Enkrat sta z Alešem pobrala nekega njegovega ameriškega kolega na letališču, ki je po dvajsetih minutah pogovora povedal, da je (bil) njegov oče alkoholik - Erica pa njemu nazaj, da njen tudi. Alešu se je zdelo zabavno, da Slovenci rabijo dvajset let, da priznajo, da so imeli očeta alkoholika, Američani pa samo dvajset minut.

Kar se njej sami zdi zanimivo pri tej Devici, kraljici, vdovi, prasici, je to, da se jo je sama bala objaviti, ker je tako odprta. Zato se je pripravljala na to, da jo bodo ljudje obsojali in kritizirali in se moralno zgražali. Odkrito povedano, pred izidom je bila prestrašena in januarja ni veliko spala. Ve pa, da je ta avtobiografski žanr v zadnjih desetletjih - vsaj na evropskem in ameriškem knjižnem trgu - zelo velika stvar. Tudi v Sloveniji je ta žanr postal literarno in tržno pomembnejši.

A dejstvo je, da tudi prej ni bilo veliko pisanja o preživetju in travmah, poškodbah. V Ameriki obstaja na tone knjig ljudi, ki so preživeli incest, posilstvo, zasvojenost, težko bolezen. Temu včasih rečejo "misery memoirs". To v Sloveniji ni zelo popularen žanr, čeprav najbrž obstaja dovolj voajerizma ob spoznavanju nesreče drugih, po drugi strani. Ampak v vsakem primeru ljudje raje zadržijo svoje travme zase.

V slovenski družbi je najpomembnejši moralni kodeks ta, da sosedje ne smejo vedeti, kaj se ti dogaja ali kaj se ti je zgodilo. Biti priden in srečen, that kind of stuff. Zato ne obstaja žanr izpovedi adiktov, alkoholikov, žrtev posilstva in podobnih, ki bi preživeli neko travmo in prišli na drugi strani ven nekako transformirani. Ta žanr je v Sloveniji zastrašujoč, ker je v nasprotju z moralnim kodeksom te družbe. Da ne omenjava, da je to vedno povezano s sramom in sramoto.

Tišina škodi

V tem smislu je njena knjiga nenavadna, priznava. Saj ne, da bi bila žrtev česarkoli, ampak dejansko je šla skozi hudo travmo. In ni ji težko o tem govoriti. Za razliko od drugih, očitno. Ker ko je bila septembra gostja v oddaji Z Mišo Miše Molk, se ji je dogajalo, da so na cesti k njej pristopale ženske, objokane, jo prijemale za roko in se ji zahvaljevale za povedano. Kar se ji je zdel neverjeten odziv. Tudi pisma je dobivala, zelo dolga pisma. Tudi zdaj jih dobiva, po izidu knjige. Recimo od neke ženske, vdove z vasi, Slovenke v Švici - ki ji po ločitvi kljub trem otrokom in domu, ki si ga je tam ustvarila, pravijo, naj gre domov. Devica, kraljica, vdova, prasica ji je potrdila, da je ravnala prav, da je ostala.

Trpljenje je tabu. Ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Zato lahko izpovedovanje pomaga tistim, ki trpljenje držijo zase.

Predvsem pa: ta molk, ta omertà, če hočeva, skoraj vedno služi tistim, ki so na oblasti. In statusu quo. Medtem ko govorjenje, izpovedovanje in resnica služijo tistim, ki so marginalizirani, stigmatizirani. Recimo, jaz sem gej, karkoli, tudi žrtev spolnega nadlegovanja. Ali vdova. Za tiste, ki imajo moč ali oblast, je to nevarno, za žrtve ali kakorkoli marginalizirane in v podrejenem položaju pa je to osvobajajoče. In še posebej zdaj, v tem političnem trenutku, je govorjenje, izpovedovanje resnice še posebej v Sloveniji - ne, vsepovsod - zelo pomembno. Ne moremo se zapreti v svoj dom in biti samo tiho. Tišina škodi.