(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Tonetu Partljiču za rojstni dan

Tone Partljič je mariborski James Joyce. Resno. Če bi se njegove zgodbe in romani dogajali v enem dnevu, bi tudi v Mariboru imeli vsako leto Bloomsday. Recimo 5. avgusta, na njegov rojstni dan?

Tako kot v Joyceovem Dublinu je tudi topografija Partljičevega Maribora za literarno vedo lahko cela znanost. Ampak pri tem ni treba biti lahkoveren. Tako sem mu jaz sam nasedel - no, verjel njegovi literaturi, kot se za fana spodobi -, da stanuje v Dravski 10. V nekem bloku z vhodi 10, 10 a, 10 b in 10 c. Nisem sem se mogel spomniti, kje je ta ulica, ampak iz dogajanja v noveli Pobreški Prezident v njegovi kapitalni knjigi Ljudje iz Maribora - ki me je že po naslovu, še preden sem jo prebral, asociirala na Joyceove Dublinčane (1914) - sem domneval, da mora biti tam nekje med Valvasorjevo in Ruško. Na Desnem bregu sem precej izgubljen, na Studencih še posebno.

Potem pa grem na Apple Maps preverit, kje ta Dravska točno je, in osramočen ugotovim, da je na Levem bregu, pri Glavnem mostu, za Veliko kavarno (oziroma pod njo) - in da tam pač ni blokov in dvorišča s klopcami, kjer bi pisatelj lahko srečal misterioznega soseda Vinka Vajngerla, literarnega sina Pobreškega Prezidenta.

Dravska ulica je v bistvu filmska oziroma televizijska lokacija: v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka je imela Katarina Čas v vlogi Vargove/Vrenkove nesojene punce tam svoj jazz klub. In če smo že pri Avgustu Demšarju, Partljič ga zelo ceni. Gospa Milka pa tudi, ker je bila njegova tovarišica za slovenščino v osnovni šoli.

Ne morem zgrešiti

Ko se v začetku prejšnjega tedna dogovarjava za intervju, me povabi domov. V soboto ob treh. Prej ne, ker okrog enih zadrema. Bo Milka nekaj pripravila, da ne bom brez kosila. Aha, no, saj ne bi bilo treba, hvala, se vidimo.

In ko potem Partljiča še enkrat - uvidevno, seveda, pred 13. uro - pokličem, da izvem za točno, realno, neliterarno lokacijo, mi pove, da je v Dvořakovi - in to na desetki, številke si pa ni izmislil! - in da lahko pridem ob petih. Tako se potem malo prej z MBajkom odpravim od križišča Razlagove in Ulice heroja Staneta v Ulico Moše Pijada in potem čez nekdanje dvorišče moje tete in strica prepešačim do Dvořakove. Ne morem zgrešiti. Partljič mi že kliče in maha z okna, še ko sem na drugi strani ulice.

Ko se namestiva za veliko pisalno mizo z računalnikom - v njegovi prostorni, s knjižnimi policami okrog in okrog obdani delovni sobani z erkerjem -, hočem najprej razčistiti, kaj je v tej zgodbi sploh res in kaj je samo fikcija. Ker je že malo manjkalo, da bi šel na Pobrežje iskat grob z nagrobnikom z napisom: "Tu počiva | Vinko Vajngerl - Mirsa | 1928-2015 | sin pobreškega Prezidenta in matere Gisele".

Čiči in Vindišarji in nemškutarji

Pobreški Prezident je bil resnična oseba. O umsko prizadetem fantu, ki so ga mariborski nemškutarji hudobno hujskali, da je ob začetku okupacije leta 1941 ročno meril širino Glavnega mosta - "da bomo vidli, če bojo meli Čiči pa Vindišarji dovolj placa, da bojo prek mosta vujšli, ko bo prišo Hitler v Marburg" -, mu je pripovedoval prijatelj Marijan Kramberger (skupaj z Andrejem Brvarjem, Francetom Forstneričem, Dragom Jančarjem in Partljičem član tako imenovane Mariborske peterice, ki je leta 1973 izdala literarni zbornik Skupaj). O Prezidentu je bral tudi v knjigi Večerovega novinarja in urednika Branka Senice (1927-2001) z naslovom Šestinšestdeset dni. Partljič sam pa "Gustija" omenja na koncu svojega romana Sebastjan in most. Edino, kar je skratka res, je to, da je nekoč šel po bližnjici čez neko dvorišče in tam srečal človeka, ki je bral njegovo knjigo, in se z njim zapletel v pogovor. Razen Prezidenta samega je vse drugo v zgodbi fikcija. In tako rekoč literarna zgodovina.

Gorje pametnemu, blagor nevednemu!

Partljič bi rad po dolgem času napisal komedijo. Mogoče ni pametno za avtorja, da to vnaprej razlaga, ampak čuti, da se mora malo razelektriti. Že deset let jo ima v glavi. Saj poznamo Gorje pametnemu Gribojedova (Aleksander Sergejevič, 1790 ali 1795-1829). Roji mu po glavi, da bi napisal komedijo o ženski, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in ki ne dobi in ne dobi službe. Nekaj podobnega je doživel Partljičev nečak, ki je končal VEKŠ - ali kako se temu zdaj reče - in se prijavil na razpis za službo za šalterjem v banki. Niso ga vzeli, ker za to ne potrebujejo ljudi z diplomo. Ker so preveč izobraženi uslužbenci vedno nezadovoljni, ker pač več znajo in so ambiciozni.

Partljičeva ideja je, da se ta brezposelna ženska prijavi za služkinjo pri neki političarki, ki je mogoče ravno postala ministrica in ki ima vedno odsotnega moža biznismena in dva problematična otroka. Sin je že dvakrat padel na maturi, ker se mu učenje zdi brez zveze. Angelca Žerdin - kot bo junakinji mogoče ime - svoji bodoči delodajalki seveda ne pove, da je komparativistka, ampak reče, da ima osnovnošolsko izobrazbo in da je pravkar izgubila službo v Muri.

Angelco torej angažirajo kot služkinjo. Vse je v redu, ona vestno opravlja svoje naloge - dokler ne postane sumljivo sposobna, pametna, razgledana. Sin z njeno pomočjo končno le naredi maturo, ministrici pa pred službenim obiskom Prekmurja popravi govor, ko ji ga ta dá prebrati, češ, ali bodo preprosti ljudje to razumeli. Kako lahko služkinja več ve kot ministrica? Jim je Angelco kdo podtaknil?

Njena delodajalka po političnih vezah naroči agentom Sove, da za njo poizvedujejo in ji sledijo. In ko se izkaže, da Angelca v resnici ni ta, za kogar se izdaja, in da ima visokošolsko, humanistično izobrazbo, jo odpustijo - in najamejo eno, ki ne ve in ne zna nič. Angelca pa si najde službo v Avstriji v domu za ostarele.

To ima Partljič v glavi, ampak mu ne gre in ne gre. To bi bil prav dramski tekst.

Francka za vozom, Žašlerca za mopedom

Partljiču se poskušam prikupiti s priznanjem - pa ne neiskrenim, da ne bo pomote -, da je Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976, po njegovem scenariju) eden od mojih najljubših slovenskih filmov.

Ne spomnim se, kdaj sem prvič gledal VKŽ, ampak verjetno sem bil ravno prav star, da sem se pustil fascinirati posodobljenemu, rahlo modernističnemu, za pojme mestnih škricev odštekanemu socialnemu realizmu. Privlačnejšemu od kakega Voranca, s katerim so nas trpinčili v šoli. Še danes se spomnim Milene Zupančič in njene gorenjske štajerščine: "Franc, sámo ne nocoj. Tak sn zmantrana." Za Srečo na vrvici (1977) sem bil že prestar.

Partljič tudi tako misli. Potihem. Kulak (Moj ata, socialistični kulak, 1988) je popularen, otroci ga znajo na pamet, Žašlerca pa je res dober film.

In tudi to je mešanica resničnosti in fikcije. V Sladkem Vrhu je poznal žensko štiridesetih in nekaj let, z možem pijancem in z dvema otrokoma. Ona je bila podlaga za filmsko, scenaristično Karolino Žašler. (Otroka je Partljič iz scenarija črtal, ker bi se zgodba pripovedno zakomplicirala.) V Sladkem Vrhu je Partljič res učil slovenščino na poklicni šoli, ki jo je ustanovila tovarna, in tudi odrasle brez osnovne šole.

In ta "Žašler" mu je enkrat rekel: "Tovariš učitelj, arivederči Mars! Grem v Muro, pol pa v vesolje. Gagarina gledat!" (To je bilo očitno leta 1961.) In čez dve uri je ležal tam mrtev. "Žašlerca" je bila malo žalostna, potem pa se je zaljubila v nekega tovarniškega inženirja - v filmu "Tenor", Boris Cavazza -, ki lepo poje in ki jo nazadnje zapusti. (Tudi on.) Partljič je na lastne oči videl, kako je "Žašlerca" klečala pred njim in se obešala na njegov moped, ko se je hotel odpeljati, on pa nič in jo je po tleh vlekel za sabo, dokler ni omahnila v šoder. Francka za vozom, Žašlerca za mopedom.

To je bilo res, ampak več se s tem ni ukvarjal. Kot pisatelj po navadi noče kaj več vedeti o dejstvih, ker bi mu kdo lahko očital, da nenatančno opisuje. Ko enkrat nekaj ve, kar mu zadošča za literaturo, potem raje zbeži pred resničnostjo in zgodbo dopolnjuje z domišljijo.

Marija Snežna (1670 let pozneje)

Tone Partljič je prav včeraj dopolnil 82 let. Rodil se je na Marijo Snežno, ko je 5. avgusta 352 v Rimu na vroč poletni dan zapadel sneg. Za hec se rad predstavlja starejšega za kakšno leto ali dve. Ko sem bil pri njem, je recimo rekel, da bo star 83 let. No, eno leto gor ali dol. Pri njegovih letih bi bilo vseeno tudi meni.

Se pa boji dneva, ko bo nekega dne verjetno moral v dom za ostarele. Da bo moral zapustiti to sobo. Svoje knjige. Zato v nekem romanu opisuje starca, ki si v domu za ostarele izprosi, da ga pustijo vsake toliko domov. Kolikor vem, tega v DSO ne spodbujajo. Ker se jim zdi bolje, da njihovi varovanci prekinejo s prejšnjim življenjem. Aja? Prvič sliši. Ampak nič hudega, če na stara leta malo mitizira, pravi. Skratka, zdaj je v penziji in lahko na dolgo in široko piše prozo.

Skratka: rojen 1940 v Mariboru. Prvih 20 let živel v Pesnici. Obiskoval in končal učiteljišče, začel učiti, diplomiral na pedagoški fakulteti iz slovenščine in angleščine (1965). Na šolah v Radljah ob Dravi, Ribnici na Pohorju, Vuzenici in Sladkem Vrhu. Potem pa dramaturg v mariborski Drami (1971-87). Ravnatelj MGL (1988), potem še ravnatelj ljubljanske Drame (1991). Predsednik Društva pisateljev (1982-87). Delegat ZSMS-Liberalne stranke v Zboru občin Skupščine SRS oziroma RS (1990-92), nato poslanec LDS v državnem zboru.

Skupščina/državni zbor

S Partljičem morava vsaj nekaj malega reči tudi na temo politike. Navsezadnje je le bil poslanec. LDS. In že začne s svojimi besedami obnavljati odlomek iz svoje avtobiografije Hvala vam, bogovi, za te blodnje (2010).

V starih časih je bil Partljič v partiji. Brez njegove vednosti ga je kot dijaka včlanila ravnateljica učiteljišča. Poklicala ga je v pisarno in rekla: "Partljič, včeraj smo te sprejeli v Zvezo komunistov. Saj nimaš nič proti?"

Seveda ne, je rekel. Ker da verjame, da bomo nekega dne res postali brezrazredna družba in bomo vsi enakopravni. Ravnateljica je potem priznala, da učiteljišča med seboj tekmujejo, kdo bo pridobil več novih mladih članov partije, pa da je zanj kar sama rekla ja. Pa saj bi se bil najbrž res včlanil, če bi ga povabili.

Partljičev oče je sicer kar naprej šimfal komuniste, mama pa je bila tiho. Da starša nista bila verna, najbrž ni bilo povezano s povojno ideologijo. Tudi dve leti starejša sestra ni hodila v cerkev - ker je v Pesnici pač ni bilo, bila je samo v Kungoti in Jarenini - in se niti ni zlagala, ko se je morala javno zagovarjati na "čarovniškem", antiklerikalnem procesu na učiteljišču konec petdesetih let, ki ga Partljič opisuje v noveli Tovarišica ravnateljica v Ljudeh iz Maribora. To so bili sicer resnični dogodki, na katere pa je Partljič spet napletel svojo fikcijo.

LDS

Jeseni 1989 je na vrata Partljičeve ravnateljske pisarne v MGL potrkal tih, plašen mladenič z metuljčkom. To je bil Jožef Školč, takratni predsednik ZSMS-Liberalne stranke. Nekaj dni po Portoroškem kongresu ZSMS. Povabil ga je, naj na bližajočih se "prvih svobodnih volitvah" (8. aprila 1990) kandidira za njih.

Partljič pa mu je rekel: dragi fant, saj ste simpatični, ampak ko so me v starih časih brez moje vednosti sprejeli v partijo - izstopil je leta 1986 -, sem se še lahko izgovarjal, da sem bil pri sedemnajstih mlad pa nor. Pri petdesetih pa to ne bo mogoče.

Ampak Školč mu je rekel: ne, ne, saj se vam ni treba včlaniti, vi samo kandidirajte, ker ne bi radi kandidirali samo mi mladinci. In ga je prepričal. In tako so kandidirali profesor in ravnatelj Prve gimnazije Maribor Rudolf Moge, direktor Rudnika Velenje Franc Avberšek in Partljič sam in še nekaj bolj "zrelih". In bili izvoljeni. Partljič v okraju Maribor-Ruše.

Prvi dve leti ni bil član LDS, ampak samo član poslanske skupine. Ko pa je leta 1992 postal predsednik stranke Drnovšek, ga je po nekaj mesecih poklical k sebi na pogovor. Takrat sta se še vikala, pozneje pa sta si bila kar blizu. Čeprav je za Drnovška težko reči, da je imel prijatelje. Glejte, Partljič, mu je rekel Dirty Harry. Kar pogosto replicirate za mikrofonom in po navadi se v stranki z vašimi izvajanji tudi strinjamo. Ampak kadar nas napadajo, pa vedno najprej rečete: "Jaz sicer nisem član te stranke …" Kadar je neprijetno, niste član te stranke, kadar vam paše, pa to zamolčite. Tako to ne gre. V strankarskem sistemu se moraš odločiti.

In tako je po dveh letih Partljič postal član LDS. Drnovšek ni vztrajal, da bi poslanci morali glasovati v skladu s strankarskim dogovorom. Samo trikrat se je zgodilo, da jim je rekel, da bo odstopil kot predsednik stranke, če ga pri tem in tem ne bodo podprli. Ko je recimo vlada hotela na Kopačev predlog prenesti Holding Slovenske elektrarne iz Maribora v Ljubljano, je Partljič rekel, da tega ne more podpreti, ker ga bodo v Mariboru ubili. Ma še nemiri da lahko izbruhnejo v tem mestu. Drnovšek pa mu je rekel, naj glasuje, kakor hoče - samo tiho naj bo.

"Vsi smo bili naivni"

Danes bi kljub temu rekel, da mu ni žal, da je šel v politiko.

Žal mu je kvečjemu, da v nekaterih primerih kot poslanec ni bil dovolj vztrajen. Recimo pri glasovanju o izbrisanih. Takrat je trikrat stopil za govorniški pult in protestiral. Ali so ti, ki so ohranili jugoslovansko državljanstvo, manj vredni? Še pred osamosvojitvijo, manj kot dve leti prej, se je Rupel v imenu bodoče samostojne Slovenije zahvaljeval slovenskim zdomcem v Nemčiji, ki so obdržali jugoslovansko (dvojno) državljanstvo, za to "državljansko držo". Zdaj pa takole? Nazadnje so ga že LDS-ovci sami mirili, naj ne tera mak na konac, ker ne bo nič dosegel. Tako da se je sprijaznil s Peterletovo obljubo, da bo to pozneje urejeno, ko bo sprejet nov zakon o tujcih. Saj bo urejeno tako kot v Švici in ne bo nihče za nič prikrajšan. To je bilo prvič, da je prezgodaj odnehal.

Ali pa pri glasovanju o zakonih o denacionalizaciji in privatizaciji. Partljič je šel za pult in se predstavil kot sin dekle in hlapca in napovedal, da bomo s takšno privatizacijo spet postali dekle in hlapci. Da nikar. Spomni se tudi, da so nas Čehi opozarjali, da po takem modelu ne bomo 30 let nič privatizirali.

Spomni pa se tudi Omana - ki je bil v Demosu med pametnejšimi -, ki mu je rekel: Partljič, vam se pozna, da ste bili učitelj, ker na stvari gledate naučeno, črno-belo. Kapitalizem, socializem pa to. Menda ja ne mislite, da se slovenski tovarnar ne bo zavedal, da morajo biti njegovi delavci zadovoljni in srečni? Slovenski kapitalist bo delavcem rad dal trinajsto plačo in regres! Vi pa še vedno govorite o teh grdih kapitalistih!

Tudi v tem primeru je Partljič odnehal. Vsi smo bili takrat zelo naivni, priznava danes.

Vsega pa je bilo konec, ko je Drnovšek leta 2002 šel za predsednika. Partljič sam bi za predsednika LDS podprl Golobiča, ampak vsi ti Anderliči pa Kopači pa Ropi pa Kacini - pa celo Gaber, ki je bil pametnejši - so se imeli za naprimernejše prestolonaslednike. Takrat bi moral nehati.

Poslancem nasploh je Partljič naklonjen. Tudi današnjim. Kakršnikoli že so. Najprej si jih izvolimo - ker saj se ne imenujejo sami -, potem pa jih čez en mesec že imamo za največje butle in barabe. Res pa je, da je bilo v starih časih med 240 delegati tedanje skupščine deset, dvanajst, petnajst pisateljev oziroma članov DSP: Rudi Šeligo, Franček Rudolf, Spomenka Hribar, Tone Peršak, Dimitrij Rupel, Andrej Capuder, Jaša Zlobec, Tone Partljič … Danes ni več takih. In če tako gleda, se mu zdi, da so bile takratne parlamentarne razprave vseeno na višjem nivoju kot današnje.

Kafkovski Maribor

Potem pa mi dá Partljič za domačo nalogo, da razmislim, ali se to spodobi objaviti. Vse, kar mi bo zdaj povedal, bo seveda iskreno in dobronamerno.

Korona je bila dobra za branje, začne Tone. Tako se je lani že tretjič matral z Brati Karamazovimi, pa mu Veliki inkvizitor ali starec Zosimo - kljub Pirjevčevemu predgovoru, ki ga je bral že stokrat - še vedno nista čisto blizu. Prebral pa je spet celega Jančarja.

Celega?!

Ne, ne, samo Severni sij, te zadnje Jančarje seveda bere sproti, ko izidejo. To je enkrat samo ženi razlagal, ampak ni ziher, če ga je zbrano poslušala, tako da se bo zdaj meni prvemu nekako izpovedal.

Njegov srčni prijatelj Drago Jančar je sicer fenomenalen pisatelj in ga zelo spoštuje. Mogoče celo malo preveč. Glede na to, da je v prejšnjem režimu najebal, je razumljivo, da ga je v neki fazi, ko je pisal kolumne, zaneslo malo v desno. Jančar sam mu je nekoč razlagal, da ga je Janša nagovarjal, naj ustanovi paralelno, alternativno društvo pisateljev - in mu za to tudi obljubljal sredstva -, da bi razbil obstoječe DSP. Kar je Drago zavrnil.

In jebemti, pravi Partljič, berem ta Severni sij in razmišljam, kaj se dogaja protagonistu Josefu Erdmanu v tem sovražnem, neumnem, zatohlem, policijskem mestu, dokler se vse skupaj ne konča, kot se konča. Res pa je, da Jančarja očitno ni zanimal Maribor. To ni študija Maribora, to je metafora nekega srednjeevropskega mesta v stilu Kafke ali Kundere.

Sam pripomnim, da sem Severni sij bral samo enkrat, ob izidu (1984), in da se mi je takrat zdel fascinanten. Mogoče zato, ker mi je imponirala ta avtorjeva maščevalnost, prezirljivost do provicialnega Maribora, iz katerega sem tudi sam takrat končno pobegnil. Evo, točno to. Se strinja. Tudi Partljič sam je že napisal, da Jančarja razume, da je imel razloge, da je tako opisal Maribor.

Vzhodni veter, 1934

Ampak o nečem je začel razmišljati. Si bral Sebastjan in most? Sem. No, v Maribor je med obema vojnama prišlo štiri tisoč Primorcev. Veliko jih je bilo med njimi tudi intelektualcev in umetnikov. To je bila za Maribor injekcija penicilina in spodbuda za njegov razvoj.

Potem pa začne naštevati še pomembne mariborske predvojne oziroma medvojne intelektualce iz znamenitega Vidma oziroma Sv. Jurija ob Ščavnici: Fran Ilešič, Anton Korošec, Ivan in Bratko Kreft, Edvard Kocbek, Vekoslav Grmič - pa tudi Anton Slodnjak in Anton Trstenjak sta se rodila nedaleč (v Bodkovcih oziroma v Rodmošcih pri Gornji Radgoni).

Tako da se Partljiču zdi, da se je v Mariboru v tridesetih letih veliko pozitivnega dogajalo. Takrat je Maribor doživljal velik industrijski vzpon. Tudi v socialnem smislu se je marsikaj dogajalo, recimo leta 1936 z veliko tekstilno stavko, s katero so si delavci priborili prvo kolektivno pogodbo v srednji Evropi. Tudi po Hutterjevi zaslugi, ki je svojim zaposlenim predlagal, naj tri dni solidarnostno stavkajo, on pa da bo prispeval njihov tridnevni zaslužek za solidarnostni sklad za stavkajoče. To med drugim opisuje Orlando Uršič, pisatelj in urednik Založbe Litera, v zgodovinskem biografskem romanu Krušni oče - o industrialcu Josipu Hutterju (1889-1963) -, ki je junija izšel v založništvu Umetniškega kabineta Primoža Premzla.

Zelo solidna knjiga, pravi Partljič. Je zelo za prebrat.

V tem smislu bi Partljič rad napisal repliko na Severni sij - čeprav to ne bo imelo zveze z Jančarjem - in mu bo to tudi povedal. O drugi plati teh zadev. Pihal je socialni veter. Mogoče bo romanu dal naslov Vzhodni veter. Ker so bili seveda mnogi pod vplivom boljševikov - čeprav niso vedeli, kaj se v Sovjetski zvezi res dogaja. Veliko komunistov je bilo takrat zaprtih ali v ilegali, tudi dijakov, recimo Primorec Jože Babič pa Milan Apih in Franc Vrunč, čeprav ta zadnja dva nista bila iz te skupine. To bi rad Partljič opisal. Kaj se je v Mariboru dogajalo v drugi polovici tridesetih let.

To zdaj piše, ampak se mu vedno bolj spreminja v kroniko. Morda pa bo moral tudi kroniko napisati. Piše o letu 1934. Tistega leta je bil v spodletelem puču nacističnih agentov ubit avstrijski klerofašistični kancler Dollfuss. To je bilo 25. julija 1934. Pozneje je v Kraljevino Jugoslavijo prebegnilo dva, tri tisoč Avstrijcev. Tako imenovana Legija 2. Dan za Dollfussom, torej 26. julija 1934, umre Rudolf Maister. Dobra dva meseca pozneje, 9. oktobra 1934, v Marseillu ubijejo jugoslovanskega kralja Aleksandra. Velike stvari so se takrat dogajale.

Lokalpatriotizem

Partljič zase pravi, da ni eden tistih gorečih lokalpatriotov, ki sovražijo Ljubljano in razlagajo, kako da nam te kurbe vse poberejo. To mu gre na živce. Če bi kot bivši učitelj hotel kaj dopovedati učencem, bi jih spomnil na Slomška - ki ga sicer zdaj radi mitizirajo -, ki je prišel od drugod in leta 1859 združil dvesto tisoč slovenskih vernikov v novoustanovljeno lavantinsko (mariborsko) škofijo. Bil je tudi med ustanovitelji prve mariborske čitalnice, čeprav tedanja Cerkev temu ni bila naklonjena.

Ali pa recimo Slovenski narod: leta 1868 je začel prav v Mariboru izhajati prvi dnevni časopis v slovenščini (sprva je izhajal trikrat na teden), ki ga je urejal Anton Tomšič, za njim pa Josip Jurčič. Čeprav je bilo v Ljubljani in Trstu in celo v Celovcu procentualno več Slovencev kot tukaj!

Oton Župančič napiše (1908): "O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,/Celovec, Maribor, Gorica, Trst?". Samo Maistru je uspelo ubraniti ta mejnik, branik, vsaj enega.

Pa že prej omenjeno delavsko gibanje. Pa potem med drugo svetovno vojno tudi Pohorski bataljon. In če na koncu pridemo še do osamosvojitve, so se tu zgodili tudi pekrski dogodki. Tako da bi v Mariborčanih lahko bilo nekaj upravičenega lokalpatriotizma.

Bog bogova

Ko gre Milka spat in ko on v tej sobi piše svojo prozo, se počuti malo domišljavega. Zato naj vzamem to z rezervo, ker da mogoče malo pretirava. Seveda. Saj me že na začetku opozori: "Ti samo glej, da ne bo zgledalo, kot da se duvam."

Ampak včasih se - jebemo mater! - počuti kot bog bogova. Kaj hoče povedati? Ko neki mali Partljič piše v svoji izbi, med svojimi knjigami, zvečer, mogoče v spodnjih gatah, takrat se mu zdi, da je frajer. Pravi mačo. (To je njegova beseda. Enkrat mu tudi uide formulacija "mi stari rokerji". No, prav. Saj je Lennonov in Zappov letnik.) Ne zanima ga, ali bo to, kar je napisal, sploh brano. Ne zanima ga, ali bo pohvaljen ali dobil za to celo nagrado. Ko je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo (za leto 2016), mu je bilo prav nerodno. Še danes mu je, če ga titulirajo s Prešernovim nagrajencem. Jaz sem Tone, pravi. Ne zanima ga, kako visoko bo priplezal po Parnasu. Ne zanima ga, ali bo Jančar pred njim ali za njim. S tem se ne obremenjuje. Rad to dela in je zadovoljen. Rad je v penziji in piše.

Ura je že kakih pol osmih, ko končujeva in ko gospa Milka končno postavi na mizo narezek. Hladno svinjsko pečenko, skuto z rdečo papriko in nekaj zelenjave. Pa gin v piksni. Pa seveda štrudel za posladek. Tone ga je prinesel s tržnice od svoje branjevke.